VDSS Sklep Pdp 868/2016

Jedro

Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. čl. ZJU.

Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (še manj dokazal), da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Zato skladno s 5. odst. 24. čl. ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. tč. izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Ugotovilo je, da ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe, ker tožnik, ki je javni uslužbenec, ni izkoristil postopka pred delodajalcem po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) in se zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) ni pritožil na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja.

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik navaja, da vlaga pritožbo iz naslednjih razlogov:

a) zaradi kršitve kontradiktornosti in pravice tožnika do izjave o pomembnih dejstvih in dokazih v postopku na prvi stopnji;

b) zaradi kršitve oz. neupoštevanja specialne določbe 88. člena ZDR-1, ki v povezavi z določbo 5. člena ZJU, določa posebna pravila in obvezno vročanje izredne odpovedi neposredno javnemu uslužbencu, zaradi česar bi moral tožnik prejeti izredno odpoved osebno na njegov domači naslov, kar pa se ni zgodilo. Ker tožnik izredne odpovedi ni prejel, tožbe ni mogoče zavreči iz razloga, da zoper izredno odpoved ni sprožil pritožbenega postopka pri delodajalcu;

c) zaradi nepopolne oz. zmotne presoje prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dopis z dne 17. 2. 2015 vročila tožnikovemu pooblaščencu, pri čemer iz spisa nesporno izhaja, da vročitev tega dopisa ni bila opravljena. Pošiljka je bila vrnjena pošiljatelju - tj. toženi stranki (!), kar dokazuje zapis na ovojnici, s katero je tožena stranka poslala pošiljko tožnikovemu pooblaščencu. Navedeno predstavlja odločilno dejstvo in dokaz nepravilnosti vročitve oz. nevročitve pošiljke s fikcijo po ZUP, ki ga je sodišče povsem spregledalo in ga ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa;

d) zaradi nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede presoje trenutka, ko naj bi tožnikov pooblaščenec prejel dopis z dne 17. 3. 2016 oz. trenutka, ko naj bi bil tožnik seznanjen z vsebino tega dopisa. Nesporno je, da dne 4. 4. 2016 ta dopis tožene stranke ni bil vročen tožnikovemu pooblaščencu! Slednji ga namreč tega dne ni prejel, kot izhaja iz prejšnje alineje, saj je bila pošiljka z dopisom vred vrnjena toženi stranki. Nevročitev dopisa pa pomeni, da se tožnik (in njegov pooblaščenec) z njegovo vsebino ni mogel seznaniti. Po izteku roka za prevzem pošiljke je tožnik torej razpolagal le s sporočilom o prispeli pošiljki, iz katerega ni razvidno, da se mu vroča kakršenkoli sklep tožene stranke. To sporočilo se nanaša na pošiljko, katere vsebina je "obvestilo", ne pa izredna odpoved. Zgolj iztek 15 dnevnega roka zato ne more imeti nobenega vpliva na pravice tožnika, če ta ni vedel, da se mu vroča sklep z izredno odpovedjo;

e) zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejstev, ki se nanašajo na vprašanja kako, kdaj in kdo je opravil kasnejšo ponovno dostavo pošiljke z obvestilom (dopisom z dne 17. 3. 2016), ki je bila vrnjena toženi stranki. O tem v spisu ni navedb in dokazov, v sodbi pa ni razlogov. Sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti glede odločilnih dejstev in dokazov, ki naj bi odgovorili na vprašanje zakonitosti vročanja in trenutka tožnikove seznanitve z dejstvom, da je tožena stranka izdala sklep, za katerega zatrjuje, da je bil sklep o izredni odpovedi;

f) zaradi neuporabe določb ZUP in Uredbe o upravnem poslovanju glede obveznega označevanja ovojnice, sporočila o prispeli pošiljki in vročilnice, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri presoji zakonitosti vročanja in seznanjanja tožnika z vsebino pošiljke, pa jih ni, kar je posledično vplivalo na pravilnost in zakonitost presoje okoliščin o tem, ali je tožnik ni vedel oz. ali je mogel vedeti, da tožena stranka vroča sklep. Sporočilo o prispeli pošiljki in ovojnica namreč podatka o vročanju sklepa ne vsebujeta, nepravilno in zavajajoče pa je bil označen tudi dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2016, ki naj bi predstavljal vročilnico, saj v njem ni podatka, da se vroča izredna odpoved s številko dokumenta, kot zahtevata ZUP in omenjena Uredba;

g) zaradi nepopolne in zmotne razlage vsebine dopisa z dne 17. 3. 2016 ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede razumevanja vsebine tega dopisa s strani tožnika. Sodišče pri razlagi ni upoštevalo okoliščine, da je bila dolžnost jasnega in nedoumnega seznanjanja tožnika z izredno odpovedjo izključno na strani tožene stranke, hkrati pa ni upoštevalo pravil o razlagi nejasnih določb, ki določajo, da se nejasne določbe razlagajo v korist stranke, ki nejasnosti ni zagrešila. Razlogi sodbe o razlagi oz. razumevanju vsebine dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2016 so tudi v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki izhajajo iz vsebine drugih dopisov med toženo stranko in tožnikovem pooblaščencu. Ti namreč kažejo sistematiko dopisov in pomen sklicevanja tožene stranke na predhodne dopise tožnika, ki je povsem drugačen, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vsebina dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2016 je zavajajoča, nejasna in nikakor ne izkazuje dejstva, da bi se tožniku vročala izredna odpoved, saj tožena stranka tega ni navedla. Sklicevanje na "sklep z oznako tajnosti" pa nikakor ne zadošča, saj je tožena stranka izdala tožniku v predmetnem postopku izredne odpovedi tudi že drugačen sklep z oznako tajnosti, poleg tega pa je skoraj vse dokumente v spisu označila z oznako tajnosti.

Zgoraj navedene očitke v nadaljevanju pritožba še podrobneje obrazlaga, v dopolnitvi pritožbe pa še zavzema stališče, da pošiljka, ki naj bi bila ključna za postopek seznanitve z izredno odpovedjo in pravno varstvo tožnika, tožniku ni bila vročena, saj ni bila puščena v poštnem nabiralniku njegovega pooblaščenca, kot to zahteva zakon za fikcijo vročitve.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe opredeljuje do pritožbenih navedb in zaključuje, da je pritožba v celoti neutemeljena, izpodbijani sklep pa razumljiv, vsebinsko izčrpen, pravilen in zakonit. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2 odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je po predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je tožnik javni uslužbenec in da ni ravnal skladno s 5. odst. 24. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki določa, da je zoper sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Za takšno odločitev je prvostopno sodišče imelo pravno podlago v 2. odst. 42. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

7. Neutemeljeni so očitki v pritožbi, da je prvostopno sodišče kršilo določilo 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ker izredne odpovedi ni vročalo tožniku osebno na naslov njegovega bivališča. Tožnik pravilno navaja, da je v 6. odst. 88. čl. ZDR-1 določeno, da se za vročanje odpovedi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. V 88. čl. ZDR-1 ni določeno, komu se vroča, če ima delavec odvetnika (pooblaščenca). Zato je potrebno uporabiti 1. odst. 137. čl. ZPP, ki določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu. Tako je ravnala tudi toženka, ki ji je tožnik predložil pooblastilo pooblaščene odvetniške družbe z dne 9. 3. 2016.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je prvostopno sodišče napačno presojalo pojem "fikcije vročitve" pri vročanju dopisa toženke z dne 17. 3. 2016. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo 1. odst. 24. čl. ZJU, ki pri vročanju napotuje na uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) in ki v 87. čl. določa način vročanja. Pri tem je relevantno zlasti določilo 4. odst. 87. čl., ki določa, da vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, ko je bilo v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Fikcija vročitve torej nastopi že s samim iztekom roka, v katerem bi naslovnik lahko pisanje sam dvignil. ZUP sicer res določa, da vročevalec pusti pošiljko v predalčniku, vendar takšno (ne)ravnanje nima nobenega pravnega učinka (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I UP 314/2013, opr. št. I UP 84/2014).

9. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na razlago vsebine dopisa z dne 17. 3. 2016, iz katerega tožnik ni mogel vedeti, da se mu vroča izredna odpoved. Dejstvo, da bi tožnik moral vedeti, kaj se mu poizkuša oz. želi vročiti, sploh ni pomembno. Na obvestilih o prispeli pošiljki, ki naj jo naslovnik dvigne, ponavadi sploh ni označena dejanska vsebina pošiljke, pa to nič ne vpliva na vročitev. Zato tudi v tem konkretnem primeru pritožbene trditve niso utemeljene. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo, da je toženka sklep o izredni odpovedi označila s stopnjo tajnosti "tajno". Zato je bilo ta sklep potrebno obdelovati in hraniti skladno z Uredbo o varovanju tajnih podatkov (Uredba, Ur. l. RS, št. 74/05 in nasl.) v varnostnem območju I. ali II. stopnje, ki je določeno v Zakonu o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/01 in nasl.). Ker pri pooblaščencih tožnika taki pogoji niso bili izpolnjeni, jim ni bilo mogoče neposredno vročiti sklepa. Zaradi tega pa skladno z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-93/05 z dne 24. 5. 2007 ne gre za neenakopravno sojenje oz. za neenakopravnost strank, je pa potrebno stranki omogočiti, da se stranka s tajnimi podatki seznani. Na podlagi navedenega napotila Ustavnega sodišča RS je toženka ravnala pravilno, ko je tožnikovemu pooblaščencu poslala dopis z dne 17. 3. 2016, v katerem je navedla, da je v predmetni zadevi izdala sklep, ki je označen kot tajen, da ga zato ni mogoče vročiti in da naj se zaradi vročitve in seznanitve z vsebino sklepa pooblaščenec v roku 15 dni oglasi na sedežu toženke, sicer se bo skladno s 4. odst. 87. čl. ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena 15. dan po prejemu tega obvestila.

10. Na podlagi navedenega, kar je pravilno obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu, je prvostopno sodišče skladno z listinskimi dokazi v spisu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je bil tožniku dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016 in je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. čl. ZJU.

11. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikjer zatrjeval (še manj dokazal), da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in njeni dopolnitvi. Zato skladno s 5. odst. 24. čl. ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

12. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča v II. tč. izreka izpodbijanega sklepa, saj tožnik, ki v pravdni ni uspel, na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške postopka.

13. Pritožbeno sodišče se o ostalih pritožbenih navedbah ne izjasnjuje, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 366. čl. ZPP ter 2. tč. 1. odst. 365. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 867/2016
• Sklep VIII Ips 462/2007
• Sklep VIII Ips 491/2007