VDSS Sodba in sklep Pdp 916/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v točki I/3 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka I/1 in I/2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I/1. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 1. 2014 prenehalo nezakonito.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 1. 2014 in še traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 31. 1. 2014 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v evidenco zaposlitve in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo."

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki I. odstavka 338. člena ZPP in sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede tožbenega zahtevka iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja navaja, da tožnik sam ni nikoli podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je odpoved prvič videl v prilogi spisa pri svojem pooblaščencu. Navajal je, da je moral pri toženi stranki podpisovati dosti papirjev. Iz odpovedi izhaja, da je podpis tožnika na dnu lista, čeprav je tožnik naveden višje, vsaj 5 cm od podpisa. Sodni izvedenec dr. A.A. je na obravnavi izpovedal, da je takšna lokacija podpisa nenavadna, saj se običajno podpisnik podpiše v neposredni bližini. Navedel je, da sledi bianco podpisovanja sicer ni našel, vendar je tudi izpovedal, da to ne pomeni, da možnost bianco podpisa ne obstaja. Stališče sodišča, da je bil dokazni predlog za soočenje med pričo B.B. in tožnikom podan prepozno, je napačno. Sodišče bi prav tako moralo vpogledati v zadevi v podobnih primerih, ko je bilo razsojeno v korist tožnika - delavca (opr. št. Pdp 487/2012).

Glede odškodninskega zahtevka zaradi poškodb, ki jih je tožnik utrpel med čiščenjem tovornega vozila dne 3. 2. 2014, navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da je odškodninski zahtevek neutemeljen, saj se je tožnik poškodoval dne 3. 2. 2014, ko ni bil več v delovnem razmerju, drugega pa sodišče v zvezi z odškodninskim zahtevkom ni navedlo. Pritožba tako meni, da je sodba v tem delu neobrazložena, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi jih moralo sodišče navesti ob zavrnitvi odškodninskega zahtevka in sicer, zakaj meni, da do nezgode ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, da tožnik ni imel na voljo primernega orodja za čiščenje, ustrezne zaščitne opreme in obutve. Iz poškodbenega lista UKC C. z dne 3. 2. 2014 izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 3. 2. 2014 ob 9.30 uri, istega dne ob 10.41 uri pa je bil sprejet v obravnavo. V poškodbenem listu je navedeno: "Danes v službi padel s kamiona". Priča D.D. je izpovedala, da je v ponedeljek tožnik odšel normalno na delo, in ji je ob prihodu domov povedal, da se je poškodoval pri čiščenju ledu ter ji pokazal listine o poškodbi, ki jih je dobil v UKC C.. Tudi priča E.E. je izpovedal, da se je tožnik poškodoval pri čiščenju cisterne. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času nezgode tožnik ni bil več v delovnem razmerju, saj sam ni podal nobene odpovedi in mu posledično delovno razmerje ni prenehalo, kar pomeni, da je bil 3. 2. 2014 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, in je tožena stranka kot delodajalec odgovorna za nastalo škodo. Tožnik je v tožbi navedel, da je prejel nalogo za prevoz plina v F. in G..

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter prečitalo izvedensko mnenje izvedenca dr. A.A., sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov z dne 18. 12. 2015 ter izvedenca tudi zaslišalo. Prav tako je zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke H.H. ter priče I.I., B.B., J.J., D.D. in E.E.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2013 za nedoločen čas na delovnem mestu voznika težkega tovornega vozila. Tožniku je bilo prekinjeno delovno razmerje 31. 1. 2014 z dnem, ko ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj, kot to izhaja iz odjave z dne 5. 2. 2014. V sodnem postopku je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik podal redno pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 31. 1. 2014, pri čemer je predložila v spis listino z naslovom "Odpoved iz osebnega razloga". Tožnik pa je v postopku zatrjeval, da podpis na listini ni njegov, bodisi da je ponarejen, bodisi iz drugega dokumenta oziroma bianco listine. Sodišče je v razjasnitev podpisa imenovalo izvedenca za preiskave pisav in dokumentov, ki je pregledal sporni dokument in opravil primerjavo s tožnikovimi drugimi podpisi. Ob navedenem je izvedenec za preiskave pisav in dokumentov podal mnenje, da ugotovitve močno podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Med spornim in primerjalnim materialom je najti veliko pomembnih podobnosti (identičnih rokopisnih značilnosti); pomembnih razlik med obema ni; za preiskavo in primerjavo ni bilo posebnih omejitev, ki bi bile posledica enostavnega sloga pisanja, prekritosti pisanja, fotokopiranj ali drugačnega kopiranja itd. Podal je mnenje, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Sodišče je glede na podane pripombe tožnika tudi zaslišalo izvedenca grafologa na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2016, pri čemer je pojasnil, da je pri preiskavi listine pregledal tako sam podpis kot njegovo okolico, da bi morebiti našel sledi, ki bi kazale na t.i. podpisovanje bianco ali praznih listin, vendar takšnih sledi ni našel, kar pa seveda ne pomeni, da možnost bianco podpisa ne obstaja. Na posebno vprašanje pooblaščenca tožnika, ali izvedenec dopušča možnost, da se je nekdo namenoma podpisal nižje, ne pa takoj za svojim imenom, priimkom ali čez, iz katerega koli razloga, je izvedenec navedel, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ker to ni stvar njegove stroke. Je pa sicer navedel, da se je izkazalo za nenavadno, da se podpis nahaja nižje. Sodišče prve stopnje je glede podpisa na nenavadnem mestu ugotovilo, da je tožnik sam na zaslišanju izpovedal, da se ne spominja, da bi kdaj podpisoval bianco listine. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je podpis tožnikov in je izraz njegove resnične volje.

6. Iz dokumenta odpoved iz osebnega razloga izhaja, da podaja odpoved tožnik, da prosi za odpoved iz osebnega razloga z dnem 31. 1. 2014 ter prosi za skrajšanje odpovednega roka - na takoj. Sodišče prve stopnje je glede navedenega zaslišalo posamezne priče in pri tem ugotovilo, da je izpoved tožnikovega očeta E.E. neprepričljiva, prav tako izpovedba tožnikove partnerke D.D., pri čemer je E.E. izpovedal, da je dne 3. 2. 2014 hotel presenetiti tožnika v službi, kar prej še ni storil. Tam so mu povedali, da tožnika ni v službi, ker je odšel, naslednji dan pa je skupaj s tožnikovo partnerico pri toženi stranki izvedel, da so tožnika odjavili iz zavarovanj, ker je podal odpoved. Tožnikova partnerica D.D. je izpovedala, da na sestanku ni bilo govora o kakšni odpovedi, temveč je I.I. povedal, da tožnik ni več hotel delati. Zaslišana priča I.I., zaposlen kot komercialist, pa je povedal, da je tožnik govoril, da ne ve, če bo ostal na delu, ker je plača nizka in si bo poiskal novo službo, kar je povedal decembra 2013. Tožnik je 31. 1. 2014 sam prinesel odpoved, priča pa mu je rekla, naj vzame odpoved nazaj in se premisli. Tožnik je dne 31. 1. 2014 še opravljal delo, v ponedeljek 3. 2. 2014 pa je prišel v delavnico okoli 9.00 ure in priča mu je rekla, naj vrne kartice za službeno vozilo in tudi službeni telefon. Na razgovor 5. 2. 2014 so s tožnikom prišli tudi njegov oče in partnerica, kar je enako povedal zaslišani direktor tožene stranke H.H., tako da je izpovedba tako direktorja kot I.I. v tem delu smiselno identična.

7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tako za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pač pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev glede plačila odškodnine razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o pristojnosti, in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 145/2020
• VDSS Sodba Pdp 127/2019
• VDSS Sodba Psp 1/2020