VDSS Sklep Pdp 874/2016

Jedro

Delo na gradbenem odru, kot se običajno uporablja, na višini 1,5 metra, zaradi same višine tega gradbenega odra ne pomeni nevarne dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker glede na tožnikove trditve in izvedene dokaze ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v zvezi z nesrečo pri delu zatrjeval, da je stal na razmajanem in nestabilnem odru; da se je ta oder (ko je tožnik v rokah držal bosanko) zamajal in padel; da je bil ta oder nestabilen, zato ker je bil razmajan, ker je postavitev odra (deske so bile dolge 3 metre in na koncu postavljene koze) omogočala nihanje oziroma, upognitev deske, če je nekdo stopil nanjo; da so bile razvlečene koze, ki so se uporabljale, nestabilne, in da je bil glede na dolžino desk oder na kozah nestabilen, zaradi česar se je porušil (kar je povzročilo tožnikov padec). Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na zgoraj opisane trditve tožnika in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tožbi zatrjeval tudi neustrezno postavitev odra, sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ocenilo, da je bil razmik med kozama ustrezen in da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna plačati 42.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.896,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da je dolžan tožnik stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v znesku 694,59 EUR v 15 dneh.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero naj po temelju ugodi tožbenemu zahtevku, nato pa vrne zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o višini tožnikovega tožbenega zahtevka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je zavrnilo dokazni predlog tožnika za ogled gradbenega odra zato, ker naj bi bil ta dokaz predlagan prepozno, v nadaljevanju pa je navedlo tudi, da ogled tega odra (glede na oddaljenost dogodka - nesreča se je zgodila 14. 6. 2010) ne bi pripomogel k bistveni ugotovitvi dejstev. Tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja navajal, da je to mnenje hipotetično, saj izvedenec ni razpolagal s podatki, koliko so deske gledale čez rob koze oziroma čez rob, kjer so bile deske podprte na obeh straneh. To pa pomeni, da je izvedenec izdelal mnenje o stabilnosti odra le na hipotetični podlagi. Na podlagi navedb izvedenca o tem, kakšna bi bila ustrezna postavitev delovnega odra in glede na trditve tožnika, da so bile deske dolge tri metre, bi se dalo zaključiti, da je bila postavitev odra neustrezna. Ker izvedenec ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki, je tožnik predlagal ogled gradbenega odra. Tožnik ni že prej predlagal ogleda, ker je pričakoval, da bo to storil izvedenec sam. Kljub časovni oddaljenosti od dneva nesreče pri delu je bil ta gradbeni oder še vedno na razpolago, kar je pojasnil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tudi če ta gradbeni oder ne bi bil več na razpolago, bi lahko postavili drug oder na enako višino, s tem pa bi se tudi sodišče lahko prepričalo, če je bil oder majav ali ne. Ker je sodišče prve stopnje zgoraj omenjeni dokazni predlog zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih tožnikovih trditev, da je bil gradbeni oder, ki je bil postavljen na višini 1,5 metra, nestabilen, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. To dejstvo (nestabilnost odra) je sicer v svoji izpovedbi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tudi priči A.A. in B.B. sta izpovedali, da je bil oder na izvlečenih kozah (v višini 1,5 metra) nestabilen. Delo na majavem gradbenem odru višine 1,5 metra je nevarno delo. Sodišče se je sklicevalo na Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in na Pravilnik o varstvu pri delu na gradbenem odru, pri čemer pa ni upoštevalo, da ni šlo zgolj za delo na višini 1,5 metra, temveč da je bil na tej višini postavljen nestabilen in majav delovni oder. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da ni nobenega podatka o tem, da bi bil oder nepravilno sestavljen, ker bi bil razmik med kozama nepravilen. Prav to, da so bile koze postavljene na koncu treh metrov dolgih desk, je trdil tožnik, kar je sicer navedlo tudi sodišče. S tem je prišlo samo s seboj v nasprotje. Sodišče očitno ni razumelo, kaj je hotel izvedenec izpovedati s tem, da je vsak oder do določene mere nestabilen, da z vidika vertikalne obremenitve višina odra ni bistvena, drugače pa je pri momentih (silah), kjer je pri višjem odru rotacija sile momenta višja. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Splošno znano dejstvo je, da je porušitev odra možna le ob prisotnosti sile momenta, ki jo povzroči uporabnik odra. Ker je tožnik na odru delal, ni mogel na njem stati mirno. Sodišče v sodbi napačno povzema tožnika, da naj bi se oder porušil sam od sebe, saj je iz njegovih trditev in izpovedbe razvidno, da je v rokah držal bosanko (desko dolžine 2 metra in širine 0,5 metra), da jo je potegnil, da je izgubil ravnotežje, da se je oder zamajal in se skupaj s tožnikom zrušil. Tudi iz navedenega opisa dogodka izhaja, da je šlo za nevarno delo. Tožnik je opisal svoj delovni proces ob padcu. Ko je v rokah držal bosanko, je prišlo do določenih momentov (sil), ko je to desko izvlekel, posledično pa se je oder zrušil. Le hipotetična in tudi nelogična je ugotovitev sodišča, da med snemanjem bosanke z zidu ni potrebno uporabiti sile (pri čemer se sodišče v zvezi s to ugotovitvijo sklicuje na to, da naj bi tožnik glede padca izpovedal, da tedaj na oder ni deloval noben moment in da med snemanjem bosanke z zidu ni potrebno uporabiti sile). Splošno znano dejstvo je, da na razvlečenem odru višine 1,5 metra izvlečenje bosanke, ki je pritrjena na zid, lahko povzroči takšno nihanje, da se oder zruši. Tožena stranka ni ugovarjala, da ob tovrstnem delu niso delovale takšne sile, da se oder ne bi mogel zrušiti. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage tožene stranke in stranskega intervenienta. Tožnik je navajal, da je oder na višini 1,5 metra razmajan in s tem nevaren. To so potrdile priče in tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je pri opravljanju dela na gradbenem odru izvlekel desko, ki je bila pritrjena na zid in da se je v teh okoliščinah oder zrušil. Bolj podrobnih trditev glede okoliščin padca po tožnikovem mnenju od njega ni bilo mogoče pričakovati. Izvedenec je jasno ugotovil, da lahko glede na podatke, ki jih je imel, poda le hipotetično izvedensko mnenje. Pri tem pa je potrdil tožnikove navedbe, da je oder na višini 1,5 metra majav in da bolj kot je oder razvlečen, bolj je ob ustreznih momentih (silah) nestabilen. Tožnikovo delo je bilo nevarno, tožena stranka pa je tudi krivdno odgovorna, ker ni zagotovila stabilnega odra glede na naravo dela. Ker je bil oder za opravo dela, ki ga je opravljal tožnik, nestabilen, se je zrušil. Priglaša stroške po tar. št. 18 Odvetniške tarife.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da je bil gradbeni oder, postavljen na višini 1,5 metra, nestabilen. Sodišče prve stopnje se je v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo s vprašanjem stabilnosti oziroma nestabilnosti gradbenega odra (višine 1,5 metra), na katerem je pri svojem delu stal tožnik in ob zrušitvi katerega je tožnik utrpel poškodbe, v posledici katerih uveljavlja od tožene stranke odškodnino. Ker je ugotovilo, kakšna je bila stabilnost tega odra, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami ugotovilo, da v spisu ni nobenih podatkov o tem, da bi bil oder nepravilno sestavljen, ker naj bi bil razmik med kozama neustrezen, tožnik dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato tudi v zvezi z navedenim ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za ogled gradbenega odra zaradi prekluzije (ta ogled naj bi po predlogu tožnika opravilo bodisi sodišče bodisi izvedenec gradbene stroke) tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik ta dokaz predlagal potem, ko je prejel izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke. V izvedenskem mnenju je izvedenec pojasnil, kakšne karakteristike bi morali imeti elementi, ki so sestavljali gradbeni oder in kako bi moral biti gradbeni oder postavljen, da bi bil stabilen. Svoje izvedensko mnenje je podal ob predpostavki, da je bila postavitev odra pravilna in zaključil, da se tak oder ob normalni uporabi ne bi mogel porušiti. Ker je v zvezi s temi ugotovitvami izvedenca tožnik predlagal izvedbo ogleda konkretnega delovnega odra (že v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2016 je zatrjeval, da izvedensko mnenje temelji na hipotetičnih predpostavkah), po zaključku pritožbenega sodišča tožnik tega dokaza ni predlagal prepozno. Ker pa je v zvezi s samim ogledom izvedenec izpovedal, da tudi v primeru, če bi danes ponovno postavili oder (iz izpovedb prič izhaja, da so oder po njegovi zrušitvi in tožnikovem padcu tožnikovi sodelavci ponovno postavili še isti dan), ta postavitev ne bi mogla biti relevantna, ker odra ne bi mogli postaviti povsem enako, kot je bil postavljen ob samem škodnem dogodku (temu zaključku izvedenca nobena od strank ni nasprotovala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z ogledom spornega gradbenega odra, smiselno zaradi njegove neprimernosti.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval dne 14. 6. 2000, ko je padel z 1,5 metra visokega gradbenega odra. Ta gradbeni oder, ki je bil sestavljen iz dveh izvlečenih kovinskih koz, na katerih so bile položene štiri deske debeline 5 cm, dolžine 3 metrov in skupne širine približno 1 metra, se je zrušil, ko je na njem svoje delo opravljal tožnik. Sporni oder, s katerega je padel tožnik, je bil na gradbišču postavljen že prejšnji dan na isti višini. Po nesreči so tožnikovi sodelavci oder ponovno sestavili in nadaljevali z delom. Nesreče tožnika, do katere je prišlo ob tem, ko je odstranjeval opaž, ni videl nihče, prav tako pa je iz izvedenih dokazov razvidno, da tožnika pri opravljanju dela ni nihče nadziral. Iz tožnikovih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je za nesrečo odgovorna tožena stranka tako objektivno (delo na višini predstavlja nevarno dejavnost), kot tudi krivdno (tožniku ni zagotovila ustreznega delovnega odra, ta naj bi bil po tožbenih navedbah razmajan, nestabilen oziroma neustrezno postavljen, zaradi česar se je zrušil).

10. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil v petletnem objektivnem zastaralnem roku od dneva škodnega dogodka (352. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pravočasnosti vložitve tožbe glede na triletni subjektivni zastaralni rok pa ni preizkušalo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni niti objektivno niti krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu. Zaključilo je, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo nevarno delo, poleg tega pa toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja pri tem, kakšen gradbeni oder je tožniku zagotovila.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delo na gradbenem odru, kot se običajno uporablja, na višini 1,5 metra, zaradi same višine tega gradbenega odra ne pomeni nevarne dejavnosti in se v izogib ponavljanju le sklicuje na pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede te oblike odgovornosti, ki so vsebovani v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (drugi odstavek 131. čl. OZ, 149. čl. OZ). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je šlo v primeru njegovega dela ob spornem dogodku za delo na višini zato, ker tožnik opaža ni odstranjeval v višini gradbenega odra (torej na višini 1,5 metra), temveč se je ta opaž nahajal višje. Iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), priloga IV, C, med drugim izhaja, da se za delovna mesta, s katerih obstaja možnost padca v globino, štejejo delovna mesta nad višino 2 metrov od tal (torej gre za delovna mesta, pri katerih je stojišče delavca višje od 2 metrov od tal). Ker je tožnik ob nesreči pri delu stal na gradbenem odru višine 1,5 metrov, je sodišče prve stopnje to višino pravilno upoštevalo pri zaključku glede tega, ali je tožnik opravljal delo na višini ali ne.

12. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker glede na njegove trditve in izvedene dokaze ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 131. čl. OZ, 135. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnik v zvezi z nesrečo pri delu zatrjeval, da je stal na razmajanem in nestabilnem odru; da se je ta oder (ko je tožnik v rokah držal bosanko) zamajal in padel; da je bil ta oder nestabilen, zato ker je bil razmajan, ker je postavitev odra (deske so bile dolge 3 metre in na koncu postavljene koze) omogočala nihanje oziroma upognitev deske, če je nekdo stopil nanjo; da so bile razvlečene koze, ki so se uporabljale, nestabilne, in da je bil glede na dolžino desk oder na kozah nestabilen, zaradi česar se je porušil (kar je povzročilo tožnikov padec). Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na zgoraj opisane trditve tožnika in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tožbi zatrjeval tudi neustrezno postavitev odra, sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ocenilo, da je bil razmik med kozama ustrezen. Po zaključku pritožbenega sodišča od tožnika ni bilo pričakovati, da bi že v tožbi oziroma v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP v okviru trditvene podlage točno navedel vzrok porušitve gradbenega odra, ker ta vzrok ni bil jasen oziroma očiten že ob sami nesreči (na primer, da bi prišlo do nesreče zaradi zloma koze, zloma deske, zaradi očitnega zunanjega vpliva, ...). Točen razlog za porušitev tega odra se bi lahko ugotavljal tudi v dokaznem postopku (na primer s sodnim izvedencem ustrezne stroke), tudi glede na trditve in navedbe, ki jih je tožnik v dosedanjem postopku podal. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik navajal, da so bile koze postavljene na koncu desk, sodni izvedenec pa je v svojem izvedenskem mnenju stabilnost gradbenega odra utemeljeval tudi s podatki o tem, koliko cm lahko segajo deske preko končne podpore (ne manj kot 20 cm in ne več kot 30 cm). Glede postavitve desk na odru tožena stranka ni podala konkretnih navedb. V dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, v kakšni dolžini so bile deske postavljene preko izvlečenih koz.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo tudi nepravilno dokazno oceno glede stabilnosti odra ob dejstvu, da so bile koze izvlečene na višino 1,5 metra. Sodišče prve stopnje namreč pri tej dokazni oceni ni upoštevalo izpovedb obeh strank in prič, iz katerih izhaja, da je bil gradbeni oder na izvlečenih kozah v višini 1,5 metra nestabilen.

14. Na podlagi tožnikovih trditev bi bilo mogoče zaključiti, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi nestabilnega gradbenega odra, ko se je ta pri snemanju opaža zamajal (tožnik je izpovedal, da je opaž potegnil) in se nato porušil, zaradi tega pa je tožnik padel na tla. Tožnik je sicer v svoji izpovedbi navedel, da pri razopaževanju ni uporabil sile, vendar pa je pojasnil tudi, da je prišlo do padca, ko je potegnil opaž (bosanko) in nato izgubil ravnotežje. Že navedeno vzbuja dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da na oder ob njegovi porušitvi ni deloval noben moment, kar naj bi izpovedal tožnik. Na možnost zrušitve odra zaradi hipnega izvleka opaža s stene pa je opozoril tudi sodni izvedenec.

15. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik naroka, na katerem je bil tožnik zaslišan, nadalje ugotavlja, da je tožnik nikalno odgovoril na vprašanje, ki se je glasilo, ali je bil kakšen zunanji dejavnik oziroma moment, zaradi katerega bi se koza lahko porušila, ali jo je kdo udaril, ipd. To vprašanje je očitno merilo na vpliv tretje osebe na porušitev gradbenega odra, zato je v tem smislu razumeti tudi tožnikov odgovor. Tako se poraja dvom tudi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ob porušitvi odra na ta oder ni deloval noben moment in da je tožnik zato (očitno) izpovedal neverodostojno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je do porušitve odra prišlo zaradi hipnega izvleka opaža iz lege in da je tožnik to delo opravljal pravilno oziroma na običajen način, zastavlja vprašanje ustreznosti tega gradbenega odra oziroma njegove pravilne postavitve, kar pa bi lahko vplivalo na ugotovitev o krivdni odgovornosti tožene stranke.

16. Ker je sodišče glede na zgoraj navedeno vsaj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku, bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče (po potrebi tudi s ponovno izvedbo že izvedenih dokazov). V kolikor bo ugotovilo, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, bo moral najprej ugotoviti, če je utemeljen ugovor tožene stranke, da je tožnik zamudil triletni subjektivni rok za vložitev tožbe, v odvisnosti od teh ugotovitev pa bo moralo v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o stroških v zvezi s tem sredstvom za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1198/2013
• VDSS sklep Pdp 955/2013
• VDSS Sklep Pdp 829/2016