VDSS Sodba in sklep Pdp 839/2016

Jedro

Napačno je stališče tožene strank, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od neto zneska 6.451,04 EUR od 20. 5. 2013 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega neto zneska od 29. 1. 2012 do 19. 5. 2013 pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen tedenski počitek (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas mednarodne misije od 2. 2. 2010 do 6. 8. 2010 za neizrabljen tedenski počitek plačati odškodnino v znesku 6.451,04 EUR neto, na to plačati akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 29. 1. 2012 do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljene dni tedenskega počitka (613,52 EUR in obračun ter plačilo akontacije dohodnine) zavrnilo (III. točka izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati bančne stroške v višini 160,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (IV. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe s tožbenim zahtevkom za povrnitev bančnih stroškov 24,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2015 do plačila in za plačilo odškodnine za neizrabljen tedenski počitek v znesku 14,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014 do plačila je postopek v tem delu ustavilo (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in II. točko navedenega sklepa in delne sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa in sodbe spremeni tako, da naj tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, oziroma da naj izpodbijani del sklepa in sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedi A.A., da prosti dnevi oziroma tedenski počitek niso predstavljali problema, da je bil vojakom zagotovljen poseben dopust in da v času misije niso bili preobremenjeni. Tožnik ni upravičen do vtoževane odškodnine, tudi če bi dejansko opravljal delo vseh sedem dni v tednu. Tožnik iz naslova premoženjske škode zahteva odškodnino v višini 100 % urne postavke za 8 ur dela za vsakega izmed vtoževanih neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Za dodatno plačilo za to delo ni upravičen, ker se skladno z 98.c členom Zakona o obrambi pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Skladno s 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba) tožniku pripada fiksno določena plača in le dodatki in nadomestila, ki jih določa Uredba. Zato tožniku ne pripada dodatno plačilo niti za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu, saj je tožnik dejansko plačan za 24 ur za vse dni v času misije. Tožena stranka se ne strinja s prisojeno višino odškodnine in metodologijo izračuna, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Obrestni tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2016, je zastaran. Prvotni zahtevek se je glasil na plačilo obresti od 15. 10. 2014 do plačila. Tožnik pa je spremenjeni tožbeni zahtevek, da zakonske zamudne obresti tečejo od 29. 1. 2012, vložil 20. 5. 2016, zato so obresti od 20. 5. 1013 zastarale.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da A.A. ni bil na misiji v istem kraju kot tožnik, sicer pa je dokazni postopek pokazal, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Pritožbene navedbe v zvezi z višino odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka so neutemeljene, saj je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem skladna s sodno prakso. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zastaranja obresti, saj se zahtevek nanaša na izplačilo nadomestila plače, tovrstni zahtevki iz delovnega razmerja pa zastarajo v petih letih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del delne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba pa bistvene kršitve določb uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik upravičen do odškodnine za neodobrene in neizkoriščene dneve tedenskega počitka za čas trajanja misije B. (tujina) od 2. 2. 2010 do 6. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi modificiranega tožbenega zahtevka z dne 20. 5. 2016 dopustilo spremembo tožbe in odločilo, da tožniku pripada nadomestilo za 23 dni neomogočenega tedenskega počitka za misijo C. (tujina) v višini 6.451,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2012, toženi stranki pa naložilo plačilo akontacije dohodnine od tega zneska.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od neto zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v tem delu nepravilna.

8. Tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zoper I. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, vendar v nadaljevanju v zvezi s tem ni podala konkretiziranih pritožbenih navedb, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep preizkusilo le po uradni dolžnosti, ter ugotovilo, da je materialnopravno pravilen. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP utemeljeno dopustilo spremembo tožbe.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka sicer pravilno zaključilo, da je tožnik delo opravljal vsak dan in ni imel prostega niti enega dne, kar pomeni, da ni imel zagotovljenega niti enega dneva tedenskega počitka. V okviru dokazne ocene je upoštevalo tudi izpoved A.A., za katero pa je pravilno zaključilo, da ni bistvena za odločitev v tem sporu. Ta priča namreč v B. (tujina) ni bila napotena skupaj s tožnikom, saj sta delo opravljala na različnih lokacijah, zato priča ni bila seznanjena z vsakodnevnim delom tožnika, ki mu ga tudi ni odrejala. Sicer pa iz njene izpovedi izhaja, da je bil vojakom v združenem operativnem centru, kjer je delo opravljal tudi tožnik, zagotovljen le počitek (in ne tedenski počitek, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo v svoji obrazložitvi).

10. Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba), in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu. Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) ima namreč delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedem zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Tudi Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v drugem odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz tega člena pa ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Tudi iz Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, saj iz 5. točke uvoda izhaja, da morajo vsi delavci imeti ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem Skupnosti zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Iz 5. in 16. člena te Direktive nadalje izhaja, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka, pri čemer se lahko določi referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo vse navedene določbe in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka utemeljen.

11. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 98.c člen ZObr, ki pa ga očitno napačno interpretira. Skladno s tem členom pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada, pri čemer se mu plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Uredba v 3. členu podobno določa, da je plača pripadnika v mednarodnih organizacijah in misijah določena za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa, kar pa glede na zgoraj citirane predpise ne pomeni, da pripadnik nima pravice do tedenskega počitka oziroma do nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, če mu ta ni bil zagotovljen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je imel tožnik plačane vse dni, ko je bil na misiji, in da zato do vtoževanega nadomestila ni upravičen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30-dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30-dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. Sodišče prve stopnje je povprečno mesečno delovno obveznost v obsegu 174 ur pravilno upoštevalo pri izračunu povprečne urne postavke za tožnika in mu tako prisodilo pravilno višino odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev glede datuma, od katerega tečejo zamudne obresti od neto zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku. Tožnik je s tožbo zahteval obresti od 15. 10. 2014, s spremembo tožbe z dne 20. 5. 2016 pa je obresti zahteval od 29. 1. 2012. Takšno uveljavljanje začetka teka zakonskih zamudnih obresti predstavlja spremembo tožbe, saj gre za povečanje tožbenega zahtevka, zato je treba 3-letni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, OZ), šteti ob upoštevanju datuma spremembe tožbe. Kakor utemeljeno navaja pritožba, so glede na datum spremembe tožbe (20. 5. 2016) zastarale obresti do 19. 5. 2013, zato je treba izpodbijani del sodbe v II. točki izreka v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožniku neto znesek odškodnine plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2013 do plačila, presežek vtoževanih obresti od tega zneska (od 29. 1. 2012 do 19. 5. 2013) pa se zavrne.

13. Ker v preostalem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 165. in 155. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 803/2018
• VDSS Sodba Pdp 768/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 373/2018