VDSS sodba Pdp 1155/2010

Jedro

Akt o sistemizaciji je splošni akt delodajalca organizacijske narave, katerega oblikovanje (določanje delovnih mest, opis pogojev in nalog delovnega mesta, …) je v pristojnosti delodajalca, zato delavec v individualnem delovnem sporu ne more uspešno uveljavljati, da se v sistemizacijo vnese delovno mesto, za katerega meni, da bi bilo ustrezno delovno mesto zanj.

Dejstvo, da tožnik nadzira delo treh mehanikov in pralca vozil, da jim odreja delo in opravlja testne vožnje, še ne pomeni, da je upravičen do vtoževanega položajnega dodatka. Do tega dodatka ni upravičen, ker avtopark pri toženi stranki ni organiziran kot notranja organizacijska enota, tako da za priznanje ni izpolnjen že temeljni pogoj, to je, da javni uslužbenec izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo sklepov tožene stranke z dne 17. 11. 2008 in 21. 10. 2009. V 2. točki prvega odstavka izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je dolžna tožena stranka tožniku izdati sklep, s katerim mu bo od 1. 8. 2008 dalje priznan položajni dodatek in tožnika razvrstiti v 21. plačni razred ter mu glede na takšno razvrstitev priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v 15 dneh, sicer bo to nadomestila sodba. V 3. točki prvega odstavka izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu tožena stranka za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe prizna in izplača razliko med plačo in dodatki, ki bi mu pripadali iz naslova položajnega dodatka ter razvrstitve v 21. plačni razred in med plačo in dodatki, ki jih je tožnik v tem času prejemal, v 15 dneh in pod izvršbo. V 4. točki prvega odstavka izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek po povrnitvi pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 372,50 EUR v 8 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je po uvedbi novega plačnega sistema oziroma prevedb nastalo nesorazmerje med plačo tožnika in plačo drugih, tožniku podrejenih delavcev. Tega nesorazmerja sodišče prve stopnje ni odpravilo. Glede na to je bil tožnik neenakopravno obravnavan in finančno prikrajšan, zaradi česar je bil kršen 14., 22., 33., 49 in 50. člen Ustave RS. Po mnenju tožnika je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi moral biti tožnik ob pravilni uporabi 12. in 13. člena v zvezi z 49.a, 49.b, 49.c in 49.č členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in v zvezi z 14., 22., 23., 33, 49. in 50. členom Ustave RS razvrščen v 21. plačni razred. Tožnik uveljavlja tudi kršitev temeljnih pravic iz 6., 13. in 14. člena EKČP oziroma 1. člena Protokola EKČP. Prav tako uveljavlja kršitev iz 8., 14., 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v času od 6. 12. 2004 do prevedbe v nov plačni sistem ni napredoval, pri čemer pa ni ugotovilo dejstva, da v tem času ni imel možnosti napredovanja. Če bi tožnik ostal na delovnem mestu avtomehanik, bi v letu 2000 na podlagi rednih napredovanj dosegel že 20. plačni razred. Ker pa je bil razvrščen na odgovornejše delovno mesto vodja avtoparka 1, pa je po spremembi plačne zakonodaje v slabšem položaju, saj je uvrščen v 16. plačni razred. Tudi zato je bil tožnik neenakopravno obravnavan, s čimer so bile kršene že omenjene določbe Ustave RS oziroma EKČP. Izpodbijana sodba ima sicer tudi druge pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je delovno mesto vodja avtoparka 1 razvrstila kot tehnik V, šifra J035069 (V. tarifni razred). Po stališču tožnika sporna razvrstitev ne ustreza delovnim nalogam in zahtevam po dodatnem znanju ter izkušnjah in količniku, ki je bil tožniku priznan pred spremembo plačne zakonodaje. Tožnik je v postopku uveljavljal, da je na podlagi spornega razvrščanja umeščen v enak položaj kot npr. blagajnik V, kuhar V, receptor V in nižje kot npr. orodjar V, administrator V, … pri čemer bi bilo tožnikovo delovno mesto vodja avtoparka 1 nedvomno bolj primerljivo delovnemu mestu delovodja V, ki pa je razvrščeno v 21. plačni razred po Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti. Do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da avtopark ni notranja organizacijska enota pri toženi stranki, čeprav je pravilno ugotovilo, da tožnik vodi in nadzira delo štirih delavcev v avtoparku (treh mehanikov in enega pralca). Dejstvo, da avtoparka tožena stranka v sistemizaciji nima opredeljenega kot notranje organizacijske enote, ne vpliva na to, da tožniku položajni dodatek, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, pripada. Vrednotenje del, ki jih tožnik opravlja v zvezi z vodenjem in nadziranjem dela preostalih štirih delavcev, ni vključeno v osnovno plačo njegovega delovnega mesta, zato je upravičen do tega dodatka. Ker je bil tožnikov zahtevek nepravilno zavrnjen, je tudi odločitev o pravdnih stroških napačna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 350. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter posledično utemeljeno in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega uveljavlja razveljavitev oziroma odpravo sklepov tožene stranke o prevedbi tožnika ter izplačilo razlike v plači iz naslova uvrstitve v višji plačilni razred oziroma iz naslova položajnega dodatka neutemeljen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo in podrobno obrazložilo. K obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati, tako da se v izogib ponavljanju na to obrazložitev le sklicuje.

