<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS vmesna sodba in sklep Pdp 405/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.405.2012
Evidenčna številka:VDS0009384
Datum odločbe:29.08.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nepremoženjska škoda - odmera odškodnine - valorizacija

Jedro

Do poškodbe je prišlo zaradi zagrabitve folije med nože, kar je povzročilo nenadno rotacijo folije in posledično zasuk tožnikove leve roke. Tožnik je delo izvajal skladno z navodili, v skladu s pravili stroke in s pravili delovne operacije, ni pa imel časa izpustiti leve roke od rotirajoče se folije. Glede na navedene okoliščine poškodbe je treba stroj, na katerem je tožnik delal, šteti za nevarno stvar, kar je podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o podlagi njene odškodninske odgovornosti, se zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo ugotovi, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

V ostalem se pritožbi tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke ugodi, odločitev glede višine tožbenega zahtevka in stroških postopka se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe v višini 50.087,74 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka) in dopustilo spremembo tožbe z dne 11. 5. 2011 (II. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 46.942,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh tožniku plača zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo iz naslova tuje pomoči, in sicer od zneskov in za obdobja, razvidna iz IV. točke izreka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da v 15 dneh tožniku plača odškodnino iz naslova stroškov zdravljenja v višini 393,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2008 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 340,54 EUR od 28. 7. 2008 do 12. 10. 2010, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo rente zaradi potrebne tuje pomoči v mesečnem znesku 300,00 EUR do vsakega dne v mesecu vnaprej tako, da tožena stranka do pravnomočnosti sodbe zapadle obveznosti, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, plača v 15 dneh po pravnomočnosti, v bodoče dospele obroke pa do 10. dne v mesecu vnaprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino za materialno škodo zaradi izgube na zaslužku v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (VII. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno rento iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 200,00 EUR mesečno, in sicer od 1. 5. 2011 dalje, tako da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, v bodoče dospelo mesečno rento pa do vsakega 15. dne v mesecu za nazaj, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno rento je tožena stranka dolžna tožniku plačevati, vse dokler bo pri njem na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovljena invalidnost I. kategorije, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (IX. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zavrnilni del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je poleg izredno hude poškodbe zapestja z začetno okvaro hrustanca, ki mu je povzročila izredno hude bolečine, utrpel tudi poškodbo rotatorne manšete leve rame in poškodbo brahialnega pleteža, kar je povzročilo omejeno in bolečo gibljivost leve rame, komolca in zapestja, česar pa sodišče ni upoštevalo. V nasprotju z izvedenimi dokazi je odločitev sodišča, da predhodne psihične težave vplivajo na intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti zdravljenja. Dejstvo, da je bil tožnik v času od delovne nezgode do izdaje sodbe večkrat psihiatrično hospitaliziran, bi moralo sodišče upoštevati kot dodatno izredno neugodnost zdravljenja zaradi telesne poškodbe in tožniku prisoditi višjo odškodnino. Pravična denarna odškodnina bi po mnenju tožnika morala znašati vtoževanih 21.000,00 EUR. Sodišče je povsem relativiziralo izvedenčeve ugotovitve glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti z ugotovitvijo, da posamezna opravila še vedno zmore. Tožnik namreč vtožuje odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, za katere je bil prikrajšan več kot 7 let in bo tudi v bodoče, do česar se sodišče ni opredelilo. Enako velja za trditve tožnika glede ukvarjanja s športnimi aktivnostmi. Navaja, da obstaja neposredna vzročna zveza med sedanjimi psihičnimi težavami tožnika in obravnavano nezgodo. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni več delovno sposoben zaradi shizoafektivne motnje, je zato protispisna. Sodišče je zmotno presodilo, da je delovna nezgoda na sedanje poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja vplivala enako kot predhodna bolezen. Pri odmeri odškodnine sodišče ne sme upoštevati osebnostnih lastnosti oškodovanca. Zato je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine v znesku 50.000,00 EUR. Prav tako pa bi moralo sodišče iz naslova prestanega strahu prisoditi vtoževano odškodnino v višini 10.000,00 EUR in iz naslova skaženosti 2.000,00 EUR.

