<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 737/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.737.2016
Evidenčna številka:VDS00000429
Datum odločbe:09.03.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poslovodna funkcija - sodna razveza - denarno povračilo

Jedro

Obseg poslovodenja ni razlog za neuporabo določbe 73. člena ZDR-1, zato sta stranki zakonito določili, ne glede na ožji obseg poslovodenja, drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih določa ZDR-1. Zato je nepravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 1. alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnici preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi z imenovanjem novega direktorja, nično.

Za presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici je odločilno, da je bilo v prvem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da, po imenovanju novega direktorja, tožena stranka tožnici ponudi ustrezno delovno mesto, glede na stopnjo izobrazbe. Tožnici bi zato lahko delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo le, če bi ji tožena stranka ponudila ustrezno zaposlitev, pa tožnica te zaposlitve ne bi sprejela.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Ugotovi se ničnost določbe 1. alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama št. ... z dne 23. 6. 2015, na podlagi katere preneha veljati z imenovanjem novega direktorja UA. ŠD".

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba in 2. točka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost določbe 1 alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama št. ... z dne 23. 6. 2015, na podlagi katere preneha veljati z imenovanjem novega direktorja UA. ŠD (točka I izreka sodbe), ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama iz I. točke izreka sodbe in nezakonitost sklepa namestnika rektorja tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2015 ter odločilo, da delovno razmerje med strankama na podlagi določbe iz prvega odstavka izreka sodbe in sklepa iz te točke izreka sodbe ni prenehalo, ampak je trajalo do 8. junija 2016 (točka II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici od 23. 12. 2015 do vključno 8. junija 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 23. 6. 2015, med temi obračunati zaostale mesečne plače v bruto znesku 3.269,12 EUR, od tega zneska obračunati in zanjo plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske, zmanjšane za nadomestilo, ki ga tožnica prejema na Zavodu RS za zaposlovanje, pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka III izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožnici od bruto denarnega povračila v višini 28.038,15 EUR obračunati in za tožnico plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obresti od 8. junija 2016 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka sodbe).

