<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 3/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.3.2017
Evidenčna številka:VDS00000180
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo in zmanjšala število delavcev za dve delavki "in pol", pri čemer so bile tožničine naloge porazdeljene med ostale delavce. Tožničino delovno mesto referent za podporo zastopnikom je tožena stranka kasneje tudi ukinila s pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka tožnici utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice:

- za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2013 nezakonita in da pogodba z dne 16. 6. 2011 ni prenehala veljati ter je njena veljavnost trajala do dneva izdaje te sodbe;

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 23. 3. 2013 do izdaje sodbe priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2011, kot da bi delala, vključno z mesečno plačo v bruto znesku 336,98 EUR za marec 2013 in nato v višini 1.415,31 EUR za vsak nadaljnji mesec do dneva izdaje sodbe, od tega bruto zneska izplačati ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine ter nato ustrezni neto znesek plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji od 23. 3. 2013 priznati in izplačati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas;

- za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje, ter za plačilo odškodnine iz naslova mobinga v znesku 9.990,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka).

Tožnici je naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.609,12 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, podredno pa, naj opravi obravnavo oziroma razveljavi sodbo, vrne zadevo v novo sojenje in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ker ni bil substanciran. Odpoved je bila podana iz organizacijskega in ekonomskega razloga, pri čemer sta bila oba razloga fiktivna, saj je bila odpoved podana zaradi diskriminacije. Izvedenec izvedenskega mnenja ne more izdelati, saj tožena stranka v spis ni pravočasno predložila vse potrebne dokumentacije za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče je toženi stranki v okviru materialno procesnega vodstva naložilo, da naj izvedencu predloži dokumentacijo v zvezi s poslovanjem v letu 2012 in v prvi polovici leta 2013, s čimer je prekoračilo zgornjo mejo materialnega procesnega vodstva. Gre tudi za kršitev razpravnega načela, pravice do enake obravnave strank in poštenega sojenja. Izvedenec je svoje mnenje izdelal brez listin in na podlagi tabel tožene stranke. Podaja številne pritožbene trditve, ki se nanašajo na neverodostojnost izdelanega izvedenskega mnenja in nujnost postavitve novega izvedenca, ki bi upošteval tudi listine, ki jih je tožena stranka predložila sodišču 22. 4. 2016.

Nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da ekonomski razlog ni odločilen, v zvezi s tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 245/2012 in druge. Tudi, če bi sledili stališču, da gre le za organizacijski odpovedni razlog, pa mora biti ta resničen in ne fiktiven. Tožena stranka je tožnici podala odpoved zato, da jo je umaknila iz delovnega okolja zaradi sporov z zakonito zastopnico in prokuristom v zvezi z zavarovalno polico. Vseskozi je trdila, da ji je bila odpoved dana zaradi diskriminacije oziroma navideznega odpovednega razloga, potem ko je utrpela škodo zaradi poplav in prek zastopnice tožene stranke sklenila zavarovalno polico, ki ni zagotavljala dogovorjenega varstva. Zato je trditev sodišča, da tožnica ni zatrjevala diskriminacije, protispisna. Tožnica v pritožbi povzema dele svoje izpovedi in izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke ter različnih prič, ki po njenem mnenju potrjujejo njene trditve v postopku. Navaja, da na osnovi teh pričevanj ni pravilna dokazna ocena sodišča, da se je leta 2012 pri toženi stranki drastično povečalo število odpovedanih zavarovalnih pogodb (stornacij) in da je število sklenjenih zavarovalnih pogodb drastično upadlo, ter da naj bi se zaradi tega zmanjšal obseg dela in višina prihodkov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi edinih dveh prič, ki sta glede tega vprašanja povsem nevtralni, A.A. in B.B.. Podobna reorganizacija je bila izvedena ob odpovedi drugi sodelavki, ko so se delovna mesta preimenovala, delali pa so vsi enako še naprej. Priča C.C. je opravljala tožničino delo, čeprav je bila pri toženi stranki zaposlena le za 4 ure. To pomeni, da potreba po tožničinem delu ni prenehala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj izpovedim določenih prič ni verjelo, drugim pa je. Tako zaradi pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. C.C. je delala 4 ure za toženo stranko, s 1. 4. 2013 da je sklenila pogodbo za 4 ure s D.D. s. p., kar pomeni prevzem tožničinega dela. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb E.E. in F.F., da je bilo vseeno, pri kateri pravni osebi kdo dela, ker so vse pravne osebe delovale kot ena sama pravna oseba. Nadalje navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je izpolnila svojo dolžnost, določeno v tretjem odstavku 88. člena ZDR, zato je tosmeren zaključek sodišča napačen. Ni jasno, kateri izvedeni dokazi naj bi to izkazovali, tako da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova mobinga. Dokazno breme je na strani delodajalca, delavec pa mora v sporu navesti dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi in dopustil trpinčenje. Tekom postopka je tožnica podala obširne navedbe, ki sta jih potrdila A.A. in G.G., tudi ostale priče pa so pojasnile, da so se dogajali konflikti nad tožečo stranko. To izhaja tudi iz medicinske dokumentacije. Trditev sodišča, da gre pri medicinski dokumentaciji le za povzemanje navedb tožnice zdravstvenemu osebju, ne vzdrži presoje. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič o konfliktnih odnosih tožnice in direktorice ter prokurista. Tožena stranka ni uspela dokazati, da do trpinčenja na delovnem mestu ni prišlo, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka podaja obširen odgovor na pritožbo, v katerem podrobno odgovarja na tožničine pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo tudi svoje stališče, da je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zaslišanj direktorice tožene stranke in C.C., ki ji je bil ob reorganizaciji skrajšan delovnik z osmih na štiri ure, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno upoštevalo tudi dokazila o SMS sporočilih v prilogi B7, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tudi pri drugih delodajalcih poskušala najti zaposlitev za tožnico.

