VDSS sodba Psp 888/2007

Jedro

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugo ustrezno delo. Ker je invalidnost nastala v času veljavnosti ZPIZ/92, bi bil upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, le v primeru, če bi bila njegova plača manjša od pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca, opr. št. ... z dne 10.3.2006 in št. ... z dne 30.8.2006 ter da se tožniku prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 5.12.2005 dalje in da toženec tožniku povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ), ne pa po 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju ZPIZ-1) in je že zaradi tega potrebno sodbo razveljaviti. Tožniku je bila namreč invalidnost priznana z odločbo z dne 8.12.2003 in sicer od 9.10.2002 dalje. Ker pa je predmet postopka zahteva za priznanje pravice do nadomestila zaradi razlike v plači, zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, na katerem pa se je tožnik zaposlil šele dne 5.12.2005, je tako za priznanje pravice od navedenega datuma dalje potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ne pa določbe ZPIZ. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na določbo 446. člena ZPIZ-1. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka. Obenem predlaga taksno oprostitev in priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje zadevo presojati po določbah ZPIZ-1, ne pa po določbah starega zakona, torej po določbah ZPIZ, pritožbeno sodišče poudarja, da je v 1. odstavku 446. člena ZPIZ-1 določeno, da se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja, kot so določene v ZPIZ-1, začnejo uporabljati s 1.1.2003 dalje. Do navedenega datuma pa se o pravicah iz invalidskega zavarovanja odloča po določbah ZPIZ. Nadalje je tudi v 391. členu ZPIZ-1 določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V teh primerih se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

Glede na navedene določbe je torej za pravilno uporabo materialnega predpisa pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja bistveno, kdaj je nastala invalidnost.

Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu in kar podrobno povzema že sodišče prve stopnje, je bil tožnik z odločbo toženca opr. št. ... z dne 8.12.2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, brez fizičnih obremenitev, ne na terenu, v okviru strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj, s polnim delovnim časom od 9.10.2002 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločil toženec s posebnima odločbama. Glede na navedeno odločbo je torej pri tožniku invalidnost nastala dne 9.10.2002, torej še v času veljavnosti starega zakona (ZPIZ). V tem primeru pa je torej tudi pri vprašanju, ali ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu potrebno uporabiti določbo 134. člena ZPIZ, kjer je določeno, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je tožnikova pokojninska osnova na dan 5.12.2005 znašala 133.429,71 SIT, plača na drugem ustreznem delu po potrdilu delodajalca z dne 18.1.2006 pa 247.581,12 SIT bruto na mesec oziroma 155.729,02 SIT neto na mesec. Skladno s prej citirano določbo bi torej tožnik imel pravico do nadomestila le v primeru, če bi bila njegova plača manjša od pokojninske osnove. Ker pa to v sporni zadevi ni podano, sta tako sodišče prve stopnje, kot tudi pred njim toženec zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu utemeljeno zavrnila.

V zvezi s pravico do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, pritožbeno sodišče zgolj še pojasnjuje, da se pri odločanju o priznanju te pravice ne primerja plača, kakršno je imel zavarovanec pred nastankom invalidnosti, s plačo, do katere je upravičen na drugem ustreznem delu, temveč, kot je bilo to že obrazloženo in kot to izhaja iz 1. odstavka 134. člena ZPIZ se plačo na drugem ustreznem delu po pogodbi o zaposlitvi primerja s pokojninsko osnovo, izračunano na dan zaposlitve na drugem ustreznem delu.

Tožniku bodo šle nove pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti po 1.1.2003 dalje (3. odstavek 397. člena ZPIZ-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. Skladno z 71. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne take ne plačujejo.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 254/2016
• VDSS sodba Psp 576/2013
• VDSS sodba Psp 726/2008