VDSS sodba Pdp 616/2016

Jedro

Tožnik je dejansko nadomeščal začasno odsotnega zdravnika. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z 2. alinejo 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je pogodba o zaposlitvi št. …, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 16. 12. 2015 za delovno mesto zdravnik brez specializacije/zdravnik po opravljenem sekundariatu ..., transformirala iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se šteje, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2015, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ...; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi št. ... od 1. 1. 2016 dalje ter ga pozvati nazaj na delo in mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo; da mu je dolžna obračunati plačo od 1. 1. 2016 dalje do ponovnega nastopa dela v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi št. ... in pripadajočimi aneksi in sklepi, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj za izpodbijanje tega dela tožnik nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse tožnikove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je kot dokaz svojih navedb o domnevni začasni odsotnosti dr. A.A. do prvega naroka za glavno obravnavo predložila listino Misije... Evropske unije na B. C. z dne 9. 1. 2015, iz katere izhaja, da je dr. A.A. član osebja Misije C. za obdobje od 4. 1. 2015 do 14. 6. 2015, z možnostjo prihodnjega podaljšanja. Tako ob sklenitvi obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožena stranka ni razpolagala z dokumentom, ki bi izkazoval (upravičeno) začasno odsotnost dr. A.A.. Sodišče se do navedenega odločilnega dejstva v sodbi ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Po stališču sodišča je v obravnavanem primeru dejansko obstajal zakoniti razlog za nadomeščanje začasno odsotnega zdravnika dr. A.A.. Takšen zaključek sodišča nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče je pri odločanju povsem spregledalo navedbe tožnika, da tožena stranka ni izkazala, ali se je dr. A.A. ob odhodu na misijo sploh ohranilo delovno razmerje, saj trajanje njegove odsotnosti ni bilo niti določljivo. Tožena stranka, kljub takšnim ugovorom tožnika, ni predložila dokazila o tem, da je bil dr. A.A. na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas št. ... sploh zaposlen pri toženi stranki in tako tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu. Že iz navedenega razloga bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Tako je sodišče kršilo tudi tožnikovo pravico do izjave v postopku in pravico do enakega varstva pravic. Posledično ni sodišče pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je namreč dne 2. 6. 2016 od Informacijskega pooblaščenca prejel odločbo št. ... z dne 31. 5. 2016, iz katere je razvidno, da je tožena stranka dr. A.A. iz socialnih zavarovanj odjavila najkasneje 20. 1. 2015. Iz potrdila o odjavi iz socialnih zavarovanj, ki ga je tožnik dne 9. 6. 2016 pridobil s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, je razvidno, da je tožena stranka dr. A.A. odjavila iz socialnih zavarovanj že dne 3. 1. 2015. Tožnik z omenjenimi dokazi ni razpolagal v času teka postopka na prvi stopnji (niti teh podatkov ni bil dolžan pridobivati tožnik), zato so predmetne navedbe in dokazi dovoljena pritožbena novota. Vse navedeno je tožena stranka v postopku zavestno zamolčala. Iz vsega navedenega je razvidno, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za določen čas dejansko sklenila za pokrivanje trajnih potreb po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik in ne zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, kar pa je nezakonito.

Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je ob podpisu pogodbe direktor tožene stranke zagotovil, da gre pri podpisu pogodbe za določen čas zgolj za formalnost in da se mu bo z dnem 1. 1. 2016 delovno razmerje nadaljevalo kot delovno razmerje za nedoločen čas. Zato tožniku tudi ni bilo rečeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa zaradi nadomeščanja dr. A.A., saj bi bilo navedeno tudi nerazumno. Te tožnikove navedbe so pravno relevantne za odločitev v obravnavani zadevi, a jih sodišče v celoti prezrlo in ni navedlo, na podlagi česa te navedbe očitno šteje za neutemeljene ali nedokazane. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča, da je imela tožena stranka pred zaposlitvijo tožnika, sistemizirano le eno delovno mesto zdravnik brez opravljene specializacije/zdravnik po opravljenem sekundariatu, nato pa je sistemizirala še eno takšno delovno mesto (ki ga je zasedal tožnik), ki pa ga je nato ukinila, zaradi česar tožena stranka naj ne bi imela potrebe po delu tožnika, temeljijo izključno na izpovedbi priče D.D.. Takšnih navedb tožena stranka ni podala, izpovedba priče pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke. Tožnik je neobstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dokazoval tudi s tem, da je dr. A.A. delal na E. enoti, kamor tožnik ni bil niti enkrat razporejen, kar je potrdila tudi tožena stranka. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je A.A. delo pretežno opravljal v E., kot ostali zdravniki pa se je občasno vključeval v F.. Kot pojasnjeno pa je tožnik delo opravljal v G. enoti (nikoli v E. enoti), kot vsi ostali zdravniki pa se je bil dolžan vključevati v F., vendar ob tem ni mogoč zaključek, da je takrat nadomeščal dr. A.A., saj bi se v F. vključeval tudi v kolikor bi zasedal katerokoli drugo zdravniško delovno mesto. Glede na specifičnost dela, ki ga je opravljal dr. A.A., in o katerem je izpovedal tudi direktor tožene stranke, ni pravilen zaključek, da je bistvenega pomena dejstvo, da se pogodba o zaposlitvi sklene za enako delovno mesto, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da tožnik ni opravljal del in nalog, kot ji je opravljal dr. A.A. in ga tako ni mogel nadomeščati.

Napačno je stališče sodišča, da je ure, ki jih je tožnik opravil na dan 1. 12. 2015 v okviru nočne izmene, potrebno šteti pod njegovo delovno obveznost na dan 30. 11. 2015 in tako za delo, opravljeno po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015. Tožena stranka je tožniku za dna 1. 12. 2015 odredila opravljanje dela, čeprav je bila (prejšnja) pogodba o zaposlitvi sklenjena do 30. 11. 2015. Razporedila bi ga lahko tudi drugače. Zaključki sodišča, da je bilo tožniku delo na dan 1. 12. 2015 v celoti priznano in plačano v novembru 2015, so napačni in v nasprotju z listinami, na katere se sodišče pri tem sklicuje. Iz poročila o opravljenih urah za mesec november 2015, ki je tudi podpisan s strani tožene stranke, je razvidno, da nočno delo 1. 12. 2015 v poročilo ni vključeno, prav tako ure (glede na novembrsko plačilno listo) niso bile obračunane pri novembrski plači, saj je razvidno, da je bilo plačanih le 26 nočnih ur. Iz poročila o opravljenih urah za mesec december 2015, ki je podpisano s strani tožene stranke, je razvidno, da so vanj vključene tudi nočne ure, opravljene dne 1. 12. 2015, ki so bile pri plači za mesec december 2015 tudi plačane. Vse navedene listine se nahajajo v sodnem spisu in jih je sodišče v dokazne namene tudi vpogledalo, pri čemer pa je napravilo zaključek, ki je z listinami v nasprotju, navedeno pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik na dan 1. 12. 2015, ko je opravljal delo, ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, se tudi iz tega razloga šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal transformacijo delovnega razmerja sklenjenega za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 12. 2015 sklenjeni dne 16. 12. 2015 za določen čas v pogodbo o zaposlitvi sklenjeni za nedoločen čas za delovno mesto zdravnik brez specializacije/zdravnik po opravljenem sekudariatu ..., ugotovitev da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2015, poziv nazaj na delo in repracijski zahtevek od 1. 1. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas dejansko ne vsebuje razloga za njeno sklenitev za določen čas, kar glede na sodno prakso (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 39/2016 z dne 11. 10. 2016) pomeni, da je zgolj iz tega razloga sklenjena nezakonito. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, da je bila pogodba dejansko sklenjena iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca, dr. med. A.A., ki je 4. 1. 2015 do 14. 6. 2016 z možnostjo podaljšanja, odšel na mednarodno misijo C. na B.. Tožena stranka je imela le eno sistemizirano delovno mesto zdravnik brez opravljene specializacije/zdravnik po opravljenem sekudariatu ..., zato nima stalne potrebe po dodatnem delavcu na tem delovnem mestu. Tožnik je dejansko nadomeščal začasno odsotnega delavca in je opravljal različna dela skladno z razporeditvijo nadrejenih in glede na potrebe delovnega procesa. Pravilna je tudi ugotovitev, da se tožniku delovno razmerje s 1. 12. 2015, ko naj bi delal brez pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015, delo v nočni izmeni nastopil 30. 11. 2015 in zaključil 1. 12. 2015, zato je štelo, da je le nadaljeval s svojo delovno obveznostjo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, čeprav je večino nočne izmene opravil 1. 12. 2015. Zaradi navedenega je tožnikov zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo določitev, ter razlogov ne ponavlja in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so določilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaposlitev dr. med. A.A. pri toženi stranki za tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna. Neutemeljeno tožnik v pritožbi zatrjuje, da je tekom postopka navedel, da tožena stranka ni izkazala, ali se je dr. med. A.A. ob odhodu na misijo sploh ohranilo delovno razmerje. Kot izhaja iz listin v spisu je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2016 navedel, da se mu postavlja vprašanje, ali je dr. med. A.A. res začasno odsoten in ali se mu ohranja delovno razmerje pri toženi stranki. Šele v pripravljalni vlogi po zaključku naroka za glavno obravnavo, tj. v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2016, je toženi stranki očital, da ni izkazala, na kakšni podlagi ohranja zaposlitev dr. med. A.A. po več kot letu in pol njegove odsotnosti. Tako je ohranjanje zaposlitve dr. med. A.A. postalo za tožnika odločilno šele po zaključku naroka za glavno obravnavo. Do zaključka naroka za glavno obravnavo se je vprašanje, ali je dr. med. A.A. res začasno odsoten in ali se mu ohranja delovno razmerje pri toženi stranki, očitno postavljalo le tožniku, saj takega vprašanja in tudi trditev s tem v zvezi toženi stranki ni postavil in tudi ni predlagal, da tožena stranka dokaže, da dr. med A.A. delovno razmerje pri njej ni prenehalo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP).

