<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 434/2015

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.434.2015
Evidenčna številka:VDS0014533
Datum odločbe:12.08.2015
Senat:Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Samo Puppis (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obveznost plačila - razlika v plači - sprememba izhodiščne plače

Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da višina izhodiščne plače kot eden izmed elementov osnovne plače ne more biti predmet kolektivnega dogovarjanja med toženo stranko in reprezentativnima sindikatoma tehničnega osebja pri toženi stranki. Reprezentativna sindikata sta s toženo stranko sklenila dogovor o 20 % znižanju izhodiščne vrednosti plače. Takšen dogovor ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe in je dopusten. Dogovor je po svoji naravi kolektivna pogodba, saj njegova vsebina ustreza opredelitvi kolektivne pogodbe iz drugega odstavka 3. člena ZKolP. V 4. členu ZKolP je določena omejitev avtonomije pogodbenih strank, po kateri lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko ZDR določa drugače. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče tožnika, da tožena stranka ni mogla v dogovoru z reprezentativnima sindikatoma znižati zneska izhodiščne plače. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje, ko je veljal dogovor o znižanju izhodiščne plače, ni utemeljen. Neutemeljen je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo razlike med plačo, ki jo je prejel in plačo, ki bi jo moral prejeti po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na obračun bruto plače na podlagi količnika delovnega mesta 2,807 in ob upoštevanju izhodiščne plače v vrednosti 731,58 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov za čas od 1. 3. 2012 dalje, ustavi (točka I izreka - sklep). S sodbo je najprej zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od marca do decembra 2012 obračunati skupno bruto razliko v plači v znesku 2.877,74 EUR in sicer od marca 2012 do vključno junija 2012 v mesečnem bruto znesku 410,71 EUR, od julija 2012 do decembra 2012 pa v mesečnem bruto znesku 205,76 EUR, od navedenih bruto zneskov poravnati prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska, od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko med plačo, ki jo je prejel in plačo, ki bi jo moral prejeti po pogodbi o zaposlitvi (točka III izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 459,13 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika. Navaja, da je skladno z 8. alinejo 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) določilo o znesku osnovne plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki zavezali, da bo tožnik delo opravljal na delovnem mestu „... - letalski tehnik nivo 1“, tožena stranka pa mu bo za to delo plačevala plačo v bruto znesku 2.015,26 EUR. V petem odstavku točke V/1 pogodbe o zaposlitvi je sicer navedeno, da se vrednost osnovne plače tožnika spreminja v skladu s spremembami višine izhodiščne plače pri toženi stranki, vendar pa tožnik meni, da je takšna določba nična. Za razliko od jasne obveznosti tožene stranke, določene v četrtem odstavku točke V/1, da je tožena stranka dolžna za delo, ki ga tožnik opravi pri njej, tožniku plačati 2.015,26 EUR, je obveznost tožene stranke v petem odstavku točke V/1 pogodbe o zaposlitvi popolnoma nedoločljiva (35. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pa tudi v nasprotju z obveznostmi iz citiranega četrtega odstavka točke V/1. Pogodba ne vsebuje podatkov, na podlagi katerih je mogoče določiti obveznost tožene stranke, saj iz nje ni razvidno, kdo spreminja vrednost izhodiščne plače, kdaj, v skladu s kakšnimi pogoji in tako naprej. Tožnik je tako v negotovosti glede vsakokratne višine bruto plače, torej osnovne obveznosti tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi, kar pa je pravno nevzdržno. Zakon določa, da mora biti v pogodbi naveden znesek osnovne bruto plače v valuti, veljavni v RS, se pravi v evrih. Ne zadošča navedba količnika ali točk, s katerimi je ovrednoteno delovno mesto, prav tako v zvezi z osnovno plačo ni dopustno sklicevanje na ureditev v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Glede tega sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča in sicer, da plača ne more biti določena kot produkt količnika in točk. Zato niti ni jasno, ali se je sodišče prve stopnje seznanilo s tem vprašanjem. Iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je v predhodnem obdobju tožniku izplačevala višjo plačo, izračunano na podlagi njegovega osebnega količnika 2,807 in izhodiščne plače 731,58 EUR, na kar je tožnik ustno pristal, saj je bila tako določena plača višja od tiste, ki jo je imel tožnik v točno določenem znesku dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka kot delodajalec pa tudi sicer lahko prizna več pravic kot tožniku pripadajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zato šteje, da je bila do spornega znižanja sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi za plačo 2.053,55 EUR bruto. Takšno višino plače je do spornega znižanja tožena stranka tudi tožniku izplačevala. Tožnik pa ni pristal na znižanje plače, kot ga je tožena stranka izvedla v posledici znižanja izhodiščne plače na znesek 585,26 EUR, niti pisno niti ustno. Skladno z 49. členom ZDR delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca. Gre torej za pravno vprašanje, ali je lahko, v nasprotju z izrecnimi zakonskimi določili, plača v pogodbi o zaposlitvi določena kot produkt količnika in izhodiščne plače, ali pa mora biti določena v fiksnem znesku, tako da delavec, ko podpiše pogodbo o zaposlitvi, natančno ve, koliko je vredno njegovo delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Kot pravno vprašanje pritožba nadalje izpostavlja, ali se pogodba o zaposlitvi oziroma osnovna plača lahko spremeni v delavčevo škodo zgolj s spremembo akta, ki ima naravo kolektivne pogodbe oziroma, ali je veljavna določba pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se vrednost osnovne plače delavca spreminja v skladu s spremembami višine izhodiščne plače pri delodajalcu. Pogodbeno določilo o plači, ki jo skleneta dve pogodbeni stranki oziroma višina plače, ne more biti odvisna od ravnanja tretjih oseb (delodajalca in sindikata). Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (točke II, III in IV izreka) v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker naj sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima vse dejanske ugotovitve in pravna stališča, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Tožnik zmotno meni, da je podana kršitev določb postopka zaradi tega, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njegovih trditev, da za določitev osnovne plače ne zadošča navedba količnika ali točk, s katerimi je ovrednoteno delovno mesto, oziroma da pri opredelitvi osnovne plače ni dopustno sklicevanje na ureditev v zakonu, kolektivno pogodbo ali splošni akt delodajalca. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da je bila tožnikova plača določena v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) tožniku posredno odgovorilo na njegove navedbe, da takšna opredelitev ni nezakonita oziroma ni nična. Zato tožnik dejansko izpodbija pravno stališče sodišča prve stopnje glede določitve tožnikove plače, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

7. Pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 1. 6. 2010 (B6) določa, da je delovno mesto, ki ga zaseda tožnik, to je „... letalski tehnik nivo I“, uvrščeno v 21. plačni razred, s količnikom 2,807. Osnovna bruto plača tožnika se izračuna kot produkt osebnega količnika, ki znaša 2,807 in vrednosti izhodiščne plače v B. d.o.o., ki je na dan 1. 6. 2010 znašala 717,94 EUR. Tožnik je tako na dan 1. 6. 2010 imel določeno osnovno plačo v znesku 2.015,26 EUR. Bistvo tega spora je tožnikovo stališče, da kasnejša sprememba izhodiščne plače, ki sta jo s toženo stranko dogovorila dva (oba) reprezentativna sindikata tehničnega osebja pri toženi stranki, ni mogla zakonito vplivati na tožnikovo plačo, oziroma je znižati, glede na to, da je bila v točno določenem znesku opredeljena v pogodbi o zaposlitvi.

8. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR, ki ga je potrebno uporabiti glede na to, da tožnik uveljavlja plačilo razlike v plači za leto 2012, ko je tožnikovo plačo urejal ZDR, je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za delovno uspešnost, če je le to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 127. člena ZDR se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Določitev o višini plače je ena izmed bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 29. člena ZDR, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih.

9. Zmotno je stališče tožnika v pritožbi, da je nična določba petega odstavka točke V/1 pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se vrednost tožnikove osnovne plače spreminja v skladu s spremembami višine izhodiščne plače pri delodajalcu. V pogodbi o zaposlitvi je določen osebni količnik tožnika kot delavca na delovnem mestu „... letalski tehnik nivo I) in sicer 2,807, osnovna plača pa se določi kot produkt tega količnika in vrednosti izhodiščne plače. Osnovna plača tožnika je torej določena v evrih oziroma je v celoti določljiva v denarnem znesku, zato ne gre za primer, ko bi se določilo v pogodbi o zaposlitvi o višini osnovne plače le sklicevalo na ureditev v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca.

10. Nepravilno je pritožbeno stališče tožnika, da višina izhodiščne plače kot en izmed elementov osnovne plače ne more biti predmet kolektivnega dogovarjanja med toženo stranko in reprezentativnima sindikatoma tehničnega osebja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Sindikat C. in Sindikat D. s toženo stranko dne 3. 2. 2012 sklenila dogovor o 20 % znižanju izhodiščne vrednosti plače in sicer iz zneska 731,58 EUR, kot je to veljalo v letu 2011 oziroma do vključno februarja 2012, na bruto znesek 585,26 EUR. Takšen dogovor ima po pravilnem stališču sodišča prve stopnje naravo podjetniške kolektivne pogodbe in je dopusten. Dogovor je po svoji naravi kolektivna pogodba, saj njegova vsebina ustreza opredelitvi kolektivne pogodbe iz drugega odstavka 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006, s spremembami; ZKolP). Citirani drugi odstavek 3. člena ZKolP določa, da lahko kolektivna pogodba v normativnem delu vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo, drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom, varnost in zdravje pri delu ali druge pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med delodajalci in delavci ter zagotavljanje pogojev za delovanje sindikata pri delodajalcu. V 4. členu ZKolP je določena omejitev avtonomije pogodbenih strank, po kateri lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02) določa drugače. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče tožnika, da tožena stranka ni mogla v dogovoru z reprezentativnima sindikatoma znižati zneska izhodiščne plače. Tudi sicer je bila v pogodbi o zaposlitvi tožnikova plača v bruto znesku 2.015,26 EUR določena na dan 1. 6. 2010. Torej tudi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati tako, da je takšna plača določena ne glede na spremembo izhodiščne plače, temveč gre za določitev višine v skladu z 8. alinejo 29. člena ZDR.

11. Posledično je bil pravilno zavrnjen tako primarni tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje od marca 2102 do vključno decembra 2012, ko je veljal Dogovor z dne 3. 2. 2012, kot tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo razlike med plačo, ki jo je prejel in plačo, ki bi jo moral prejeti po pogodbi o zaposlitvi. Ker niso podani niti v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

14. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 29, 29/1, 29/1-8, 126, 127, 127/1. ZKolP člen 3, 3/2, 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NjUx