VDSS sodba Pdp 575/2010

Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-210/10-10 odločilo, da je peti odstavek 55. člena ZUJIK v neskladju z URS, ker zaposlene v javnih zavodih na področju kulture, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, glede pravice do odpravnine, če jim je redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v primerjavi z zaposlenimi, za katere velja ZDR oziroma ZJU, obravnava neenako oziroma arbitrarno, ne da bi za takšno razlikovanje obstajal razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari. Glede na takšno stališče za odločitev o vtoževani odpravnini ni bistveno, ali je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ji pravica do odpravnine po 109. členu ZDR pripada ne glede na izpolnjevanje pogojev za upokojitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 16.680,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2006 dale do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 30,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike odpravnine v višini 16.680,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 3.432,26 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, saj ni odločalo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se s predstavljenim stališčem sodišča prve stopnje ter meni, da navedena določba petega odstavka 55. člena ZUJIK delavca na področju kulture postavlja v neenak položaj z drugimi delavci, kar ni v skladu z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno upoštevalo napotke iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Pd 545/2009 z dne 28. 1. 2009 ter sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 10. 2005 (A1). Tožnica je sicer prvotno uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi o zaposlitvi oziroma za njeno razveljavitev, in podredno zahtevek za plačilo razlike v odpravnini, vendar je na naroku dne 9. 5. 2007 tožbeni zahtevek modificirala tako, da je uveljavljala le (prej podredni) tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini v višini 16.680,98 EUR s pp. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 471/2005 z dne 9. 5. 2007 je bilo takšnemu tožbenemu zahtevku ugodeno. V kolikor je tožnica menila, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku (torej tudi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), bi morala v 15-ih dneh od prejema sodbe predlagati sodišču, naj se sodba dopolni. Gre za primer iz prvega odstavka 325. člena ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka. Če stranka dopolnitve ne predlaga, nastopi po preteku navedenega roka pravna fikcija, po kateri se šteje, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Tožnica bi torej lahko vložila predlog za dopolnitev sodbe česar pa ni storila. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se šteje, da je bila tožba v tem delu umaknjena, tudi če tožnica ni izrecno navedla, da tožbo v tem delu umika.

Obravnavana zadeva se nanaša na vprašanje uporabe določbe petega odstavka 55. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) (Uradni list RS, št. 96/2002, 7/2007 - Odločba US, 53/2007, 65/2007 - Odločba US, 56/2008, 94/2009 - Odločba US in 4/2010; v nadaljevanju: ZUJIK), ki je določal, da delavec, zaposlen v javnem zavodu na področju kulture, ki se mu redno odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nima pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, če izpolnjuje pogoje za upokojitev.

Tožena stranka je tožnici z odločbo z dne 24. 10. 2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je sicer zmotno označena kot odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) je tožena stranka tudi odločila, da delavki preneha delovno razmerje po izteku 150-dnevnega odpovednega roka (2. točka odločbe) ter da ji pripada odpravnina v skladu s predpisi ob upokojitvi (3. točka odločbe). Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da se lahko tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja upokoji, saj izpolnjuje pogoje za upokojitev (4. točka odločbe). Zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter uveljavljala vrnitev na delo k toženi stranki in plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V podrednem tožbenem zahtevku je zahtevala razveljavitev 3. točke odločbe (odločitev o pravici do odpravnine) ter izplačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 1/3 mesečne plače za vsako leto dela pri toženi stranki. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je med postopkom tožbeni zahtevek modificirala tako, da je umaknila primarni tožbeni zahtevek ter uveljavljala podredni tožbeni zahtevek, pri čemer je zahtevala razliko v odpravnini v znesku 16.680,98 EUR (prej 3.997,431,00 SIT), to je med odpravnino, ki bi ji šla zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 109. členu ZDR in odpravnino ob upokojitvi, ki ji jo je tožena stranka že izplačala.

Delovno sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. Pd 471/2005 z dne 9. 5. 2007 tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici razliko v odpravnini v zgoraj navedeni višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožeča stranka ob izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni izpolnjevala pogojev za upokojitev, zato tožena stranka glede izplačila odpravnine ne bi smela uporabiti določbe petega odstavka 55. člena ZUJIK, temveč bi morala tožeči stranki izplačati odpravnino v skladu s 109. členom ZDR. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 583/2007 z dne 27. 2. 2008 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi uporaba določbe petega odstavka 55. člena ZUJIK prišla v poštev le, če bi tožeča stranka ob izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjevala pogoje za upokojitev po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999, s spremembami; ZPIZ-1).

Ker se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavilo tudi vprašanje, ali se pri izpolnjevanju pogojev za upokojitev upošteva tudi delovna oziroma zavarovalna doba, ki jo je tožnica dosegla v Republiki Hrvaški, je sodišče druge stopnje s tem v zvezi zavzelo stališče, da neuveljavljanje delovne dobe, dosežene na Hrvaškem, ne more biti predmet tega individualnega delovnega spora. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V reviziji je navajala, da je tožeča stranka v pretežnem delu izpolnila pogoje za upokojitev pri slovenskem nosilcu zavarovanja, na dan izdaje odpovedi pa je že izpolnila pogoje za upokojitev po obeh zavarovanjih, tako slovenskem kot tudi hrvaškem, ob upoštevanju seštevka zavarovalnih dob po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 21/97). Zato bi se tožeči stranki v tujini pridobljena delovna doba upoštevala pri določanju pravic iz pokojninskega zavarovanja. Določbe petega odstavka 55. člena ZUJIK po mnenju tožene stranke ni možno razlagati tako, da se zavarovancu prepusti odločitev, ali bo delovno dobo, priznano v tujini, uveljavljal ali ne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 266/2008 z dne 8. 9. 2009 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji je navedlo, da ZUJIK ne določa, kateri datum je pomemben za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za upokojitev. Prav tako ne določa dneva zapadlosti odpravnine, tega tudi posebej ne določa ZDR. Ker tudi za delavce javnih zavodov na področju kulture v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga veljajo minimalni odpovedni roki iz drugega odstavka 92. člena ZDR, je s tem v zvezi zavzelo stališče, da se kot presečni datum za ugotavljanje pogojev za upokojitev upošteva datum, ko delavcu preneha delovno razmerje, torej po izteku minimalnega odpovednega roka, ne pa datum, ko delodajalec tožniku redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije datum podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z vidika presoje delavčevih pogojev za upokojitev ni pravno pomemben, saj se lahko delavec ob taki odpovedi upokoji šele po izteku odpovednega roka, ko mu delovno razmerje tudi dejansko preneha. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je treba pri ugotavljanju pogojev za upokojitev, na podlagi prvega odstavka 250. člena ZPIZ-1, upoštevati tudi obdobje zavarovanja pri tujih nosilcih zavarovanja, če to predvideva mednarodni sporazum, kot je to npr. določeno s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo ni Republiko Hrvaško. Zato izpolnjevanje pogojev za upokojitev v smislu petega odstavka 55. člena ZUJIK ni odvisno od tega, katero zavarovalno dobo bo delavec uveljavljal.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 545/2009 z dne 28. 1. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je upoštevalo stališče, kot ga je podalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka ob prenehanju delovnega razmerja (oziroma ob izteku odpovednega roka) izpolnjevala pogoje za upokojitev. Zato je na podlagi določbe petega odstavka 55. člena ZUJIK štelo, da niso podani pogoji za priznanje odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ob reševanju pritožbe je Višje delovno in socialno sodišče menilo, da bi uporaba petega odstavka 55. člena ZUJIK pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 68/2006; v nadaljevanju: Ustava), in sicer s 14. členom Ustave - načelo enakosti pred zakonom. Pritožbeno sodišče je tudi menilo, da navedena določba ni v skladu z 12. členom Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Unesca, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij MOD, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158), ki določa odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot obliko varstva dohodka v primeru prenehanja delovnega razmerja. Omenjeni člen določa, da ima delavec v primeru prenehanja delovnega razmerja bodisi pravico do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače in katerega izplačilo gre v breme delodajalca, oziroma ima delavec pravico do prejemkov iz zavarovanja za primere brezposelnosti, ali do kombinacije obeh prejemkov.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/1994, 64/2001 - ZPKSMS, 51/2007 in 64/2007 - uradno prečiščeno besedilo - ZUstS-UPB1), s sklepom prekinilo postopek zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 5. odstavka 55. člena ZUJIK ter Ustavnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da razveljavi 5. odstavek 55. člena ZUJIK.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-210/10-10 z dne 1. 12. 2011 (Uradni list RS; št. 100/2011) odločilo, da je bil peti odstavek 55. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08 in 4/10) v neskladju z Ustavo(1). Strinjalo se je s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je bila izpodbijana določba petega odstavka 55. člena ZUJIK v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker je zaposlene v javnih zavodih na področju kulture, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, glede pravice do odpravnine, če jim je redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v primerjavi z zaposlenimi, za katere velja ZDR oziroma ZJU, obravnavala neenako oziroma arbitrarno, ne da bi za takšno razlikovanje obstajal razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari.

Po prejemu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-210/2010-10 z dne 1. 12. 2011 je Višje delovno in socialno sodišče dne 14. 12. 2011 sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti petega odstavka 5. člena ZUJIK, nadaljuje.

Glede na navedeno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ji pravica do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR), pripada ne glede na izpolnjevanje pogojev za upokojitev. ZDR v 109. členu določa, da delavcu pripada odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1/3 osnove povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec zaposlen pri delodajalcu nad 15 let, vendar ne več kot 10 plač. Glede na zaposlitev tožnice pri toženi stranki 28 let in njeno povprečno plačo v zadnjih treh mesecih, ki je bila izkazana s plačilnimi listinami, je utemeljen zahtevek za plačilo iz tega naslova. Ker je znašala odpravnina takratnih 5.307.477,50 SIT, je tožnica ob upoštevanju, da je že prejela odpravnino v znesku 1.310.046,00 SIT, upravičena do razlike v znesku 3.997.431,50 SIT oziroma do zneska 16.680,98 EUR, ki predstavlja evrsko protivrednost razlike v odpravnini po tečaju menjave 1 EUR je 239,64 SIT.

Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožnice ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. točka 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje oziroma uspeha strank v postopku je bilo treba na novo odločiti o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je upravičena do priglašenih stroškov postopka v znesku 30,00 EUR, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka, glede na to, da v postopku ni uspela (154. člen ZPP), oziroma da se je tudi umaknjeni del tožbe nanašal na spor o prenehanju delovnega razmerja, pri katerem delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh, v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1).

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 155. členom ZPP.

(1) Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 20/11 – v nadaljevanju ZUJIK-D) je peti odstavek 55. člena ZUJIK prenehal veljati (1. člen ZUJIK-D). Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena ZUstS). V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče ugotovilo, da je pogoj iz 47. člena ZUstS izpolnjen, ker bo Višje delovno in socialno sodišče moralo v postopku odločanja o pravnem sredstvu odločiti o pravilnosti in zakonitosti stališč nižjega sodišča, sprejetih na podlagi izpodbijane zakonske določbe, ki sicer ne velja več.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 595/2010
• Sklep VIII Ips 266/2008
• VDSS sodba Pdp 316/2011