Sklenilo je, da se umik tožbe za odškodnino v višini 6.500,00 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (točka 1 izreka sklepa) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.066,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka 2 izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in 2. točko sklepa (odločitev o stroških postopka) sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve v točki IV izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu točko IV izreka spremeni tako, da tožnici prisodi bruto znesek denarnega povračila v višini 56.076,35 EUR, podrejeno pa v izpodbijanem delu predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dosojeni znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 9 povprečnih plač tožnice, glede na okoliščine konkretnega primera, občutno prenizek. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zgolj možnosti tožnice za novo zaposlitev, ni pa upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter pravic, ki jih tožnica ni mogla uveljavljati ob prenehanju delovnega razmerja. Odločalo je subjektivno, saj ni upoštevalo objektivnih kriterijev oziroma drugih meril, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z zavrnjenim delom zahtevka tožnice v višini 9 povprečnih plač, do vtoževanega denarnega nadomestila v višini 18 povprečnih plač, sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov in je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri dosoji denarnega povračila ni upoštevalo zatrjevanih in s strani tožene stranke neprerekanih dejstev, da je tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in nato sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oškodovana za pravico do odpravnine v višini 3,5 povprečne plače tožnice, ki bi ji pripadala v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 108. člena ZDR-1, v zvezi s Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja, pravico do odpovednega roka v trajanju 90 dni, ki bi ji pripadala v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 94. člena ZDR-1 v zvezi s Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja ter do pravice do usposabljanja v okviru programa "Erasmus plus" v študijskem letu 2015/2016 na Portugalskem. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj navedene okoliščine niso upoštevane kot relevantne pri dosoji denarnega povračila. Vse navedene pravice bi, če bi se jih ovrednotilo skupaj, predstavljale vsaj 7,5 povprečnih plač tožnice, in sicer iz naslova prikrajšanja za pravico do odpravnine 3,5 plače, iz naslova odpovednega roka tri plače in iz naslova izgubljene pravice do usposabljanja v okviru programa Erasmus+ (plus) vsaj eno plačo. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je tožnici iz naslova okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, oziroma dejstva, da tožena stranka tožnici ni zagotovila drugega ustreznega delovnega mesta, skladno z dogovorom pogodbi o zaposlitvi, prisodilo le dve plači denarnega nadomestila.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter zoper točko 2 izreka sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s sklepom pa tožnici naloži dolžnost povračila stroškov tožene stranke, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo in sklep razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem avtonomno pravo univerze, čeprav je že v Ustavi RS državni univerzi zagotovljena avtonomija. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da ima z vidika uporabe 6. alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1, ki omogoča drugačno ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi v pogodbi s poslovodno osebo, položaj poslovodnega organa pri toženi stranki le rektor, ne pa tudi direktor Univerze A. študentski domovi (UA. ŠD), kjer naj bi mu predpisi priznavali tak položaj samo v omejenem obsegu. Zmotno je tudi posledično stališče prvostopnega sodišča, da naj bi tožnica imela le položaj vodilne delavke in da zato stranki v pogodbi nista mogli drugače kot v zakonu urediti pravic in obveznosti, posledično pa naj bi bilo nično določilo prve alineje 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2015. Poudarja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 12/2012 z dne 6. 11. 2012 izhaja, da je dekan oziroma direktor zavoda poslovni organ zavoda in da opravlja poslovodno funkcijo. Zato za tožnico kot direktorico zavoda velja 73. člen ZDR-1, pri tem pa se sklicuje tudi na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 372/2014 z dne 20. 8. 2014. Zato sta stranki, glede na 73. člen ZDR-1, v 1. alineji 20. člena pogodbe o zaposlitvi določili, da tožnici v primeru prenehanja mandata direktorja UA. ŠD preneha pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Citirano določilo pogodbe torej ni nično in posledično tudi ne sklep tožene stranke z dne 23. 12. 2015 o prenehanju delovnega razmerja tožnice. Opozarja, da je tožnica priložila pooblastilo rektorja z dne 1. 7. 2015, iz katerega je razvidno, da je imela tudi poslovodna pooblastila za univerzo, tako na kadrovskem področju kot tudi na finančnem in računovodskem področju ter na drugih področjih. Opozarja, da prvi odstavek 11. člena Pravil o organizaciji in delovanju UA. ŠD določa, da zavod (zanj pa seveda direktor) nastopa v pravnem prometu v imenu in za račun univerze, kadar izvaja dejavnosti v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva država. Enako določa tretji odstavek 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis), ki določa, da članice univerze pri izvajanju Nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Te naloge opravlja direktor UA. ŠD, torej v imenu in za račun tožene stranke, ter je v tem delu tudi poslovodni organ univerze. Posledično je tudi nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici šele 8. 6. 2016, namesto 23. 12. 2015, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Opozarja, da sodišče prve stopnje navaja, da tožnici ni bilo ponujeno delovno mesto glavnega tajnika niti tajnika UA. ŠD, nemožnost opravljanja dela pri predavanjih in vajah za predmet pravo na drugih članicah. Pritožba izpostavlja, da je relevantno samo vprašanje, katera, če sploh, delovna mesta so bila na voljo v času, ko je nastal razlog za prenehanje tožničine pogodbe o zaposlitvi za direktorice UA. ŠD, to je dne 23. 12. 2015. Tedaj pa za tožnico ni bilo na voljo nobenega prostega ustreznega delovnega mesta. Navaja, da je tožnica zahtevala tudi plačilo denarne odškodnine v višini 6.500,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka, saj določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1 velja le za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. V odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in točko 2 sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o ničnosti določila 1. alineje prvega odstavka 20. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere tožnici preneha pogodba o zaposlitvi z imenovanjem novega direktorja UA. ŠD. V preostalem delu svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica izpodbija zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri toženi stranki, na podlagi sklepa tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2015, v katerem je tožena stranka ugotovila, da ji je delovno razmerje prenehalo z dnem izdaje tega sklepa. Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 6. 2015 izhaja, da sta stranki v 2. členu pogodbe o zaposlitvi določili, da s to pogodbo sklepata delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto "direktor članice UA. študentski domovi ...", ter da bo tožnica delo opravljala za določen čas, od 1. 7. 2015 do imenovanja novega direktorja UA.ŠD za novo mandatno obdobje. Po imenovanju novega direktorja UA. ŠD se tožnici (javnemu uslužbencu) ponudi ustrezno delovno mesto glede na stopnjo izobrazbe. Iz 20. člena pogodbe o zaposlitvi tudi izhaja, da sta stranki v pogodbi dogovorili drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi kot to določa zakon, saj tožnici pogodba o zaposlitvi preneha veljati z imenovanjem novega direktorja UA. ŠD.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, glede na določbe 10. člena, 20. člena, ter 24. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl.; ZVis), Statuta tožene stranke in Pravil o organizaciji in delovanju Univerze A., študentski domovi (B1) in 7. člena Odloka o ustanovitvi tožene stranke, da je tožnica opravljala poslovodno funkcijo oziroma imela položaj poslovodnega organa v omejenem obsegu, to je v obsegu, ko zavod UA. ŠD izvaja dejavnosti iz drugega odstavka 24. člena Statuta univerze oziroma iz 9. člena teh pravil, torej ko v skladu s četrtim odstavkom 10. člena ZVis in drugim odstavkom 24. člena Statuta univerze lahko s soglasjem univerze opravlja tudi druge dejavnosti, ki so opredeljene v prilogi k statutu univerze. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da takrat, ko UA. ŠD izvaja naloge Nacionalnega programa visokega šolstva, direktor UA. ŠD ne opravlja poslovodne funkcije (takrat poslovno funkcijo opravlja rektor tožene stranke), sicer pa direktor opravlja poslovodno funkcijo. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da omejen obseg opravljanja poslovodne funkcije onemogoča toženi stranki določitev drugega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi za direktorja UA. ŠD v smislu določbe prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ki določa, da lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi, če sklepa pogodbo o zaposlitvi poslovodna oseba ali prokurist, ne glede na drugi odstavek 9. člena tega zakona, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (6. alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1). Obseg poslovodenja torej ni razlog za neuporabo določbe 73. člena ZDR-1, zato sta stranki zakonito določili, ne glede na ožji obseg poslovodenja, drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih določa ZDR-1. Zato je nepravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 1. alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnici preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi z imenovanjem novega direktorja UA. ŠD, nično.

