VDSS sodba Psp 388/94

Jedro

Za kmete in člane njihovih gospodarstev je bilo obvezno pokojninsko zavarovanje uvedeno šele z ZPIZ (Ur.l. SRS št. 27/83-10/91) šele od 1.1.1984 dalje. V obravnavanem obdobju (od l. 1930 do 1958) pa sploh ni bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja kmeta z družinskimi člani, konkretno s sinom. Šele v l. 1973 je bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja z družinskim članom, pa še to samo za obrtnike na podlagi obrtnega zakona iz l. 1973. Prav zato je že navedeni ZPIZ s 1.1.1984 v členu 159 za zavarovance po tem zakonu uvedel možnost dokupa let iz naslova prejšnjega opravljanja samostojne dejavnosti pred uvedbo obveznega zavarovanja tako za zakonca, otroka ali drugega družinskega člana, če je ta skupaj z njim opravljal tako dejavnost kot edini ali glavni poklic pred uvedbo obveznega zavarovanja, torej pred 1.1.1984, seveda pod pogojem plačila prispevkov. Zato za zahtevek ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin zahtevek, da se njenemu pokojnemu možu prizna v pokojninsko dobo čas zaposlitve pri očetu M. T. od 14.3.1930 do oktobra 1958. Ugotovilo je, da niso izkazani elementi delovnega razmerja. Pri tem je uporabilo določbe 126. ter 21. in 22. člena Zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur.l. SFRJ, št. 51/64 - 56/69), - pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da gre v obrazložitvi izpodbijane sodbe na str. 2, 3. odst. pri citiranju naziva zakona ter letnice uradnega lista za očitno pisno napako, - v zvezi z določbo 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 in 5/94).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z razlogi iz izpodbijane sodbe poudarja, da je prvostopno sodišče prezrlo dejstvo, da tudi danes obstoja prerazporejen delovni čas, ko delodajalec organizira delo tako, da je ekonomično, predvsem pa se upošteva narava dejavnosti. V primeru dela tožničinega moža bi lahko rekli, da je šlo za prerazporejen delovni čas, saj je narava dela na očetovi kmetiji tak delovni čas zahtevala.

Pritožba poudarja še, da sta bila tožničin pokojni mož in njegov oče dogovorjena za določeno mesečno plačo, ki je bila izplačana, ko je prišel v hišo denar od prodanega lesa in kmetijskih pridelkov ali pa denar, zaslužen z mlinarsko dejavnostjo. Situacija je povsem identična z današnjo, saj tudi nekatera podjetja izplačujejo delavcem plače, ko pride denarni priliv na njihov žiro račun. S plačo, ki jo je pokojni mož prejel za delo na kmetiji si je kupil parcele in zgradil hišo, v katero se je preselil z družino. Vsa družina je vedela, da tožničin mož prejema za delo plačo, saj je bilo dogovorjeno, da bo na kmetiji ostal njegov brat. Tudi drugi vaščani so bili seznanjeni s tem, kako visoko plačo pa je prejemal, pa niso vedeli, kar je razumljivo, saj gre za finančne stvari, ki se urejajo v krogu družine. Poudarja še, da v obravnavanem obdobju ni bilo nobenih predpisov, ki bi urejali pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj so bili prvi zakoni glede tega področja objavljeni v Uradnem listu SRS v letu 1965. Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene.

Tožnica v odgovoru na ta odgovor - v vlogi, imenovani dopolnitev pritožbe, z dne 20.1.1995 poudarja, da priče niso mogle vedeti, kakšen je bil odnos na kmetiji do tožničinega moža, ali je prejemal plačo, ali ne, vsem pa je bilo znano, da si je ustvaril določeno svoje premoženje. Postavlja se vprašanje, kje je dobil denar za nakup premoženja in kot edini odgovor, da si ga je prislužil z delom na očetovi kmetiji. Tudi v današnjem času so primeri, ko delata na kmetiji sin in oče, ki je lastnik. V tem primeru ne gre za družinsko skupnost, saj sta oba zaposlena na kmetiji in sta socialno in invalidsko zavarovana ter prejemata tudi plačo za svoje delo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti ter da je o sporu pravilno odločilo. To pa iz naslednjih razlogov.

Iz spisa toženca, št. 6.503.828, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, je razvidno, da je tožnica pri tožencu vložila zahtevo dne 14.5.1993. Zato se morajo za presojo sporne zadeve uporabiti določbe 202. člena že navedenega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ta med drugim določa, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, torej do 1.4.1992, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen, če ni s tem zakonom drugače določeno. Do 31.3.1992 sta veljala Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS, št. 27/83 - 10/91) ter Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 23/82 - 44/90), ki je v 1. odst. 100. člena napotoval na temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Ur.l. SFRJ, št. 51/64 - 56/69). Nima sicer prav pritožba, ko navaja, da so bili prvi zakoni glede pokojninskega in socialnega zavarovanja objavljeni v letu 1965. Glede na obravnavano obdobje je potrebno poudariti, da je bil v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev že leta 1921 sprejet zakon o zavarovanju delavcev, katerega določbe o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa so se pričele uporabljati šele leta 1937. Na podlagi ustave iz leta 1946 je bil nato že v istem letu sprejet nov Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev. Leta 1950 pa je bil sprejet nov zakon o socialnem zavarovanju delavcev in uslužbencev ter njihovih družin, v letu 1957 ter 1958 pa zakon o pokojninskem zavarovanju in zakon o invalidskem, ki sta se nato v letu 1964 oz. 1965 preoblikovala v temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju in temeljni zakon o invalidskem zavarovanju.

Glede na že citirane določbe 202. člena sedaj veljavnega zakona, pa je kot pravno podlago za presojo spora nedvomno potrebno uporabiti Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče iz tega zakona kot pravno podlago za presojo spora sicer napačno uporabilo določbe 126. člena v zvezi z 21. in 22. členom zakona, saj se te nanašajo na delovno razmerje ali na kakšno drugo delo, na podlagi katerega je bila oseba zavarovana po 21. in 22. členu zakona. Delo tožničinega pokojnega moža na kmetiji njegovega očeta v že navedenem obdobju pa se ne more presojati kot delovno razmerje, niti nedvomno ne gre za kakšno drugo delo, našteto v 21. členu, 1. odst., točka 2 in 3, 2. odst. ter 3. odst., niti za delo iz 22. člena zakona.

Iz določbe 23. člena zakona jasno izhaja, kdo so zavarovanci po tem zakonu. Torej samo osebe, ki so bile po začetku uporabe tega zakona v delovnem razmerju in osebe, ki so opravljale drugo, z delovnim razmerjem izenačeno delo (21. in 22. člen).

Tožničin pokojni mož, ki je sicer umrl že 10.4.1964, torej pred začetkom uporabe navedenega zakona, pa ne bi mogel biti zavarovanec ne po tem zakonu, ne po že naštetih zakonih, ki so veljali pred uveljavitvijo TZPZ.

Potrebno je namreč poudariti, da je bilo za kmete in člane njihovih gospodarstev obvezno pokojninsko in invalidsko zavaroavanje uvedeno šele z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS, št. 27/83 - 10/91), torej od 1.1.1984 dalje. V obravnavanem obdobju pa sploh ni bila možna sklenitev delovnega razmerja kmeta s posameznimi družinskimi člani, konkretno s sinom. Šele v letu 1973 je bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja s posameznimi družinskimi člani, pa še to samo za nosilce gospodarske dejavnosti na podlagi obrtnega zakona iz leta 1973. Prav zato je že navedeni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s 1.1.1984 v 159. členu za zavarovance po tem zakonu uvedel možnost t.i. dokupa let iz naslova prejšnjega opravljanja samostojne dejavnosti pred uvedbo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tako za nosilca dejavnosti, kot tudi za njegovega zakonca, otroka, ali drugega družinskega člana; torej tudi za kmeta ter njegovega otroka, če je le ta skupaj z njim opravljal samostojno kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic pred uvedbo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej pred 1.1.1984; seveda pod pogojem plačila prispevkov.

Za tožničin zahtevek ni pravne podlage zato, ker kmet v obravnavanem obdobju z družinskim članom - sinom sploh ni mogel skleniti delovnega razmerja in je bilo kot že rečeno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov uvedeno šele z zakonom 1.1.1984 ter prav s tem zakonom tudi zato dana že navedena možnost dokupa let. Čeprav tožnica pri tožencu ni vložila takšnega zahtevka, pritožbeno sodišče za pravilno razumevanje zadeve še pojasnjuje, da bi to lahko ob izpolnjevanju ostalih pogojev pri tožencu uveljavljal samo tožničin mož, če bi seveda doživel čas, ko je bila ta možnost z zakonom uvedena in bil ob vložitvi zahteve zavarovanec ali upokojenec toženca.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 108/95
• VDSS sodba Psp 131/95
• VDSS Sodba in sklep Psp 165/2017