9. Prav tako so nedovoljena pritožbena novota listine, ki jih tožnik pridobil od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Izvedbo tega dokaza bi namreč lahko predlagal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storil. Ob tem pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da tožena stranka ne more zavestno zamolčati nekaj, o čemer tožnik v postopku ni trdil, da je sporno.

10. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeliti do tožnikovih navedb, da mu je direktor tožene stranke ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas zatrdil, da gre zgolj za formalnost in da se mu bo s 1. 1. 2016 delovno razmerje nadaljevalo kot delovno razmerje za nedoločen čas. Tudi če bi bilo to res, takšna obljuba tožene stranke ni zavezovala. Glede na to, da je imela sistemizirano le eno delovno mesto, za katerega je imel tožnik ustrezno izobrazbo, in da je imel za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi začasno odsotni dr. med. A.A., tožena stranka tožnika na to delovno mesto, ne glede na to, ali mu ga je obljubila ali ne, ni mogla zaposliti za določen čas. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko nadomeščal začasno odsotnega zdravnika, s tem, ko se ni opredelilo do tožnikovih navedb o obljubljeni zaposlitvi za nedoločen las od 1. 1. 2016 dalje, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj te navedbe za odločitev v tem sporu niso bistvene.

11. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila zakonito iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je v je v tretjem in četrtem odstavku točke 7 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je Vlada RS toženi stranki omogočila izvajanje programa okrepljene ambulante in s tem zaposlitev enega zdravnika brez specializacije, zato je tožena stranka v tem obdobju lahko sistemizirala še eno delovno mesto, poleg enega že sistemiziranega, in nanj, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v obdobju od 1. 11. 2014 do 31. 10. 2015 zaposlila tožnika. Ta program je financirala država. Ker pa po tem obdobju Vlada RS ni odobrila nadaljevanja tega programa, je tožena to delovno mesto ukinila. Tako je tožena stranka nato tožnika za določen čas zaposlila na delovnem mestu, ki ga je zasedal začasno odsotni dr. med. A.A.. Sodišče teh svojih ugotovitev ni utemeljevalo le na podlagi izpovedi priče D.D., ampak tudi na izpovedi direktorja tožene stranke in listinskih dokazov v spisu.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik za delo v enoti E. ni bil strokovno usposobljen, v nasprotju z dr. med. A.A., je pa tožnik opravljal delo v enoti G. in v F., kar je bila tudi dolžnost dr. med. A.A.. Tožnik je tako dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta zdravnik brez opravljene specializacije/zdravnik po opravljenem sekundariatu .... Tako tožnik sicer res ni mogel v celoti nadomeščati začasno odsotnega zdravnika, vendar le v delu, ki se nanaša na E. enoto, ker pač za to delo ni bil strokovno usposobljen.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 1. 12. 2015 zjutraj zaključil delo v nočni izmeni, ki ga je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015 začel 30. 11. 2015. Zaradi tega je pravilno štelo ure, ki jih je tožnik opravil 1. 12. 2015, kot ure opravljene po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015. Poročili o opravljenih urah za meseca november in december 2015 tega dejstva ne spremenita, saj gre za mesečna poročila opravljenih ur, poleg tega pa na dejstvo, da gre za ure opravljene po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015, ne moreta vplivati niti plačilni listi za ta dva meseca. Te listine ne morejo izpodbiti dejstva, da se je tožnikova nočna izmena začela 30. 11. 2015 in končala 1. 12. 2015 in da je bilo delo opravljeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2015. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki. Podana je torej tedaj, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo resnično imajo. Tega pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo, zato je pritožba tudi s tem v zvezi neutemeljena.

14. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 7. 12. 2015 sklenjena skladno z 2. alinejo 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pravilna, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaradi tega pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 854/2016
• VDSS sodba Pdp 718/2015
• VDSS sodba Pdp 1182/2014