10. Vendar pa je za presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici odločilno, da je bilo v prvem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da po imenovanju novega direktorja UA. ŠD tožena stranka tožnici ponudi ustrezno delovno mesto, glede na stopnjo izobrazbe. Tožnici bi torej lahko delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, v skladu s pogodbo o zaposlitvi le, če bi ji tožena stranka ponudila ustrezno zaposlitev, pa tožnica te zaposlitve ne bi sprejela. Določbe pogodbe o zaposlitvi nikakor ni mogoče razlagati tako, kot je to storila tožena stranka in smiselno (v zvezi z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1) tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da v primeru, če tožena stranka nima prostega ustreznega delovnega mesta, tožnici ni dolžna ponuditi druge zaposlitve. S pogodbo se je namreč tožena stranka brezpogojno zavezala, da bo tožnici ponudila drugo ustrezno zaposlitev, ko bo imenovan nov direktor UA. ŠD. Tožena stranka je navajala, tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v sodnem postopku, da tožnici ni ponudila druge ustrezne zaposlitve, ker jo naj takrat ne bi imela, oziroma ni bilo prostega nobenega mesta, ki bi ga lahko tožnica zasedla. Prav je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni imela tožnici namena ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta oziroma pogodbe o zaposlitvi. Zato je sicer pravilna odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka sodbe, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.

11. V zvezi z odločitvijo o višini denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 pa tožnica neutemeljeno navaja, da ji pripada višje povračilo od dosojenega. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine, ki so pomembne za določitev višine denarnega povračila, upoštevalo čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki, njeno strokovno izobrazbo, starost, prav tako pa tudi dejstvo, da tožena stranka tožnici ni imela sploh namena ponuditi drugo zaposlitev ter tožnici iz tega naslova prisodila povsem ustrezno denarno nadomestilo v višini devetih plač. Ker je sodba v tem delu obrazložena z vsemi bistvenimi dejanskimi ugotovitvami in pravilnim pravnim stališčem, tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodba v tem delu nima razlogov oziroma da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Višina dosojenega denarnega povračila je glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera pravilna ter glede na primerljivo sodno prakso v zgornjem delu dosojenih povračil, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščino, ki jo je ovrednotilo z dvema plačama tožnice, da tožena stranka tožnici ni ponudila druge ustrezne zaposlitve. Glede okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba in sicer, da bi tožnica v vsakem primeru prejela 7,5 plač iz naslova odpravnine zaradi poslovnega razloga v smislu 108. člena ZDR-1, trajanja odpovednega roka in izobraževanja, pa tožnica denarno povračilo zmotno enači z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče tudi poudarja, da so v celoti neizkazane trditve o vrednosti izobraževanja v višini ene plače. Tožnica je sicer predložila odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2015 (A26), iz katere izhaja, da ji je bilo odobreno izobraževanje na Portugalskem na "šoli B.", vendar iz odločbe izhaja, da se ji poravnajo stroški bivanja in poti v skupni višini 760,00 EUR, pri čemer se za končno izplačilo upoštevajo dejansko nastali upravičeni stroški bivanja in poti, razvidni iz dokumentacije. Navedeno torej ne potrjuje tožničinih navedb. Po drugi strani pa tožnica neutemeljeno sklepa, da je upravičena do treh plač zaradi odpovednega roka, saj trimesečni odpovedni rok sam zase ne predstavlja "vrednosti" treh plač, temveč le pomeni, da pogodba preneha po poteku tega časa.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v točki I izreka sodbe zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo dejstva, da je tožnica uveljavljala tudi odškodnino iz naslova mobbinga ter je tožbo v tem delu kasneje umaknila. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odvetniško tarifo, ki velja za prenehanje delovnega razmerja, v zvezi s tožbo glede mobbinga pa toženi stranki niso nastali nobeni posebni stroški, ki bi utemeljevali drugačno odločitev o stroških postopka. Tožnica torej ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

16. Do vseh ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP.

18. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne glede ne delni uspeh v pritožbenem postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1). Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato tudi iz tega razloga te stroške krije tožena stranka sama (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 10, 10/4, 20, 24.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/2, 73, 73/1, 73/1-6, 118, 118/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTUy