VDSS Sodba Pdp 821/2016

Jedro

Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Na podlagi te določbe javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje, ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 4. 5. 2015 in 8. 7. 2015; da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem 13. 9. 2015; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na ustrezno delovno mesto, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter plačati prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnost sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa bistvenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije dne 13. 2. 2015 ukinila delovno mesto vzdrževalec IV-II, za tožnika pa ni imela ustreznega delovnega mesta in mu je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožba takšnemu stališču nasprotuje in meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in dokazi. Navaja, da je bilo toženi stranki s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 128/2013 z dne 22. 5. 2014 naloženo, da mora tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka k izvršitvi sodbe v delu, ki se nanaša na reintegracijo in zaposlitev, ni izvršila, pač pa je s spremembo akta o sistemizaciji v aprilu 2015 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Meni, da je navedeno mogoče ugotoviti iz akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in kadrovskega načrta, saj je v 9. členu akta določeno, da je s kadrovskim načrtom predvideno potrebno število in struktura uradniških in strokovno tehničnih delovnih mest ter delovnih mest funkcionarjev in je ta kadrovski načrt sestavni del proračuna občinske uprave tožene stranke. Ker je v kadrovskem načrtu za leto 2015 še vedno predvideno delovno mesto tožnika, je zato mogoče ugotoviti, da je tudi v letu 2015 delovno mesto tožnika še obstajalo. Zatrjuje, da se je tožnikovo delovno mesto ukinilo šele s spremembo akta o sistemizaciji z dne 10. 4. 2015, to je po prejemu odločitve sodišča, da mora toženka sprejeti tožnika nazaj v delovno razmerje. Če bi bilo delovno mesto vzdrževalec IV-II ukinjeno s sistemizacijo z dne 13. 2. 2015, se v spremembi sistemizacije z dne 10. 4. 2015 ne bi navajalo to delovno mesto. Nasprotuje izpovedbi direktorice, ki je zaposlena pri toženi stranki in je zato njeno pričanje prirejeno za potrebe postopka. Meni, da sama sprememba sistemizacije z dne 13. 2. 2015 nima utemeljitve, zato je sodišče nekritično sledilo navajanju tožene stranke in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji, ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je zatrjeval tožnik, ni štelo za relevantnega (3. točka obrazložitve). Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je presojalo tako z vidika utemeljenosti odpovednega razloga, kot tudi z vidika drugih s strani tožnika zatrjevanih relevantnih razlogov za nezakonitost odpovedi. Razlogov o neodločilnih dejstvih pa sodišče prve stopnje ni dolžno navajati. Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izpovedi tožnika in prič. V izpodbijani sodbi tako ni zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi listinami oziroma zapisniki.

7. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve niso podane. Tožnik se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče A.A., direktorico občinske uprave, ki je zaposlena pri toženi stranki. Res je sicer, da je ta pri toženi stranki še vedno zaposlena, vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Njena izpoved je tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP, podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost. Priča je bila opozorjena na dolžnost govoriti resnico. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, skladna pa je tudi z listinskimi dokazi. Pritožba konkretno ne navaja, s katerimi listinskimi dokazi naj bi bila njena izpoved v nasprotju, zato se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec IV-II v Službi B.;

- da je tožena stranka z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi z dne 13. 2. 2015 ukinila delovno mesto vzdrževalec IV-II;

- da je bila tožniku v letu 2013 iz poslovnih razlogov redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena kot nezakonita s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 128/2013 z dne 22. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 980/2014 z dne 19. 2. 2015;

- da je tožena stranka v skladu s pravnomočno sodbo z dnem 1. 4. 2015 pozvala tožnika nazaj na delo, na delovno mesto vzdrževalec IV-II, hkrati pa ga je z istim dnem napotila na čakanje na delo doma, ker mu ni mogla zagotoviti dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma drugega ustreznega dela, primernega stopnji njegove izobrazbe;

- da je tožena stranka tožniku dne 4. 5. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je tožnik zoper odločitev vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je njegovo pritožbo zavrnila s sklepom z dne 8. 7. 2015;

- da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 13. 9. 2015, ko se je iztekel odpovedni rok;

- da tožena stranka v času, ko je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni imela prostega delovnega mesta za nedoločen čas, ki bi ustrezalo določbam 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2006 s sprem.) in tudi ne delovnega mesta, ki bi ga tožnik lahko zasedel s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo;

- da je bil tožnik uvrščen s 1. 4. 2015 na interni trg dela, vendar ga v enem mesecu (skladno s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU) ni bilo mogoče premestiti na ustrezno delovno mesto;

- da je tožena stranka dela tožnika razporedila med ostale zaposlene in jih opravljajo voznik, dokumentalist in strokovni sodelavec, za večja vzdrževalna dela pa najamejo zunanjega izvajalca.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

11. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek. Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. V skladu z navedeno določbo javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja je obstajala tudi podlaga, kakršno zahteva tretji odstavek 156. člena ZJU. Ta določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.

12. Podlaga za ugotovitev presežnega delavca (tožnika) je bil Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 13. 2. 2015, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto vzdrževalec IV-II. S spremembami akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 10. 4. 2015 pa so se delovne naloge tega delovnega mesta (vzdrževalec IV-II) le razporedile med voznikom, dokumentalistom in strokovnim sodelavcem.

13. Protispisna je pritožbena navedba, da je bilo v kadrovskem načrtu za leto 2015 predvideno še delovno mesto vzdrževalec IV-II. Iz kadrovskega načrta namreč izhaja le, da je za leto 2015 predvideno eno delovno mesto v IV. tarifni skupini, ne izhaja pa, za katero delovno mesto gre. Iz Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 13. 2. 2015 izhaja, da je pri toženi stranki v IV. tarifni skupini sistemizirano delovno mesto administrator, prej odpravnik pošiljk v IV. tarifni skupini (priloga B17) in ne delovno mesto vzdrževalca.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so dela in naloge vzdrževalca IV-II ukinili šele s Spremembami in dopolnitvami akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 10. 4. 2015, ker naj bi tožena stranka v sklepu o odpovedi z dne 4. 5. 2015 tudi navedla, da so se naloge delovnega mesta vzdrževalec IV-II z aktom o spremembah in dopolnitvah prerazporedile na delovno mesto strokovnega sodelavca VI. Sprememba, ki jo je tožena stranka izvedla s spremembo sistemizacije v aprilu 2015, se nanaša zgolj na vsebinsko prerazporeditev delovnih obveznosti, ki jih je opravljal vzdrževalec IV-II med samimi delovnimi mesti (konkretno na delovno mesto strokovni sodelavec VI) in ne na ukinitev tožnikovega delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno z dne 13. 2. 2015. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je šele v aprilu 2015 pristopila k spremembi akta, kot zmotno zatrjuje pritožba. Sprememba akta, ki jo je tožena stranka izvedla s spremembo sistemizacije v aprilu, se nanašala zgolj na razporeditev delovnih obveznosti med samimi delovnimi mesti in ne na ukinitev tožnikovega delovnega mesta.

15. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v primeru ukinitve delovnega mesta ni možno presojati smotrnosti takšne odločitve in tudi ni bistveno, zakaj je delodajalec ocenil, da tega delovnega mesta ne potrebuje več. Nič nezakonitega ni, če je tožena stranka delo, ki se je opravljalo na ukinjenem delovnem mestu, prerazporedila na druge, že prej zaposlene delavce pri toženi stranki.

16. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz 158. člena ZJU, da predhodno preveri možnost premestitve na drugo delovno mesto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev niti na podlagi določbe drugega odstavka 158. člena ZJU niti ni bilo možnosti, da se tožniku s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo delovno mesto (tretji odstavek 158. člena ZJU) ter tudi ni bilo možnosti za premestitev na podlagi četrtega odstavka 158. člena ZJU.

17. Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznosti iz petega odstavka 158. člena ZJU in je tožnika, ki ga v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnika v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev da mu delovno razmerje ni prenehalo 13. 9. 2015, temveč še traja ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 940/2013
• VDSS sklep Pdp 515/2014
• VDSS sodba Pdp 987/2010