<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 891/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.891.2016
Evidenčna številka:VDS00000495
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odpravnina - ničnost - napake volje - bruto - neto - davki - prispevki - neupravičena obogatitev

Jedro

Skladno z ustavljeno sodno prakso se šteje, da kolikor ob navedbi zneska prejemka iz delovnega razmerja ni izrecno zapisano, da gre za neto znesek, se šteje, da gre za bruto prejemek, od katerega se plačujejo davki oziroma prispevki. Dogovor v neto znesku šteje za izjemo, ki mora biti izrecno dogovorjena med strankama. Ker v predmetni zadevi v sporazumu ni bilo izrecno zapisano, da gre za neto znesek, od katerega se ne plačujejo davki in prispevki, ni utemeljeno toženčevo zavzemanje za to, da bi mu pripadalo izplačilo celotnega zneska odpravnine na njegov račun ter da bi davke oziroma prispevke na navedeni znesek morala kriti tožeča stranka kot delodajalec oziroma, da bi morala dogovorjeni znesek "obrutiti".

Ker je tožeči stranki kot plačniku davka davčni organ naložil, naj plača davke in prispevke od dogovorjene odpravnine po sporazumu, je prišlo do preplačila iz naslova odpravnine na račun toženca. Glede na to je bila tožeča stranka upravičena, da preplačani del odpravnine terja nazaj od toženca skladno s določbami o neupravičeni pridobitvi 190. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti denarni znesek 9.438,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2015 dalje do plačila. Kar je bilo zahtevanega več (zakonske zamudne obresti od 3. 3. 2015 do 1. 9. 2015), je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.638,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženec, zaslišan kot stranka, ni potrdil ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta obe stranki prostovoljno podpisali sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter da je bil ta sklenjen zaradi njunega obojestranskega interesa. Navaja, da sta tudi priči A.A. in B.B. izpovedovali drugače. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov niti ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo nekatere izmed njih. Navaja številne okoliščine v zvezi s sklenitvijo sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in okoliščinami, v katerih je bil podpisan. Navaja, da tožeča stranka v sporazumu ni navedla obveznosti, za katere naj bi bremenila toženca, zaradi česar je treba upoštevati vsebino sporazuma takšno, kot je zapisana. Po njegovem mnenju je vprašanje, kdo naj bi bil plačnik vseh davkov in prispevkov od odpravnine, prepuščeno avtonomiji volje strank, ki v sporazumu nista navedli, da je nastala zaveza tožene stranke kot davčnega zavezanca. Trdi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev navedene tožbe, saj ima aktivno legitimacijo za plačilo davkov in prispevkov kot upnik Republika Slovenija, tožeča stranka je lahko samo izvedenec plačila davkov in prispevkov, zavezanec pa je tožeča stranka. Po njegovem mnenju bi bilo treba tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zato zavreči. Vztraja, da tožeča stranka v sporazumu ni predvidela izplačila zneska bruto, temveč neto ter se je s tem zavezala, da bo po izplačilu neto zneska poravnala vse prispevke v skladu z zakonom in davke. Navaja, da bi mu pripadala bistveno višja odpravnina in pravica do nadomestila plače na Zavodu RS za zaposlovanje, če ne bi sklenil sporazuma. Navaja, da na sporazum, po katerem bi za 34 let dela pri istem delodajalcu prejel 16.813,64 EUR bruto oziroma 7.375,45 EUR neto, ne bi pristal. Nasprotuje ugotovitvi, da je prišlo do očitne napake v računovodstvu tožeče stranke, da niso bili odvedeni davki in prispevki, pri tem pa se sklicuje na temeljnico z dne 30. 6. 2015, iz katere je razvidno, da so bili obračunani davki in prispevki po izvedenem revizijskem pregledu. Navaja, da je bila izplačilna lista za marec 2015 z dne 2. 3. 2015 datirana za nazaj in vročena tožencu s prvim pozivom za vračilo odpravnine 2. 9. 2015, kar je že po podpisu sporazuma z dne 20. 2. 2015. Navaja, da je bil obrazec REK-1 posredovan davčnemu organu šele 17. 3. 2016, kar je dobro leto dni po izvedenem plačilu, pri tem pa ta obrazec ni dokaz, da so bile obveznosti poravnane in da je tožeča stranka za tožbo aktivno legitimirana. Nadalje navaja, da gre v predmetni zadevi za odškodnino v smislu določb Obligacijskega zakonika, ki je ni mogoče enačiti s prejemki iz delovnega razmerja, kar pomeni, da odvodi davkov in prispevkov na strani tožeče stranke ne morejo nastati. Po njegovem mnenju dogovorjena odškodnina pomeni izvensodno poravnavo med strankama, ki je odškodnina, za katero se po Zakonu o dohodnini (27. člen ZDoh-2) dohodnina ne obračuna. Nadalje se sklicuje na dejstvo, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pripravila tožeča stranka sama oziroma po njenem pooblastilu odvetnik in trdi, da neizpolnjevanje večje skrbnosti tožeče stranke oziroma skrbnosti dobrega strokovnjaka ne more iti na škodo toženca, ki je bil prisiljen v sklenitev sporazuma. Ponavlja, na kakšen način je bil prisiljen v podpis sporazuma. Zaključuje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč izplačane odpravnine ni utemeljen, saj mu je izplačala tisti znesek odpravnine, ki ga je navedla v sporazumu, pri tem pa ni navedla, da bi se od tega zneska morale plačati dajatve oziroma je bil v sporazumu naveden neto znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v izpodbijanem delu oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki predlaga zavrnitev pritožbe ter naložitev plačila stroškov tožeče stranke tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, s katero toženec po vsebini zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma ker naj ne bi pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaze, ki jih ni izvedlo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišče je dolžno v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo, oziroma je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi, če tega ne stori v samem sklepu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da že izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za razsojo v predmetni zadevi, kar pomeni, da je preostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Glede na to je izpolnilo obveznost iz drugega odstavka 287. člena ZPP, zaradi česar ni podana (tudi sicer le pavšalno) zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o vračilu dela odpravnine, ki je bila določena v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ta pa so:

- da sta se v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeča stranka in toženec dogovorila, da bo tožeča stranka tožencu izplačala znesek v višini 16.813,64 EUR v roku do 2. 3. 2015,

- da ob plačilu tožeča stranka ni odvedla davka in prispevkov ter je tožencu izplačala celotni znesek 16.813,64 EUR na njegov transakcijski račun,

- da je razliko za davek in prispevke v višini 9.438,19 EUR tožeča stranka Finančni upravi RS (FURS) kasneje poravnala s pobotom,

- da toženec zahtevanih 9.438,19 EUR preveč izplačane odpravnine tožeči stranki ni vrnil.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na veljavnost sklenjenega sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015, za odločitev v predmetni zadevi niso pravno odločilne. Iz navedb obeh strank in spisa ne izhaja, da bi toženec s tožbo izpodbijal sklenjeni sporazum po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., OZ), kar pomeni, da sporazum velja. Toženec ničnosti sporazuma sicer ni zatrjeval, vendar pa glede na to, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporazum z dne 20. 2. 2015 ni ničen, niti ni nično določilo, s katerim se je tožeča stranka zavezala k plačilu odpravnine. Glede na določbo 86. člena OZ je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, tega pa toženec niti po vsebini ni zatrjeval. Trditve toženca o tem, da je bil v podpis sporazuma prisiljen oziroma da je bil glede njegove vsebine zaveden, so lahko kvečjemu razlogi za njegovo razveljavitev (94. člen OZ). Ker s tožbo razveljavitve ni dosegel, je sporazum veljaven, prvostopenjsko sodišče pa zato pravilno ni ugotavljalo, ali so na toženčevi strani obstajale napake volje. Do pritožbenih navedb v zvezi s tem se tako pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Tako za odločitev v zadevi ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, da ni bilo obojestranskega interesa za sklenitev sporazuma oziroma, da ga je toženec neprostovoljno podpisal, niti trditev, da bi toženec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti dobil bistveno višjo odpravnino.

9. Toženec v predmetni zadevi predvsem nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v sporazumu z dne 20. 2. 2015 dogovorjeni znesek odpravnine v višini 16.813,64 EUR bruto znesek. To pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, saj se skladno z ustavljeno sodno prakso šteje, da kolikor ob navedbi zneska prejemka iz delovnega razmerja ni izrecno zapisano, da gre za neto znesek, se šteje, da gre za bruto prejemek, od katerega se plačujejo davki oziroma prispevki (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 526/2008 z dne 27. 9. 2010 idr.). Dogovor v neto znesku šteje za izjemo, ki mora biti izrecno dogovorjena med strankama. Ker v predmetni zadevi v sporazumu ni bilo izrecno zapisano, da gre za neto znesek, od katerega se ne plačujejo davki in prispevki, ni utemeljeno toženčevo zavzemanje za to, da bi mu pripadalo izplačilo celotnega zneska na njegov račun ter da bi davke oziroma prispevke na navedeni znesek morala kriti tožeča stranka kot delodajalec oziroma, da bi morala dogovorjeni znesek 16.813,64 EUR "obrutiti".

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sporazum nima navedenih vseh obveznosti delavca in delodajalca ter da je treba upoštevati vsebino sporazuma kot je napisana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsebino sporazuma, kot izhaja iz njenega besedila, to pa je, da je zaradi izostanka izrecne navedbe, da gre za neto znesek, dogovorjeni znesek opredeljen kot bruto znesek, od katerega se plačajo davki in prispevki. Res je, da bi se lahko stranki dogovorili tudi, da se celotni dogovorjeni znesek izplača kot neto znesek ter da davki in prispevki na tak znesek bremenijo delodajalca, vendar pa v sporazumu z dne 20. 2. 2015 ni takega dogovora, zato je sklicevanje toženca na avtonomijo strank neutemeljeno.

11. Toženec vsebine dogovora o plačilu odpravnine ne more spremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da je sporazum pripravila tožeča stranka ter da pri zapisu njegove vsebine ni bila ustrezno skrbna (skrbnost dobrega strokovnjaka). To bi bili kvečjemu lahko razlogi za izpodbijanje sporazuma. Poleg tega glede na dolgoletno ustaljeno sodno prakso, po kateri se ob nenavedbi izrecne drugačne oznake prejemki iz delovnega razmerja vselej štejejo za bruto prejemke, od katerih se plačujejo davki in prispevki, ni mogoče slediti zavzemanju toženca, da je sporazum napisan pomanjkljivo.

12. Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je znesek 16.813,64 EUR bruto znesek in je torej tožeča stranka bila od njega dolžna za toženca plačati davke in prispevke, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na predpise v zvezi z dolžnostjo plačevati davke in prispevke. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na podrobno obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Od dogovorjenega zneska odpravnine je bil toženec kot davčni zavezanec dolžan plačati davke in prispevke, kar je tožeča stranka kot delodajalec in s tem zavezanec za izvršitev plačila davkov in prispevkov pravilno napravila. Na to njeno obveznost ne vpliva dejstvo, da je prišlo do ugotovitve, da toženec ni upravičen do celotnega zneska, pač pa da je del zneska treba plačati kot davke in prispevke, šele naknadno po reviziji s strani davčnega organa. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, pač pa da je za plačilo davkov in prispevkov aktivno legitimirana le Republika Slovenija. Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčne odtegljaj od dohodkov, od katerih se odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Skladno s prvim odstavkom 59. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl., ZDavP-2) se šteje, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, tega odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami bremeni plačnika davka. Plačnik davka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega izvedenca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Ker je tožeči stranki kot plačniku davka davčni organ naložil, naj plača davke in prispevke od dogovorjene odpravnine po sporazumu z dne 20. 2. 2015, je prišlo do preplačila iz naslova odpravnine na račun toženca. Glede na to je bila tožeča stranka upravičena, da preplačani del odpravnine terja nazaj od toženca skladno s določbami o neupravičeni pridobitvi 190. člena OZ. Tudi v zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na utemeljene in ustrezno obrazložene razloge, navedene v izpodbijani sodbi.

13. Toženec tudi neupravičeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zanj plačala davke in prispevke v višini 9.438,19 EUR od dogovorjene odpravnine v višini 16.813,64 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka: iz plačilne liste z dne 2. 3. 2015 (A 8), temeljnice z dne 30. 6. 2015 (A 9), kontne kartice za obdobje od 1. 1. 2015 do 8. 10. 2015 (A 12), vsebine obrazca REK-1 (A 13), izpisa iz knjigovodske kartice davčnega zavezanca (A 14), obvestila izvršenih pobotih in spremembah na kontih FURS z dne 30. 3. 2016 (A 15) ter listine kompenzacija FURS 30. 3. 2016, ki se nanaša na toženca (A 16).

14. Prav tako se neutemeljeno toženec zavzema za to, da bi znesek, ki je v sporazumu z dne 20. 2. 2015 poimenovan odpravnina, štel za odškodnino, od katere se davki in prispevki ne plačujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tej določbi sporazuma za sporazum o odpravnini in ne odškodnini, saj nobena okoliščina ne kaže na kaj takega. Temu je treba dodati, da tudi če bi šlo za odškodnino, ne gre za nobenega izmed primerov odškodnin, od katerih se ne plačuje dohodnina, ki se urejene v 27. členu Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl., ZDoh-2).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 92, 94.
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 59, 59/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDk0