VDSS Sklep Pdp 674/2016

Jedro

Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih plač za obdobje od oktobra 2004 do 5. 7. 2009 v bruto znesku 39.936,80 EUR ter ji po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; plačati natekle zamudne obresti v višini 8.616,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila; obračunati vsoto mesečnih bruto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje 5. 7. 2009 vključno s prikrajšanjem zadnje mesečne plače do dneva zadnje obravnave in po odtegnitvi in nakazilu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter plačati natekle zamudne obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 958,55 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi v sodbi glede uporabe pravnih pravil nejasni in med seboj v nasprotju, zato sodba ne vsebuje ustrezne obrazložitve, podano pa je tudi nasprotje med vsebino izpovedb prič in ugotovitvami v sodbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 8. člena Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke šole A. Univerze B. (sprejeta 4. 5. 2005, objavljena na oglasni deski in internet strani VŠA. UB. - v nadaljevanju Merila VŠA.), ki predpisujejo obračunavanje ur vaj v višini izhodiščnega plačilnega razreda visokošolskega sodelavca asistenta; da je nezakonito prevzelo nepravilno obračunavanje vaj tožene stranke, ki je vaje obračunavala z uporabo formule za preračunavanje ur vaj v ure predavanj (v nadaljevanju: Formula), saj za to ni bilo podlage, saj formula nikoli ni bila objavljena in je zanjo tožeča stranka izvedela šele, ko je tožena stranka sodišču predložila izračune plač. Posledica uporabe Formule v nasprotju z določili prvega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl. - ZVis) in določilom 8. člena Meril VŠA. je povečanje neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) z 9 na 10 ur in povečanje dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) z 12 na 14 ur. Meni, da določilo 8. člena Meril VŠA. ne daje nobene podlage za uporabo Formule in da je sprememba pedagoške obveznosti na način, ki določa višjo pedagoško obveznost v nasprotju z določilom 8. člena Meril VŠA. Meni, da je način vrednotenja ur vaj jasen in da ni potrebe za uporabo Formule ter drugačen način obračunavanja ur vaj in da je do 1. oktobra 2009 bila tožena stranka dolžna uporabiti določila 8. člena Meril VŠA. o obračunavanju opravljenih vaj z izhodiščnim razredom asistenta brez povečanja pedagoške obveznosti. Zatrjuje napačno uporabilo določbo 37. člena ZVis, ki se nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Meni, da določba 89. člena Statuta tožene stranke še jasneje kot 37. člen ZVis potrjuje njeno stališče. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da sta osnovi za izračun pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev tedenska pedagoška obveznost posameznika in letna pedagoška obveznost v trajanju 30 tednov, ampak je prevzelo osnovo tožene stranke v trajanju 40 tednov. Sodišče je z odločitvijo o pravilnosti uporabe Formule, ki izhaja iz pedagoške obveznosti asistenta, in sicer 10 ur NPO ter 4 ure DPO, zmotno uporabilo 63. člen ZVis. Do spremembe in dopolnitve Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze B., tj. do 21. 9. 2009, je bila ura vaj enaka uri predavanja. Razlaga sodišča, da je bil z Uredbo določen način obračuna NPO, je v nasprotju z določilom 63. člena ZVis. Nezakonito povečanje pedagoške obveznosti je posledica nezakonite uporabe Formule, nepravilnega izračunavanja pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov ter nepravilnega obračunavanja ur DPO brez dodatkov po kolektivni pogodbi. Te kršitve so razlog nastanka prikrajšanj pri plači.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in na tej podlagi sprejelo napačno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami ter zapisniki. S tovrstnimi navedbami pritožba pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožnici pravilno in v skladu s predpisi obračunavala in izplačevala plačo, pri čemer je bil sporen zlasti način izračunavanja neposredne oziroma dodatne pedagoške obveznosti. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje v 10. in 14. točki obrazložitve navedlo, da je Višje delovno in socialno sodišče o metodi izračuna plač, ki jo je uporabljala tožena stranka, že zavzelo stališče v svojih sodnih odločbah (npr. Pdp 78/2014 z dne 23. 10. 2014, Pdp 306/2015 z dne 9. 7. 2015 in 692/2012 z dne 16. 1. 2013), ki ga je sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavanem individualnem delovnem sporu upoštevalo.

8. V enem od podobnih sporov, o katerih je odločalo tudi pritožbeno sodišče, je bila dopuščena revizija zoper pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači zavrnjen. Na podlagi revizije tožeče stranke je o zadevi odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki ni pritrdilo stališčem nižjih sodišč in je s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožnice v obravnavani zadevi upoštevalo stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v navedenem razveljavitvenem sklepu.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu višje predavateljice, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je morala kot višja predavateljica tedensko opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. V drugem odstavku 37. člena ZVis je res določeno, da v primeru, če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se določilo nanaša le na pedagoško obremenitev študentov, ne pa tudi pedagoško obremenitev visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, določila, da študijski program traja 40 tednov. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza B., kot je to določeno v 6. alinei drugega odstavka 6. člena ZVis.

10. Pritožba tožnice je utemeljena, v kolikor nasprotuje stališčem prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem zakonitega preračunavanja opravljenih ur vaj z uporabo Formule, zaradi česar sta njena NPO in DPO presegli 9 oziroma 3 ure tedensko. NPO za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko (2. alineja prvega odstavka 63. člena ZVis). NPO in njene oblike določi rektor univerze s posebnim predpisom, h kateremu si pridobi soglasje resornega ministrstva (drugi odstavek 63. člena ZVis). Pristojni organ visokošolskega zavoda lahko predavatelju določi DPO, kadar z NPO (9 ur) ni mogoče izvesti študijskih programov, v višini 3 ure tedensko (2. alineja tretjega odstavka 63. člena ZVis). Kot (posredno) izhaja iz besedila 63. člena ZVis, zlasti pa iz 22. e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), DPO ne pomeni dela preko polnega (40 ur tedensko) delovnega časa, ampak dodatno obremenitev znotraj tega časa. DPO se skladno s petim odstavkom 63. člena ZVis obračuna enako kot NPO oziroma del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela pa se obračuna enako kot redna pedagoška obveznost, kot je določeno v četrtem odstavku 22. e člena ZSPJS.

11. Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač, zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati predpise, ki veljajo za javne uslužbence. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Javnim uslužbencem v javnih visokošolskih zavodih se lahko v okviru povečanega obsega dela določi obseg DPO le v obsegu in pod pogoji, določenimi s področnimi zakoni (drugi odstavek 22. e člena ZSPJS). ZSPJS v 40. členu določa, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada. Vlada RS je na tej podlagi sprejela Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 64/08 in nasl. - Uredba).

12. Na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZVis je rektor Univerze B. sprejel Akt o oblikah neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: Akt), ki je v 3. členu določil, da so oblike neposredne pedagoške obveznosti za predavatelja: predavanja, vaje, nastopi in hospitacije. Akt je v 10. členu nadalje določil, da dejavnost, ki jo opravljajo pedagoški delavci v polnem 40 urnem delovnem času, vključuje in obsega vse oblike in vsebine neposredne in posredne pedagoške obveznosti, kot tudi temeljnega znanstveno raziskovalnega oziroma umetniškega dela. Univerza B. je nadalje sprejela Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze B. (v nadaljevanju: Merila UB.), ki v prvem odstavku 3. člena določajo, da mora predavatelj za osnovno plačo opraviti NPO v trajanju 9 ur tedensko.

13. Visoka šola A. Univerze B. je (med drugim tudi) na podlagi Akta in Meril UB. dne 4. 5. 2005 sprejela Merila VŠA. Ta v 8. členu določajo, da se predavatelju z univerzitetno izobrazbo (kot je primer tožnice) opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo. Tožena stranka je 8. člen Meril VŠA. uporabila tako, da je časovno (pre)vrednotila oziroma zrelativizirala ure vaj. V tožničinem primeru je bila ena ura vaj časovno prevrednotena na manj kot eno pedagoško uro. Takšno preračunavanje (faktoriziranje) ur posredno vpliva tudi na končni obračun tožničine plače, ker je število opravljenih ur po faktorizaciji manjše.

14. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS v navedenem sklepu (VIII Ips 145/2016) je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka podlago za faktoriziranje ur vaj v Uredbi oziroma v dopolnitvah Uredbe. Te ne urejajo niti časovnega niti denarnega vrednotenja vaj, pač pa obračun delovne uspešnosti zaradi odreditve DPO, ki zajema vse oblike pedagoške obveznosti, ne le vaj. Uredba vsebuje formulo, iz katere izhaja, da bi morala tožena stranka tožnici vsako uro DPO plačati v višini njene trikratne urne postavke, izračunane glede na njeno osnovno plačo. Formula po Uredbi: osnovna plača za obračun/40 x ure DPO na teden, kar se pomnoži s faktorjem 3 (28. in 29. odstavek 20. člena Uredbe). Tožena stranka je to formulo sicer uporabljala, vendar jo je uporabila tako, da je v število ur DPO vstavila faktorizirano vrednost vaj, kar je vplivalo na višino izplačila. Formula po Uredbi in formula za faktoriziranje ur vaj sta različni: prva določa, kako se obračuna delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela (zaradi odreditve DPO), druga pa, kako se časovno prevrednoti ura vaje.

15. Člen 63 ZVis konkretno določa ure NPO (in DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena le določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Niti zakon niti Merila UB. ne govorita o predavanjih, pač pa o NPO, med oblike NPO pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.

16. Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma nad 3 urami, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij in seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen.

17. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč in po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 645/2016
• VDSS sklep Pdp 383/2016
• VDSS sklep Pdp 384/2016