Nadalje očita, da je glede na mnenji ZPIZ in izvedenca travmatologa protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo z dnem 18. 1. 2007 zaključeno obdobje aktivnega zdravljenja, ko je tožnik še potreboval tujo nego in pomoč. Izvedenec travmatolog je v celoti pritrdil izpovedi tožnika, če pa je sodišče menilo, da dokazni predlogi tožnika niso popolni, bi ga moralo pozvati k njihovi dopolnitvi. V zvezi z izgubo zaslužka je protispisna ugotovitev sodišča, da tožnik ni ponudil zadosti dokazov, da je prišlo do prikrajšanja od junija 2008 do maja 2011 v višini 420,00 EUR na mesec, saj je tožnik predlagal, da sodišče opravi poizvedbo pri ZPIZ o izvršenih plačilih. Meni, da mu odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka pripada v celoti zaradi obravnavanega škodnega dogodka v letu 2005. Čeprav je tožnik že pred tem imel manjše psihične težave, so bile te povsem obvladljive in bi lahko še naprej opravljal delo. Pred nezgodo prisotno psihično bolezen je potrebno šteti za osebno lastnost tožnika, ki pa na delovno sposobnost in kvaliteto tožnikovega dela ne vpliva. Z morebitno drugačno dokončno odločitvijo ZPIZ oziroma z razvrstitvijo tožnika v „nižjo“ kategorijo invalidnosti njegova pravica do rente ne bo prenehala. Morebitne spremenjene okoliščine lahko namreč pripeljejo do spremembe višine rente v novem sodnem postopku. Odločitev sodišča, ki je obdobje plačevanja mesečne rente tožniku omejilo na čas ugotovljene invalidnosti I. kategorije, je zato v nasprotju z določbo 168. člena OZ. Sodišče bi moralo šteti, da je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost v znesku 8.357,74 EUR in s tem plačala del svojih obveznosti, ki se nanašajo na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je bilo to izrecno dogovorjeno med strankama. V takšen dogovor strank bi sodišče lahko poseglo le v primeru, če bi razpolaganje strank nasprotovalo prisilnim predpisom, česar pa sodišče ni ugotovilo. Odločitev sodišča, da navedenega delnega plačila ne upošteva v delu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi bila odškodnina iz tega naslova v celoti plačana na podlagi kasnejše odmere sodišča, je zato neutemeljena. Izplačani znesek 8.357,54 EUR sodišče ne bi smelo poračunati z odškodnino za premoženjsko škodo. Posledično graja odločitev sodišča, ki tožniku ni prisodilo odškodnine iz naslova stroškov zdravljenja in potnih stroškov ter stroškov tuje pomoči, čeprav je ugotovilo, da so dejansko nastali. Izpodbija odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče zmotno izhaja iz predpostavke, da je aglomerator (stroj za mletje folije) vrteči stroj. Takšen stroj ima na svojem dnu vrteči nož, ki reže plastično folijo, pri čemer je rezilo od vrha stroja oddaljeno 95 cm, kar pomeni, da ni mogoče seči z roko do rezila. A.A., zaslišan kot priča, je izpovedal, da ob upoštevanju navodil za varno delo ne more priti do poškodbe na stroju. Vztraja, da predmetni stroj ni nevarna stvar, saj do poškodbe na njem pride le, če delavec krši pravila o varnem delu. Rezanje plastičnih zavitkov folije (štren) na trakove dolžine 50 do 75 cm in vstavljanje teh trakov v stroj po mnenju tožene stranke predstavlja enostavno in preprosto uporabo stroja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje predmetni stroj zmotno opredelilo kot nevarno stvar.

Po izkustvenih pravilih in logičnem sklepanju je popolnoma jasno, da razrezani trak dolžine 75 cm ne bi segel do rezila stroja in folije ne bi moglo potegniti. Priča A.A. je izpovedala, da tožnik zagotovo ni rezal trakov, ker sicer do nesreče ne bi moglo priti, temveč je očitno napeljal „štreno“ direktno v stroj, kar je potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke A..B.. Razlogi sodbe glede neobstoja soodgovornosti so nejasni in med seboj v nasprotju, glede ravnanja tožnika ob škodnem dogodku pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu. Po pravilih logike tožnik trakov ni rezal na krajše kose, sicer do nesreče ne bi prišlo. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnik prekršil jasna in izrecna navodila delodajalca, še posebej ob dejstvu, da so delavci ta pravila vedno spoštovali in da v preteklosti ni prišlo do poškodb na tem stroju. Škodni dogodek je bil za toženo stranko povsem nepričakovan in je dejanje tožnika potrebno označiti kot neracionalno. Takšnega ravnanja tožnika ni mogoče pričakovati niti glede na slabšo tožnikovo intelektualno opremljenost, o čemer tožena stranka pred nezgodo ni bila seznanjena. Zato bi moralo sodišče pretežni del odgovornosti za škodno posledico pripisati tožniku, nikakor pa tožnikova soodgovornost ne bi smela biti manjša od 50%.

Meni, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo na zgornji meji za škodo, ki jo je tožnik utrpel in sodno prakso v podobnih primerih. Popolnoma napačna pa je odločitev sodišča glede premoženjske škode. Tožnik je zatrjeval, da mu je bila tuja pomoč potrebna in da so mu jo nudili starši, za kar pa ni ničesar plačal. Zato tožnik za vložitev zahtevka za povrnitev škode zaradi tuje nege in pomoči ni aktivno legitimiran. Tožnik ni zatrjeval zmanjšanja niti preprečitve povečanja premoženja, zato bi moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Tak zahtevek bi šel eventualno njegovim staršem, če jim je v zvezi s tem nastala škoda.

Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča glede ugotovljene materialne škode zaradi izgube zaslužka. Tožnik je z odločbo ZPIZ začasno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu. Ob predpostavki odgovornosti tožene stranke je slednja dolžna povrniti samo tisto škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nesreče pri delu, upoštevaje pri tem delež njegove soodgovornosti za škodo. Sodna izvedenka psihiatrične stroke je v dopolnilnem mnenju jasno zapisala, da sedanje tožnikovo zdravstveno stanje ne izvira iz same nesreče, pač pa je posledica njegovega intelektualnega primanjkljaja in bipolarne motnje. V izvedenskem mnenju je zapisala, da so se psihične težave pri tožniku pojavljale že pred poškodbo, da so bile le-te po poškodbi izrazitejše in pogostejše, hkrati pa je še navedla, da tovrstna motnja tudi ob boljši primarni intelektualni in osebnostni opremljenosti bolnika postopno privede do zmanjšanja vseh življenjskih aktivnosti, med katerimi so delovne zmožnosti med prvimi, ki so okrnjene. Glede na dejstvo, da je sodišče v celoti sprejelo izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ni imelo nikakršne podlage za odločitev, da je poškodba pri delu na tožnikovo upokojitev vplivala v približno enakem obsegu kot njegova bolezen. Za takšen zaključek sodišče nima potrebnega znanja. Sodišče je torej v nasprotju z odločbo nosilca invalidskega zavarovanja in v nasprotju z izvedenskim mnenjem presodilo, da je poškodba pri delu v enakem obsegu kot tožnikova bolezen vplivala na njegovo upokojitev. Iz navedenih razlogov tožena stranka tudi nasprotuje odločitvi sodišča, ki ji je naložilo plačilo denarne rente, čeprav je jasno, da je do invalidnosti prišlo zaradi rednega razvoja tožnikove bolezni. Če pa sodišče meni, da je zaradi poškodbe pri delu do upokojitve iz razloga tožnikove bolezni prišlo prej, bi moralo v tej smeri izvesti dokaze. Sodba je v delu, ko sodišče brez ustreznega strokovnega znanja in ustrezne dokazne podlage zaključuje, da so vzroki za tožnikovo upokojitev v enaki meri porazdeljeni med poškodbo pri delu in tožnikovo boleznijo, za toženo stranko popolno presenečenje.

Tožena stranka sodišču očita, da je iz dokaznega materiala povsem nezakonito izločilo poročilo družbe A. in temu priloženo dokumentacijo, saj so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z Zakonom o detektivski dejavnosti. Sodišče, ki sicer navaja, da po njegovem mnenju tožena stranka ni imela podlage za opazovanje in fotografiranje tožnika, ne pove, na kateri pravni podlagi je sprejelo tako mnenje. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega (zavrnilnega) dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

O temelju zahtevka

Tožnik od tožene stranke kot od bivšega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 7. 7. 2005, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa delno utemeljen. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) kot krivdno ali objektivno odgovornost. V drugem odstavku 131. člena OZ je določena objektivna odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Vprašanje nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko pojasniti. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja, temveč tudi takrat, ko dejavnost oziroma opravilo samo po sebi sicer ni nevarno, postane pa nevarno glede na okoliščine v konkretnem primeru. Te okoliščine pomenijo po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik.

Ugotovljeno je bilo, da se je delovna nesreča pripetila, ko se je tožniku med potiskanjem folije v odprtino aglomeratorja folija ovila okoli leve roke in mu jo potegnila v globino valja, zaradi česar je prišlo do poškodbe leve roke. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je pred nezgodo že več let delal na istem delovnem mestu, sicer na drugem stroju, ki je bil najmodernejši za mletje plastike. Zaradi uvajanja novih linij pa so ta stroj prestavili v drugo halo, njemu pa so med tem odredili delo na drugem stroju za mletje folije (aglomeratorju), ki je starejše izdelave in je imel na dnu valja vrteči nož. Do poškodbe je prišlo zaradi nenadne zagrabitve folije med nože, kar je povzročilo nenadno rotacijo folije in posledično zasuk tožnikove leve roke. Iz zapisnika o opravljeni raziskavi poškodbe pri delu (C/6), ki ga je opravil varnostni inženir A.C., še izhaja, da je tožnik izvajal delo skladno z navodili, znanjem iz stroke ter pravilnimi delovnimi operacijami, ni pa imel časa izpustiti leve roke od rotirajoče se folije, saj je prišlo zaradi ekstremnega števila obratov noža do nenadne zagrabitve. Končno ni zanemarljivo, da je bila uporaba mlina do nadaljnjega prepovedana za vse zaposlene. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo delo oziroma stroj, na katerem je tožnik delal, v danih okoliščinah nezgode zanj nevarno.

Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke tega zaključka ne uspejo izpodbiti in so v celoti neutemeljene. Sklicevanje na izpoved prič A.A. in zakonite zastopnice tožene stranke A.B., ki nista bila očividca škodnega dogodka, o domnevnem tožnikovem neupoštevanju navodil za varno delo v času delovne nezgode, ni utemeljeno, poleg tega pa je njuna izpoved v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo iz zapisnika o opravljeni raziskavi poškodbe pri delu. Tudi očitek, da tožnik pred mletjem predhodno ni razrezal „štrene“ plastične folije na manjše trakove, glede na izvedene dokaze ni utemeljen. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je delal tako kot so mu pokazali in kot sta delala dva delavca v izmeni pred njim. V zraku je rezal trakove plastike, ne na tleh kot pri prejšnjem stroju, na katerem je sicer ves čas opravljal delo. Ko je trak odrezal, je stopil korak nazaj, da bi prišel do materiala (v košari) in takrat je prišlo do poškodbe. Glede na navedeno izpoved tožnika in zaključek sodišča, da ni dokazano, da tožnik pred tem trakove sploh ne bi razrezal na krajše trakove, gre za lapsus pri navedbi sodišča, da ni dokazano, da tožnik ni razrezoval predolgih trakov, kot navaja tožena stranka. Okoliščini, ki ju tožena stranka v pritožbi izpostavlja: da pri toženi stranki v 20 letih na takem stroju ni prišlo do poškodbe, da za delo na stroju ni potrebno nobeno posebno izobraževanje, pa glede na navedeno materialnopravno izhodišče niso pravno odločilne. Tožniku prispevka za nastali škodni dogodek ni mogoče pripisati, zato ni pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ v obravnavani zadevi.

Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju v celoti je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožba tožene stranke, ki izpodbija sodbo v tem delu, zato ni utemeljena.

O višini zahtevka

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni ocenilo poročilo detektivske družbe in priloženih fotografij (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitana kršitev v zvezi s sestavo odločbe je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti sodba sodišča prve stopnje nima, saj je v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni imela podlage za opazovanje in fotografiranje tožnika v njegovem domačem okolju pri opravljanju dela. Teh dokazov zato tudi ni ocenilo. Po presoji pritožbenega sodišča bi izvedba oziroma uporaba listinskega dokaza s fotografskimi posnetki tožnika v domačem okolju, ki je nastal po naročilu tožene stranke že po prenehanju delovnega razmerja, pred sodiščem, prekomerno posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi obsegom škode ni uporabilo poročila detektiva s priloženimi fotografijami (prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 894/2009 z dne 20. 5. 2009, ki jo je predložil tožnik).

Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel spiralni zlom srednjega dela leve nadlahtnice, odprt izpah levega zapestja z zlomom odrastka koželjnice, poškodbo brahialnega pleteža, delni izpah sklepa med ključnico in akromialnim nastavkom leve rame ter delno natrganje rotatorne manšete.

Glede obsega škode, nastale v posledici škodnega dogodka, je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik določene psihične težave že pred škodnim dogodkom. Po zaslišanju sodne izvedenke za psihiatrijo dr. A.D. sodišče ni moglo natančno razmejiti, v kolikšni meri so se tožniku zaradi poškodbe pri delu povečale psihične težave, da je nazadnje prišlo do njegove invalidske upokojitve. Kljub temu je sodišče ocenilo, da je poškodba pri delu na upokojitev vplivala približno v enakem obsegu kot njegova psihična bolezen. Zato je toženo stranko pri odmeri posameznih oblik nepremoženjske in premoženjske škode razbremenilo njene odgovornosti za polovico nastale škode.

Pri vprašanju, v kakšnem deležu je bolezen vplivala na invalidsko upokojitev oziroma obseg nastale škode, gre za ugotavljanje dejstev, za katero je potrebno strokovno znanje. V skladu z določbo 243. člena ZPP je potrebno vselej, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvesti dokaz z izvedencem. To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ne more sámo ocenjevati, v kolikšnem deležu je psihična bolezen, zaradi katere je imel tožnik težave pred škodnim dogodkom, vplivala na tožnikovo upokojitev oziroma na končni obseg škode. Za to je potrebno strokovno znanje izvedenca psihiatrične stroke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pozvati izvedenko, da ugotovi in oceni, v kolikšnem obsegu je do sedanje začasne invalidnosti doprinesla bolezen tožnika. Če pa so njene ugotovitve vzbudile dvom v izvedensko mnenje, bi moralo sodišče ravnati skladno določilu tretjega odstavka 254. člena ZPP in (po neuspešnem ustnem) zaslišanju zahtevati mnenje drugega izvedenca. Ker sodišče dejstev, za katero je potrebno strokovno znanje s pomočjo izvedenca, ni ugotovilo na opisan način, je dejansko stanje o bistvenem dejstvu (ugotovitvi obsega škode, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka) nepopolno ugotovljeno. Sicer pa je zaključek sodišča, da je na tožnikovo upokojitev poškodba pri delu vplivala v enakem obsegu kot njegova bolezen tudi v nasprotju z odločitvijo ZPIZ, iz katere izhaja, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo v celoti zaradi posledic bolezni (neopredeljene shizoafektivne motnje).

Od pravilne razmejitve vzročnosti je odvisna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti obseg tožnikovih omejitev, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka in zgolj te upoštevati pri odmeri odškodnine. Tudi pri ugotavljanju nevšečnosti in zmanjšanju življenjskih aktivnosti, zlasti na področju zmanjšane oziroma izgubljene delovne zmožnosti, je treba upoštevati, ali so tožniku le-te nastale (tudi) zaradi drugega vzroka. Glede na navedeno je v tem delu dejansko stanje ostalo neraziskano, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, v celoti razveljavilo in posledično ni presojalo v tej smeri podanih pritožbenih navedb tožnika.

Glede povrnitve škode za premoženjsko škodo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni aktivno legitimiran za povrnitev škode zaradi tuje nege in pomoči. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. II Ips 114/2011 z dne z dne 17. 5. 2012 zavzelo stališče, da premoženjska škoda zaradi stroškov za tujo nego in pomoč nastane oškodovancu in je tudi on aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka (174. člen OZ). Tožnik je po škodnem dogodku potreboval pomoč, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa prim. dr. B.B, pomoč pa so mu nudili starši. Pravica do odškodnine za tujo pomoč in nego gre namreč oškodovancu tudi takrat, ko dejanski izdatki niso nastali, saj v širšem smislu ni mogoče šteti, da gre za povsem neodplačna razmerja. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da če je bila oškodovancu glede na njegovo stanje potrebna tuja pomoč, lahko zahteva te stroške kot odškodnino od odgovorne osebe, ne glede na to, ali so mu jo nudili družinski člani. Pač pa tožnik utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tuje pomoči po 18. 1. 2007 ni več potreboval. Ta zaključek je sodišče oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca travmatologa, ki tega ne ugotavlja in v izvedenskem mnenju z dne 19. 1. 2010 izrecno navaja, da je tožnik v času zdravljenja potreboval tujo pomoč in jo potrebuje v času izdelave mnenja ter v bodoče. Dejansko stanje glede datuma trajanja potrebe po tuji pomoči je zato ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe strank glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Pravica do odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka je odvisna od ugotovitve, ali bi bil tožnik upokojen tudi, če ne bi bilo poškodbe pri delu oziroma od tega, v kakšnem obsegu (deležu) je takšna poškodba vplivala na upokojitev. Tožena stranka je kot odgovorna za škodo od delovne nezgode dolžna plačati škodo zaradi zmanjšanja prihodkov v sorazmerju s tem, v kakšnem obsegu vplivajo posledice nesreče na tožnikovo invalidnost. Le če je tožnik do takšne odškodnine upravičen, je potrebno ugotoviti višino razlike med invalidsko pokojnino, ki jo tožnik prejema, in plačo, ki bi jo dobival, če ne bi bil poškodovan. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je do sprememb višine tožnikove pokojnine verjetno prišlo, vendar pa tožnik ni dokazal, da v obdobju od junija 2008 do aprila 2011 ni prejel nobene nove odločbe ZPIZ glede višje pokojnine. Iz tega razloga je upoštevalo razliko v znesku 400,00 EUR mesečno, čeprav je tožnik za dokazovanje prikrajšanja v znesku 420,00 EUR predlagal dokaz s poizvedbami pri ZPIZ o dosedanjih izplačilih pokojnine, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ob tem tožnik glede rente zaradi izgubljenega zaslužka utemeljeno graja odločitev v VIII. točki izreka, s katero je toženi stranki naloženo, da je dolžna plačevati tožniku rento, dokler bo pri njem na podlagi odločbe ZPIZ ugotovljena invalidnost I. kategorije. S takšno odločitvijo je sodišče prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek, pa tudi sicer ni v skladu s 175. členom OZ, po katerem judikatna obveznost plačevanja rente velja, če se in dokler se znatneje ne spremenijo okoliščine, ki so obstajale ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar pa je potrebno uveljavljati z novo tožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenih dejstev možno s pravilno uporabo materialnega prava odločiti o temelju tožbenega zahtevka, zato je glede podlage tožbenega zahtevka z vmesno sodbo (o dopustnosti izdaje vmesne sodbe v pritožbenem postopku glej npr. sodbo VS RS III Ips 140/2007 z dne 2. 4. 2010) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen; na podlagi 355. člena ZPP pa je razveljavilo izpodbijano sodbo glede višine škode zahtevka (posledično pa tudi glede odločitve o stroških postopka) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi določb 253. in 254. člena ZPP z izvedenko psihiatrične stroke ugotoviti, v kolikšnem deležu je k sedanji invalidnosti doprinesla poškodba tožnika, in škodo, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V primeru nasprotij v izvedenskem mnenju ali v primeru utemeljenega dvoma v njegovo pravilnost bo lahko v skladu s 254. členom zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Po ugotovitvi obsega nevšečnosti in omejitev, ki so tožniku nastali zaradi škodnega dogodka, ter višine premoženjske škode v posledici te poškodbe in po tem, ko bo razčistilo pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem glede premoženjske škode zaradi telesne poškodbe (18., 19. in 20. točka obrazložitve), bo lahko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pri tem bo upoštevalo, da se denarno odškodnino za nastalo škodo odmeri po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska zaradi nepremoženjske škode in zneska odškodnine za premoženjsko škodo, ki ga je tožena stranka po odločbi sodišča dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). V obravnavanem primeru je realna vrednost zneskov odškodnine oziroma zavarovalnine, ki jo je C. tožniku novembra 2009 izplačala v znesku 41.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 4. 11. 2009, zavarovalnica B. pa po pogodbi o odstopu terjatve oktobra 2010 v znesku 9.360,54 EUR, je v času izdaje sodne odločbe drugačna od njunih nominalnih vrednosti ob plačilu, zato bo moralo sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti opraviti valorizacijo in tako dobljena zneska upoštevati pri odločitvi (o upoštevanju valorizacije delnih plačil po uradni dolžnosti glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 435/2007 z dne 15. 5. 2008). Sodišče je namreč dolžno ta zneska najprej valorizirati, to je izraziti v višini njune realne vrednosti v času izdaje sodbe. Šele nato bo lahko sodišče valorizirani znesek 9.360,54 EUR v skladu z drugim odstavkom 2. člena pogodbe o odstopu terjatve (cesiji) med strankama tega spora (priloga B/11) odštelo od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, valorizirano zavarovalnino v znesku 41.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od preostale odmerjene odškodnine za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pri ugotovitvi tožnikovega prikrajšanja bo po potrebi izvedlo tudi predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke, nato pa o tožnikovem tožbenem zahtevku po višini in o stroških postopka ponovno odločilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 149, 150, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwODk3