VDSS Sodba Pdp 608/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni:

- tako, da se znesek, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožnici, zviša na znesek 3.737,60 EUR (od zneska 3.716,20 EUR),

- v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih v deseti alineji tako, da tečejo od zneska 105,00 EUR (namesto od zneska 94,30 EUR) od 4. 5. 2013 dalje do plačila in v dvaindvajseti alineji tako, da tečejo od zneska 94,70 EUR (namesto od zneska 84,00 EUR) od 6. 5. 2014 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 3.716,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneskov, razvidnih iz točke I izreka, v presežku pa je tožničin zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.166,30 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške prevoza za dve opravljeni poti dne 29. 4. 2013 in 28. 4. 2014, saj tožena stranka ni prerekala navedb tožnice, da je za navedena dneva upravičena do povrnitve stroškov v obe smeri, kar izhaja tudi iz sklepa delodajalca z dne 3. 3. 2004. Meni, da je sodišče kršilo določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku in načelo kontradiktornosti, ker se je oprlo na dokaze (elektronsko korespondenco v prilogi B17 in B30) ter navedbe tožene stranke o brezplačnem javnem prevozu na med avtobusno postajo v A. in bivališčem tožničine družine. Po stališču tožnice je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo nadomestila za ločeno življenje v višini 116,96 EUR. Tožnica meni, da je nepravilna odločitev o stroških postopka. Tožnica ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, po določbi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pa mora tožena stranka v takem primeru kriti vse stroške za izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo priznati tudi nagrado za sestavo pritožbe na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 8. 1. 2013 ter nagrado za sestavo zahteve za odpravo kršitve. Tožnica je označila vrednost spornega predmeta za odmero odvetniške nagrade v višini 9.377,50 EUR, ne pa 2.914,21 EUR. Zato sodišče ni imelo podlaga za odmero stroškov od drugačne vrednosti spornega predmeta, kot ga je označila tožnica. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je zmotno presodilo, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza za obe smeri dne 29. 4. 2013 in 28. 4. 2014.

5. Tožnica sodišču očita, da je upoštevalo dejstva in dokaze, ki naj bi jih tožena stranka navedla prepozno, in s tem v zvezi uveljavlja (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev določbe 286. člena ZPP, ki je po navedbah tožnice vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 532/2015 z dne 26. 11. 2015 sodišču prve stopnje naložilo dopolnitev dokaznega postopka z ugotovitvijo višine prikrajšanja tožnice iz naslova neizplačanih stroškov tedenskega prevoza iz B. do kraja opravljanja dela, saj je sodišče prve stopnje v prvem sojenju presodilo, da tožničin zahtevek za povračilo teh stroškov po temelju ni podan. Po določbi prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP). S pripravljalno vlogo z dne 28. 1. 2016 je tožena stranka v skladu z razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča še pred prvim narokom nove glavne obravnave natančneje obrazložila možnosti javnega avtobusnega prevoza in ceni oziroma brezplačnosti tega prevoza na relaciji B. - A.. Pri tem velja, da pogoj nekrivde ne zajema samo položajev, ko stranka za določena dejstva in dokaze ni vedela, pač pa tudi položaje, ko jih stranka sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Novi pravni vidiki zadeve lahko utemeljijo upravičeno naknadno navajanje novih dejstev in dokazov. Poleg tega prekluzij sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Vloga z dne 19. 4. 2016 je bila vložena po prvem naroku nove glavne obravnave, vendar pa je bila vložena v roku, ki ga je sodišče prve stopnje toženi stranki odobrilo, da v njem odgovori na pripravljalno vlogo tožnice, ki je bila pooblaščenki tožene stranke vročena šele na prvem naroku nove glavne obravnave. Kadar sodišče stranki odobri rok, v katerem naj odgovori na vlogo nasprotne stranke s spremembo tožbe, potem ne le, da ni mogoče šteti, da je prepozna vloga, s katero je stranka odgovorila na poziv sodišča, temveč je za pravočasne treba šteti tudi dokaze, s katerimi stranka želi dokazati navedbe iz takšne vloge. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo predlagana listinska dokaza (B17 in B30), ni kršilo določbe drugega odstavka 286. in drugega odstavka 362. člena ZPP oziroma načela kontradiktornosti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici pripada nadomestilo za ločeno življenje v višini 116,96 EUR (112,43 EUR za november 2012 in 4,53 EUR za december 2012). Prvostopenjsko sodišče je že v sodbi opr. št. I Pd 1856/2012 z dne 23. 2. 2015 pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji z dne 18. 5. 2012 (Ur. l. RS, št. 40/12) in 167. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, ZUJF) od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, ampak je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 delo opravljala v C.. Zato tožnici ne pripada nadomestilo za ločeno življenje za čas od 1. 6. 2012 do 2. 12. 2012, ko ji je bila ta pravica priznana na podlagi sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 3. 4. 2013.

8. Utemeljeno pa tožnica v pritožbi opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške prevoza na delo in z dela na relaciji od bivališča njene družine do kraja opravljanja dela v obe smeri dne 29. 4. 2013 in 28. 4. 2014. Tožena stranka navedenih poti v obe smeri ni prerekala niti zatrjevala, da tožnica ne bi bila upravičena do povrnitve teh stroškov. Tožnica je navedena prevoza opravila isti dan zato, ker je v preostalih dneh v tem tednu izrabila letni dopust oziroma bila odsotna z dela zaradi praznikov. Ob pravilni ugotovitvi sodišča, da tožnici pripada enkrat tedensko povrnitev stroškov prevoza v vsako smer, je tožnica upravičena še do potnih stroškov v višini 21,40 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka.

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1), ki ureja povrnitev stroškov za izvedbo dokaza, ne pa nagrade odvetnikov. Ker je pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2013, s katerim je bila zavržena pritožba z dne 8. 1. 2013, in odločeno, da tožnico bremenijo stroški, ki so nastali v zvezi s pritožbo, sodišče prve stopnje kot potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP ni priznalo nagrade za sestavo pritožbe. V obravnavanem sporu niso potrebni niti stroški nagrade za sestavo zahtev za odpravo kršitev. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnice v pritožbi za zvišanje vrednosti predmeta odvetniške storitve, saj za to ni podlage v določbi 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl., ZOdvT).

11. Ker v preostalem izpodbijanem delu sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in v tem obsegu skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

12. Vrednost s pritožbo izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe znaša 379,58 EUR, tožnica pa je s pritožbo delno uspela z 21,40 EUR ali 6 %, torej le v neznatnem delu. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 411/2018
• VDSS Sodba Pdp 682/2018
• VDSS sodba Pdp 636/2012