7. Tožnica v pritožbi na več mestih navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedim določenih prič. Pritožbeno sodišče poudarja, da se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo (tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 168/2012). Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo skladno z 8. členom ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožeča stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko zatrjuje protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala diskriminacije. Tožnica namreč ne v tožbi ne v kasnejših vlogah ali na narokih ni zatrjevala, da ji v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi bila zagotovljena enaka obravnava glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških, kot to določa 6. člen ZDR. Zato je tak zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl., ZDR) odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 2. 2013 in o odškodnini za zatrjevano trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. S sodbo, opr. št. Pd 101/2013 z dne 16. 3. 2015, je pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo premalo izplačanih plač za meseca januar in februar 2013, zavrnilo pa je zahtevke tožnice v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Po vloženi pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 567/2015 z dne 12. 11. 2015, razveljavilo v zavrnilnem delu (glede zahtevkov v zvezi nezakonitostjo izpodbijane odpovedi in mobingom) in stroškovnem delu ter zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožničine zahtevke v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Ugotovilo je, da je podan tako organizacijski kot tudi ekonomski razlog, da podana odpoved ni bila podana iz drugih (nezakonitih) razlogov, in da pri toženi stranki ni prišlo do trpinčenja na delovnem mestu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskega razloga in se pri tem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, po kateri mora biti tak razlog resničen in ne le navidezen, delodajalcu pa ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih poslovnih odločitev o racionalizaciji poslovanja in reorganizaciji z ukinitvijo določenih delovnih mest (razen glede njihovega dejanskega obstoja) sodišče ne presoja.

12. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. 567/2015 z dne 12. 11. 2015, ob ugotovitvi, da utemeljen poslovni razlog predstavlja že spremenjena organizacija dela, ki jo je tožena stranka izvedla tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene, pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni odločilnega pomena, ali in v kolikšni meri je prišlo pri toženi stranki do upada prihodkov in povečanja števila odpovedi zavarovalnih pogodb. Vzroki, zakaj je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta, za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskega razloga namreč niso pravno pomembni. Posledično so pravno nepomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)obstoj ekonomskega razloga (to je upad dohodkov in povečanje števila stornacij zavarovalnih pogodb pri toženi stranki) ter pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neverodostojnost izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke in nujnost postavitve novega izvedenca. Tožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 245/2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da sodišče presoja le obstoj in zakonitost odpovedi tistega razloga, iz katerega je pri podani pisni odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec. V obravnavanem primeru sta bila v izpodbijani odpovedi navedena tako organizacijski kot ekonomski razlog, in kot navedeno, že ugotovljen obstoj organizacijskega razloga pomeni utemeljen razlog za odpoved skladno s prvim odstavkom 88. člena ZDR, zato ni (bilo) treba ugotavljati še obstoja ekonomskega razloga.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil zatrjevani organizacijski razlog fiktiven. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke D.D., prokurista tožene stranke H.H. ter prič I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M. ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in zmanjšala število delavcev za dve delavki "in pol" (delavki C.C. so delovnik skrajšali z osmih na štiri ure), pri čemer so bile tožničine naloge porazdeljene med ostale delavce, med drugim na L.L. in M.M. Tožničino delovno mesto referent za podporo zastopnikom je tožena stranka kasneje tudi ukinila s Pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 1. 3. 2013. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka tožnici utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, moralo upoštevati, da sta imela zakonita zastopnica tožene stranke in njen partner več podjetij, ki delujejo kot povezana pravna oseba. Tretji odstavek 88. člena takrat veljavnega ZDR je delodajalcu nalagal obveznost, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, če je pri njem prosto in ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da prostega mesta za tožnico ni imela in da je v okviru reorganizacije zmanjševala število delavcev - pogodba o zaposlitvi je bila iz poslovnega razloga odpovedana tudi E.E., delavki C.C. pa so iz tega razloga skrajšali delovni čas z osmih na štiri ure. Niso utemeljene pritožbene navedbe v smeri, da bi bilo treba upoštevati potrebe vseh pravnih oseb v lasti zakonite zastopnice in prokurista tožene stranke, ki skupaj delujejo kot ena sama pravna oseba. Vodenje in organizacija poslovanja oziroma delovnega procesa v gospodarski družbi je namreč v pristojnosti slednje, sodišče pa ni pristojno presojati ali ocenjevati njenih poslovnih in organizacijskih odločitev. Za presojo v tem sporu so pomembne le okoliščine pri toženi stranki kot tožničinem delodajalcu, zato za odločitev tudi ni pomembno, da se je delavka C.C. s 1. 4. 2013 za dodatne štiri ure zaposlila pri podjetju D.D. s. p. Gre namreč za drug gospodarski subjekt, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je za presojo utemeljenosti odpovednega razloga relevanten čas pred podajo izpodbijane odpovedi in ne po njej.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da tožnica ni zatrjevala (in dokazala) diskriminacije pri odpovedi. Tožnica je sicer trdila, da ji je bila odpoved dana zaradi navideznega razloga oziroma da je bil dejanski razlog za odpoved spor v zvezi z zavarovalnino zaradi škode, ki sta jo z možem utrpela zaradi poplav, vendar pa iz teh trditev ne izhaja, da bi bila tožnica diskriminirana glede na kakšno osebno okoliščino v smislu 6. člena ZDR. Ta delodajalcu nalaga, da delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavlja enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo tudi okoliščine v zvezi z zatrjevanim razlogom za odpoved (da naj bi se tožena stranka želela tožnice znebiti zaradi spora v zvezi z zavarovalnino), a je pravilno zaključilo, da v ravnanjih tožene stranke ni bilo prisotne niti diskriminacije v tej smeri. Med tožnico in njenim možem na eni strani ter toženo stranko na drugi strani je res obstajal spor v zvezi z izplačilom zavarovalnine zaradi škode, ki sta jo tožnica in mož utrpela v poplavah, a na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da bi imel ta spor vpliv na izpodbijano odpoved, ki je bila podana iz utemeljenih in zakonitih razlogov. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnici pogodba odpovedana zato, da bi se jo umaknilo iz delovnega okolja zaradi sporov z zakonito zastopnico in prokuristom tožene stranke v zvezi z zavarovalno polico.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga na delovnem mestu. Neutemeljena je dokaj pavšalna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini zaradi trpinčenja na delovnem mestu napačno uporabilo določbo o dokaznem bremenu. Pravilno je namreč ugotovilo, da so bile tožničine trditve v zvezi z zatrjevanim psihičnim nasiljem v smislu groženj z odpovedjo in izolacije tožnice od preostalega kolektiva premalo substancirane in nedokazane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izvajalo le dokaze v zvezi z dogodki, v zvezi s katerimi je tožnica podala ustrezno trditveno breme, ki je na njeni strani, in v zvezi s temi dogodki podalo tudi ustrezno obrazložitev. Kot izhaja iz izpovedi tožnice in prič, je med tožnico in vodstvom tožene stranke res obstajal napet odnos zaradi spora glede zavarovalnine, vendar se po oceni pritožbenega sodišča to ni kazalo v odnosu D.D. in H.H. kot nadrejenih do tožnice kot delavke. Kot je pojasnil tožničin mož, G.G., naj bi H.H. tožnico žalil na njenem domu, v zvezi z odprto zadevo glede zavarovalnine, kar pomeni, da se pogovor ni odvijal v delovnem okolju v zvezi z delovnimi nalogami in delovnim procesom. Tudi iz izpovedi tožnice izhaja, da je bila na individualne sestanke glede zavarovalnine vabljena sama in da se ti pogovori niso odvijali v prisotnosti drugih zaposlenih. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je z individualnimi sestanki in pogovori nad tožnico izvajala trpinčenje, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, in katerega namen je praviloma odstranitev delavca z delovnega mesta. Če je tožnica s strani D.D. in H.H. čutila pritisk, je bilo to povezano s sporom glede zavarovalnine, ki je obstajal med njimi.

17. Zakonita zastopnica tožene stranke je argumentirano pojasnila tudi, zakaj tožnica ni sodelovala pri izvedbi kongresa decembra 2012 in zakaj se je za čas od 24. 1. 2013 do 6. 2. 2013 preselila v tožničino pisarno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi s tem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Da v teh dejanjih zakonite zastopnice tožene stranke ni bilo elementov mobinga, pa izhaja tudi iz izpovedi M.M., K.K., N.N. in O.O.

18. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevano trpinčenje tožnice s strani zakonite zastopnice in prokurista tožene stranke ni dokazano. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da sama medicinska dokumentacija nima dokazne vrednosti ob odsotnosti morebitnih dokazov o psihičnem nasilju nad tožnico na njenem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da tožnica z medicinsko dokumentacijo ne more dokazovati obstoja mobinga, temveč bi z njo kvečjemu lahko izkazovala višino škode zaradi pretrpljenega mobinga, katerega obstoja pa, kot navedeno, ni dokazala.

19. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške odgovora na pritožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi. Stroške odgovora na pritožbo v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi mobinga pa tožena stranka nosi sama skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDEy