<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 108/95

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:1996:PSP.108.95
Evidenčna številka:VDS00040
Datum odločbe:14.03.1996
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pokojninsko zavarovanje - pokojninska doba - zavarovalna doba - dokazovanje s pričami

Jedro

Na podlagi izpovedb zaslišanih prič ter tožnika kot stranke v postopku ni mogoč nedvoumen zaključek, da bi bila tožeča stranka od 1.7.1940 do 9.1.1943 na kmečkem gospodarstvu strica v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila tedaj tudi socialno oz. pokojninsko in invalidsko zavarovana. Zato niso izpolnjeni pogoji po 135. členu TZPZ v zvezi z členom 202/1-2 ZPIZ, za priznanje zahtevane pokojninske dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba prizna obdobje zaposlitve pri kmetu P. J. v času od 1.7.1940 do 9.1.1943, ker je ugotovilo, da tožeča stranka tedaj ni bila v delovnem razmerju pri svojem stricu, saj niso dokazani bistveni elementi, to je vnaprej določen delovni čas, plačilo za opravljeno delo, pravica do dopusta in disciplinska odgovornost.

Zoper takšno sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni navedlo pravnega temelja, na podlagi katerega je presojalo "naravo" zaposlitve tožeče stranke v spornem obdobju. Po mnenju pritožnika je potrebno upoštevati, da sega uveljavljana zaposlitev v letu 1940, zato vnaprej določen delovni čas, pravica do dopusta ter disciplinska odgovornost ne morejo pomeniti bistvenih elementov delovnega razmerja. Glede plače pa poudarja, da jo je tožeča stranka prejemala v naravi. Pri tem pripominja, da so sodišča združenega dela v praksi obstoj delovnega razmerja ugotavljala na podlagi drugačnih elementov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Kot bistveni element je bila upoštevana trajnost razmerja pri tako imenovanem faktičnem delovnem razmerju, zaradi česar tožeča stranka ne vidi razloga, da se ne bi na enak način presojala tudi njena zaposlitev v spornem obdobju. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, ali jo podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in glede na to, da niso izpolnjeni pogoji po 126. členu TZPZ, predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ne gre za spor iz delovnega razmerja pač pa za sodni socialni spor, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ji v pokojninsko dobo všteje čas zatrjevane zaposlitve od 1.7.1940 do 9.1.1943 pri stricu P.J.. Zato predstavlja dokazovanje delovnega razmerja z njegovimi bistvenimi elementi le tisto dejansko in hkrati pravno dejstvo, ob izpolnjevanju katerega bi bilo mogoče ugotoviti tudi obstoj zavarovanja na njegovi podlagi. Ob pomanjkanju listinskih dokazov o zavarovalni dobi, ki se všteva v pokojninsko dobo, predstavlja dokazovanje elementov delovnega razmerja na podlagi izjav prič le enega od dokaznih sredstev pri ugotavljanju takšnega pravno relevantnega razmerja, na podlagi katerega bi morala določena oseba biti tudi pokojninsko in invalidsko zavarovana. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato izključno podana v predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po 2. alinei 1. odst. 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96) obsega pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja med drugim tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Citirano določilo torej odkazuje na uporabo temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964 (v nadaljnjem besedilu: TZPZ). V poglavju o pokojninski dobi 125. člen načelno opredeljuje, da obsega pokojninska doba čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona (zavarovalna doba) in obdobja, prebita izven zavarovanja do začetka njegove uporabe, ki se vštevajo v pokojninsko dobo po tem zakonu (posebna doba). V poglavju o zavarovalni dobi nato 126. člen jasno določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Ne le iz omenjenih določb temveč tudi iz vseh ostalih členov 6. poglavja zakona o zavarovalni dobi izhaja, da se lahko v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteje določen čas dela le tisti osebi, ki je bila tudi zavarovana. Ker gre v predmetni zadevi za uveljavljanje vštetja zavarovalne dobe v pokojninsko dobo za čas zatrjevane zaposlitve pri stricu P. J. na njegovem kmetijskem posestvu, je pri razsoji potrebno uporabiti 135. člen TZPZ, ki posebej specialno ureja vštevanje delovnega razmerja na kmetijskih posestvih in ne določbe 126. člena, kot je to sicer nepravilno storilo sodišče prve stopnje. Navedeni 135. člen namreč določa, da se med drugim v zavarovalno dobo všteva tudi čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih pred 16. februarjem 1950, če je v posameznem koledarskem letu najmanj 7 mesecev opravljal tako delo ali tako delo in drugo delo v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da je v zavarovalno dobo mogoče všteti le čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom osebi, ki je bila hkrati tudi zavarovanec na podlagi takšnega pravnega razmerja za čas dela na zasebnem kmetijskem posestvu. Ugotavljanje delovnega razmerja torej služi le za ugotavljanje obstoja ali neobstoja dejanskega zavarovanja v zvezi z zatrjevano zaposlitvijo. Zato se tožeča stranka s pritožbeno navedbo ne more uspešno sklicevati na drugačno sodno prakso pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev v delovnem razmerju kot tudi ne na kriterije pri ugotavljanju faktičnega delovnega razmerja v delovnih sporih iz tekočih delovnopravnih razmerij.

Ob navedeni pravni podlagi je zato popolnoma pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da na podlagi izjav zaslišanih prič M. B. in S.K. ter tožnika kot stranke v postopku ni mogoč nedvoumen zaključek, da bi bila tožeča stranka od 1.7.1940 do 9.1.1943 pri kmetu P. J. v takem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila tedaj tudi dejansko socialno oz. pokojninsko in invalidsko zavarovana.

Zgolj dejstvo, da je tožnik kot hlapec na kmetiji strica delal od jutra do večera, kar sta edino potrdili obe priči, ne da bi pri tem sploh natančno opredelili tega obdobja in ne da bi vedeli karkoli konkretnejšega o najbolj splošnih elementih vsakega delovnega razmerja, ne dokazuje, da bi bila tožeča stranka v v delovnem razmerju. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo njen zahtevek popolnoma pravilno zavrnilo, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji po 135. členu TZPZ.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ člen 202, 202/1-2. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 135.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3ODc0