Sodišče prve stopnje je v postopku preizkusilo pravilnost in zakonitost izdaje izpodbijanih sklepov tožene stranke, ki sta bila izdana na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ter pravilno ugotovilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožniku izdana skladno z veljavnimi delovnopravnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je omenjena sklepa preizkusilo upoštevaje določbo 49.a člena ZSPJS, 49.b člena ZSPJS in 49.c člena ZSPJS ter ugotovilo, da je tožena stranka pravilno prevedla tožnikovo osnovno plačo in ga uvrstila v ustrezen plačni razred glede na prilogo 1 k ZSPJS. Z ozirom na ugotovljen nominalni znesek tožnikove osnovne plače 858,08 EUR (pred prevedbo) je ta po vrednosti najbližje 16. plačnemu razredu, ki je z ozirom na prilogo 1 ZSPJS znašal 850,11 EUR (ZSPJS-I; Ur. l. RS, št. 58/2008). Ker je bilo v postopku ugotovljeno (kar med strankama niti ni sporno), da tožnik od leta 2004, ko je bil z odločbo z dne 6. 12. 2004 razporejen na delovno mesto vodja avtoparka 1 (A4) ni napredoval, je bil tožnik razvrščen v pravilni (16.) plačni razred. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o kršitvah njegovih ustavnih pravic in pravilno zaključilo, da so ta tožnikova zatrjevanja neutemeljena. Tožnik se je namreč primerjal z delavcema tožene stranke (D.H., A.V.), ki pa sta pred prevedbo v nov plačni sistem napredovala, pri čemer so se jima v skladu z veljavno zakonodajo ta napredovanja upoštevala tudi pri sami prevedbi. Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik po letu 2004, ko mu je bil z odločbo z dne 6. 12. 2004 določen osnovni količnik za določanje njegove plače, ki je znašal 2,50, ni napredoval. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da so nebistvene navedbe tožnika, da bi bilo delovno mesto vodja avtoparka 1 bolj primerljivo z delovnim mestom delovodja V in da je zato prevedba njegovega delovnega mesta v delovno mesto tehnik V napačna. V skladu z 21. členom ZJU je sistemizacija delovnih mest akt, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Po členu 20/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je dolžnost delodajalca, da s splošnim aktom določi pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Podrobnejša vsebina akta o sistemizaciji v organih državne uprave in upravnih organov je bila določena z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (RS, št. 58/2003). Sistemizacija je splošni akt delodajalca organizacijske narave, katerega oblikovanje (določanje delovnih mest, opis pogojev in nalog delovnega mesta, …) je v pristojnosti delodajalca, zato delavec v individualnem delovnem sporu ne more uspešno uveljavljati od delodajalca, da v sistemizacijo vnese delovno mesto, za katerega delavec meni, da bi bilo ustrezno delovno mesto zanj. Dejstvo je, da delovno mesto delovodja V, za katerega tožnik meni, da bi bilo primerljivo tožnikovemu delovnemu mestu pred prevedbo, pri toženi stranki ni sistemizirano. Določanje delovnih mest v sistemizaciji pa je vsekakor v pristojnosti delodajalca, torej tožene stranke. Na odločitev delodajalca v zvezi s sistemizacijo določenih delovnih mest (oziroma nesistemiziranimi delovnimi mesti) delavec ne more vplivati.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi bil upravičen do položajnega dodatka. Položajni dodatek je urejen v Uredbi o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 57/2008). 3. člen Uredbe opredeljuje pogoje, ki morajo biti podani, da se lahko javnemu uslužbencu prizna položajni dodatek. Prvi odstavek 3. člena Uredbe tako določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da je avtopark notranja organizacijska enota pri toženi stranki, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v sistemizacijo pri toženi stranki (B4) utemeljeno zaključilo, da tožena stranka avtoparka nima opredeljena kot notranje organizacijske enote. Ker torej za priznanje položajnega dodatka ni izpolnjen že ta temeljni pogoj (javni uslužbenec mora izvrševati pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti) je tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova že zaradi navedenega neutemeljen. Dejstvo, da tožnik nadzira delo treh mehanikov in pralca vozil, da jim odreja delo in opravlja testne vožnje, pa še ne pomeni, da je tožnik do vtoževanega položajnega dodatka upravičen. Bistveno je namreč, da avtopark pri toženi stranki ni organiziran kot notranja organizacijska enota.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnika, s katerimi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 8. točki, 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je vsekakor imel možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je iz podatkov spisa razvidno, da mu je sodišče prve stopnje vročalo vse listine, ki jih je vložila v spis tožena stranka, da sta tako tožnik kot njegov pooblaščenec sodelovala na vseh narokih za glavno obravnavo in da sta imela možnost povsem enakovredno sodelovati s toženo stranko v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom v sodbi. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisih, tako da zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožniku z uvrstitvijo v 16. plačilni razred niso bile kršene njegove pravice in temeljne svoboščine iz Ustave RS, ki jih tožnik v pritožbi našteva oziroma določbe EKČP, ki jih prav tako navaja v pritožbi. S stališčem, da tožnik do položajnega dodatka ni upravičen v skladu z Uredbo zato, ker avtopark ni opredeljen kot notranja organizacijska enota tožene stranke (ker tožena stranka tega nima zavedenega v sistemizaciji) pa sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, kot tožnik to v pritožbi zatrjuje. Tudi v zvezi s to odločitvijo je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče tudi preizkusiti, saj je ustrezno obrazložena, tako da ni podana v zvezi s tem niti nadaljnja v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, je skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP pravilno odmerilo tudi pravdne stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, pri čemer je o teh stroških odločalo upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08). Ker je tožnik odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje le pavšalno prerekal, je pritožbeno sodišče ta del odločitve prvostopenjskega sodišča presojalo le v okviru bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP oziroma pravilne uporabe materialnega prava in po tem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, pravilna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 140/2011
• VDSS sodba Pdp 136/2010
• VDSS sklep Pdp 1320/2010