VDSS sodba Psp 546/2007

Jedro

Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane, ampak predstavljajo le podlago za sprejem dvostranskih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je skladno s tem obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila z ZPIZVZ. Na podlagi ZPIVZ pa je bila tožniku že priznana pravica do pokojnine. Iz tega razloga ni upravičen do pokojnine na podlagi MSVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 9. 5. 2005 ter da se tožniku prizna pravica do starostne vojaške pokojnine in pravica na izplačilo le-te po veljavnem Sporazumu o vprašanjih nasledstva oziroma mednarodne pogodbe. Odločilo je, da je dokončna odločba toženca št. ... z dne 9. 5. 2005 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sta bili pred sodiščem prve stopnje opravljeni dve glavni obravnavi, s tem, da so pri sojenju sodelovali različni porotniki. To sicer ni v neskladju z zakonodajo, vendar pa tožniku vzbuja sum v ozadje take odločitve. Vsebina sodbe kaže na dejstvo, da razpravljajoča sodnica ni zavzela pravno stališče, prav tako ni komentirala noben tožnikov zahtevek, noben izveden dokaz in nobeno listino, ki jo je predložil tožnik na obravnavi. Vsebina sodbe tako ne odraža vsebine obravnav in tudi ne more imeti pravnih učinkov. Če bi bili upoštevani izvedeni dokazi, potem bi sodišče lahko ugotovilo, da tožniku pripada pravica kot izhaja iz 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljevanju ZPIZVZ), iz katerega izhaja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih. Določbe 7. in 8. člena ZPIZVZ se namreč nanašajo na upravičence, ki teh listin niso pridobili. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo napačno razlago ZPIZVZ. Če bi sodišče upoštevalo izvedene dokaze, tudi ne bi podprlo sklep toženca, po katerem se zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrže. Tak sklep je v nasprotju s pravno prakso in z zakonodajo Republike Slovenije, še posebej pa v neskladju z določili Ustave RS. Tožnik v zvezi s tem citira tudi prakso ustavnega ter delovnega in socialnega sodišča. Sodišče je nadalje sprejelo razlago mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN), kot jo zagovarja le toženec. Sodišče se ni spuščalo v konkretno vsebino 2. in 3. člena priloge E, kar kaže na neenakost strank v postopku. Skladno z določbami Ustave Republike Slovenije se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabijo neposredno. Taka pogodba je tudi MSVN. Če ima sodišče drugačno razlago, potem bi moralo postopati po 156. členu ustave in sprožiti spor pred ustavnim sodiščem. Tožnik je že pred sodiščem prve stopnje podrobno obrazložil svoje stališče do uporabe 2. člena priloge E MSVN in jo ponovno ponavlja tudi v pritožbi. Enako tudi uporabo 3. člena priloge E. Nadalje je v 8. členu MSVN določeno, da vsaka država na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči. To kaže na veliko odgovornost sodišč, da varujejo pravice, ki izvirajo iz tega sporazuma ter da ni potrebe za dodatne dvostranske sporazume z državami podpisnicami MSVN pri uveljavljanju pravic posameznikov. Tožnik nadalje opozarja na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice ter na odločitev ustavnega sodišča v zvezi s 15. členom ZPIZVZ. Tožnik je prav na dan 18. 10. 1991 dopolnil 40 let pokojninske dobe, s tem, da mu je bila starostna pokojnina uradno priznana in izplačana za mesec november in december 1991. Glede na navedeno mu pripada pravica do izplačevanja omenjene pokojnine v Republiki Sloveniji in sicer vse od 1. 1. 1992 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob upoštevanju 6. člena ZPIZVZ. Na uporabo MSVN je opozorilo tudi že Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 705/2006. Nadalje tožnik še navaja odločitev v sklepu opr. št. Psp 819/2006, iz katerega izhaja, da je z ratifikacijo v Državnem zboru MSVN implementiran v slovenski pravni red in da je 2. člen priloge E pravna podlaga za odločanje toženca o pokojninah. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi njegovemu zahtevku in izplača priglašene stroške, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali, da sodišče prekine postopek in po 156. členu Ustave RS sproži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti MSVN ali domače zakonodaje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva,bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 9. 5. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 22. 2. 2005, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za neposredno ugotavljanje pravice do starostne vojaške pokojnine in pravice na izplačilo le-te po veljavnem sporazumu o vprašanjih nasledstva oziroma mednarodne pogodbe.

Kot to izhaja iz tožbenih navedb in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožniku z odločbo toženca z dne 8. 9. 2000 in popravnim sklepom z dne 19. 7. 2001 priznana ter odmerjena starostna pokojnina po ZPIZVZ od 18. 7. 1998 dalje. Tožnik je na glavni obravnavi dne 28. 2. 2007 tudi pojasnil, da je zoper dokončno odločbo vložil tožbo pri delovnem in socialnem sodišču iz razloga, ker mu pokojnina ni bila odmerjena po 6. členu ZPIZVZ, temveč po 7. in 8. členu omenjenega zakona.

Iz dokumentacijo v spisu pa je nadalje razvidno, da je toženec z odločbo, opr. št. ... z dne 20. 2. 2007 tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 122,62 EUR na mesec z nadaljnjimi uskladitvami tudi za čas od 1. 1. 1992 dalje. Iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da je bilo že v prejšnjem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je zavarovanec upravičenec iz določbe 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, državljanstvo Republike Slovenije pa je pridobil po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za priznanje in izplačilo pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev po določbi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06 – ZPIZVZ-A). Iz navedene prvostopenjske odločbe je še razvidno, da je toženec zahtevo za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrgel. Iz vsebine navedenih odločb izhaja, da je toženec tožniku priznal pravico do predčasne oziroma starostne pokojnine ob upoštevanju določb ZPIZVZ. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero pokojnine na priznanje pravice do pokojnine za nazaj od 1. 1. 1992 dalje ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne. Vse omenjeno se namreč nanaša na vprašanje pravilnosti in zakonitosti prej citiranih odločb toženca in kot je to tožnik tudi sam pojasnil na glavni obravnavi, je zoper odločbo toženca o priznanju in odmeri pokojnine tudi že vložil tožbo pri delovnem in socialnem sodišču. Glede odločbe opr. št. ... z dne 20. 2. 2007 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila le-ta izdana že v času po vložitvi tožbe v predmetnem socialnem sporu, ker pomeni, da že zaradi tega ni nobene pravne podlage, da bi bila predmet presoje v tem sporu.

Za rešitev predmetne zadeve je bistveno zgolj dejstvo, da je tožnik dne 6. 8. 2004 pri tožencu podal vlogo, ki jo je toženec obravnaval kot zahtevo za neposredno uveljavljanje pravice do starostne vojaške pokojnine in pravice na izplačilo le-te po veljavnem sporazumu o vprašanjih nasledstva oziroma mednarodne pogodbe. Omenjeno zahtevo je očitno toženec obravnaval kot vlogo po spremenjeni materialnopravni podlagi, torej po sporazumu o vprašanjih nasledstva, ki so ga sklenile države, nastale na ozemlju bivše SFRJ, Slovenija pa ga je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, mednarodne pogodbe, št. 20/2002). Po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljene v Uradnem listu RS – mednarodne pogodbe št. 18/2004, je sporazum pričel veljati 2. junija 2004.

Tožnikova zahteva za priznanje pokojnine po ZPIZVZ se torej lahko v Republiki Sloveniji obravnava ter pravica prizna le v obsegu in na način, kot je to urejeno z nacionalnimi predpisi, kar vključuje tudi obveznosti, sprejete z mednarodnimi pogodbami. Pritožbeno sodišče je stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN zavzelo v več obravnavanih zadevah (kot na primer, opr. št. Psp 2/2006, Psp 705/2006, Psp 188/2007, Psp 400/2007 in Psp 548/2007). Iz 7. člena sporazuma izhaja, da je za dokončno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, med katerimi so tudi vprašanja pokojnin, potrebno skleniti podrobnejše sporazume. Republika Slovenija je v skladu s svojim notranjim pravom zagotovila pravico do uživanja zakonsko utemeljenih pokojnin s sprejemom ZPIZVZ, ki v 1. členu določa, da ta zakon ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedbo teh pravic. Iz 7. člena sporazuma izhaja, da je za dokončno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, med katerimi so tudi vprašanja pokojnin, potrebno skleniti podrobnejše sporazume. Določbe MSVN torej niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljenega v poročevalcu Državnega zbora RS, št. 99/2001 z dne 15. 12. 2000 piše, da „sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. MSVN torej ne zagotavlja nobenih novih pravic, ki bi jih lahko tožnik uveljavil mimo že priznanih na podlagi siceršnje zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev ter ob upoštevanju splošnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji. MSVN torej ne daje nobenih posebnih pravic, temveč pravice ureja v bistvu specialni predpis, torej ZPIZVZ, na podlagi katerega pa je bila tožniku že priznana pravica do pokojnine.

Po 50. členu Ustave RS imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Država skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, kar je Slovenija s sprejemom in izvrševanjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ZPIZVZ uresničila, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o sprožitvi postopka za oceno ustavnosti MSVN po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba nadalje opozarja, da so na zadnji glavni obravnavi pri sojenju sodelovali drugi porotniki, kot pa na prvem naroku za glavno obravnavo. ZPP s tem v zvezi v tretjem odstavku 302. člena določa, da če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 4. 2007 izhaja zapis, da se glavna obravnava zaradi spremenjenega senata prične znova. Obe stranki sta podali ponovno svoje navedbe, sodišče pa je tudi izdalo dokazni sklep, da se preberejo listine v spisu. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi s tem v zvezi stranke imele pripombe na vodenje samega postopka. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi neutemeljene.

Glede sklicevanja tožnika na sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 705/2006 z dne 8. 3. 2007 v zvezi z uporabo MSVN pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v navedeni zadevi zgolj zavzelo stališče v zvezi s pasivno legitimacijo toženca v sporih vezanih na MSVN. Omenjeno pa za rešitev v predmetni zadevi niti ni bilo sporno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 437/2009
• Sodba VIII Ips 285/2010
• VDSS sodba Psp 912/2006