VDSS sodba Psp 388/2007

Jedro

Pri odmeri pokojnine je potrebno upoštevati tudi s plačilnimi listami dokazane plače za sporno obdobje, kljub temu da dajalec podatkov, tožnikov delodajalec, teh podatkov ni posredoval matični evidenci, saj delodajalec v času odmere pokojnine tudi ni več obstajal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 20. 1. 2003 in št. ... 1 z dne 13. 6. 2002 in odločilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 120.644,85 SIT oziroma 503,44 EUR na mesec od 1. 6. 2002 z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in na podlagi te sodbe odmerjenimi zneski invalidske pokojnine v roku 15-ih dni po pravnomočnosti te sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter mu povrniti stroške sodnega postopka v višini 533,14 EUR v roku 15-ih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od priznanih stroškov sodnega postopka pa je zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo podatke iz plačilnih list, napačno uporabilo materialno pravo. Plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo po podatkih v matični evidenci. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter na 1. in 2. odstavek 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju ZMEPIZ) in v zvezi s temi določbami navaja, da podatki o tožnikovi plači za sporno obdobje niso bili vpisani v matično evidenco, in sicer ni bila podana prijava v ustreznem roku iz 1. odstavka 57. člena ZMEPIZ. Prav tako dajalec podatkov, takratna JLA, ne posluje več. Glede na to, bi se pri uveljavljanju pravic morali upoštevati le prijavljeni podatki. Vsa ta dejstva je toženec navedel že v vlogah z dne 30. 1. 2006, 25. 10. 2005 in 21. 10. 2005. Meni, da se sodišče ne bi smelo ogniti dosledni uporabi 2. odstavka 57. člena zakona. Namen navedenega predpisa je, da bi bilo možno vse podatke o plačah v zvezi z uveljavljanjem pravic, revizijsko preveriti. V kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo pritožbenim navedbam in bo zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno pri odmeri pokojnine upoštevalo plače, ki jih je predložil tožnik, navaja, da je toženec izdal izpodbijani odločbi po predpisanem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava in glede na takratno stanje zadeve. Toženec ni razpolagal s podatki o plačah, saj je tožnik plačilne liste predložil šele tekom sodnega postopka. Zato je treba upoštevati 3. odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Novi podatki so lahko le predmet novega postopka oziroma obnove postopka. Odločba izdana v obnovi postopka pa lahko učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma po izdaji odločbe. Tako tudi višja pokojnina ne more obstajati za nazaj. Prav tako tožnik ni upravičen do zakonitih zamudnih obresti po 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, niti po 1. odstavku 276. člena zakona ali po 277. členu. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb toženca tako, da sodba ne vsebuje razlogov in se zaradi tega ne da preizkusiti. Meni, da bi bilo potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in drugače odločiti tudi o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ugotovitve v izpodbijani sodbi demantirajo trditev toženca, da ni razpolagal s podatki o tožnikovih plačah za sporna leta od 1972 do 1989, saj je to obdobje zajeto v časovno obdobje 1970 do 2001 in leta 1991, 1992 in od leta 1994 do 2001, ki jih toženec navaja kot relevantna. Tožnik je že v predsodnem postopku predložil in dal na vpogled plačilne liste od leta 1978 do 1991, kar je pristojna referentka zavrnila z odgovorom, da to za odločitev o pokojnini ni dovolj. Tudi dejstvo, da je bilo tožniku od leta 1992 do 2002 v času izvajanja poklicne rehabilitacije in po končani rehabilitaciji, odmerjeno nadomestilo v višini cca. 140.000,00 SIT na mesec, dokazuje, da je toženec razpolagal s podatki o tožnikovi plači. Meni, da je toženčevo sklicevanje na matično evidenco irelevantno, ki je v konkretnem primeru pomanjkljiva in neažurno vodena, kar pa ne more biti tožniku v škodo. Toženec je predložil ugotovitve svojega revizorja z dne 28. 8. 2006, ki natančno in temeljito ugotavlja dejansko stanje, ki zadeva plače za leta od 1979 do 1990. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je spor o višini invalidske pokojnine ter v zvezi z odmero invalidske pokojnine o tem, kateri podatki o plačah se upoštevajo pri oblikovanju pokojninske osnove za obdobje od leta 1978 do 1990.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik z odločbo toženca z dne 22. 5. 2002 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima od 1. 6. 2002 dalje pravico do invalidske pokojnine in da mu je bila najprej z isto odločbo določena akontacija na invalidsko pokojnino v znesku 70.000,00 tedanjih SIT na mesec, nato pa mu je toženec z odločbo z dne 13. 6. 2002 dokončno odmeril invalidsko pokojnino v višini 71.420,87 SIT. Invalidska pokojnina v takšni višini je bila tožniku odmerjena v višini 80 % od najnižje pokojninske osnove, ker naj bi bila odmera od najnižje pokojninske osnove ugodnejša od dejanske tožnikove pokojninske osnove. V pritožbenem postopku je bila tožnikova pritožba z odločbo z dne 20. 1. 2003 zavrnjena z obrazložitvijo, da za tožnika za vsa leta od 1972 do 1989 ni nobenih podatkov o plačah niti na obrazcu M4 in da tožnik ni uspel pridobiti podatkov o plačah za sporna leta 1971 do 1989 pri V. v Beogradu.

To, da tožniku, čeprav si je prizadeval, pri V. Beograd ni uspelo pridobiti podatkov o plačah za navedeno obdobje od leta 1978 do 1990, ni sporno, prav tako ni sporno, da podatki za to obdobje niso evidentirani v matični evidenci. Sporno pa je, ali je za to obdobje obstajala podlaga, da je pri odmeri pokojninske osnove sodišče prve stopnje upoštevalo podatke o tožnikovih plačah iz plačilnih list, ki jih je tožnik sam predložil za sporno obdobje.

Kot izhaja iz dokončne odločbe, jasno pa tudi iz toženčevega dopisa z dne 15. 10. 2002, v katerem poziva tožnika, da predloži podatke o plačah, ki so dosegljive pri V. v Beogradu, je toženec že v predsodnem postopku dopuščal, da sam tožnik pridobi podatke o plačah za sporno obdobje pri V. Beograd in da na ta način pridobi manjkajoče podatke oziroma dokaze, da podatki o matični evidenci niso resnični.

Že na prvi obravnavi je tožnik vztrajal, da bi podatke o svojih plačah in prispevkih, za obdobje od leta 1972 do 1989, ko je bil zaposlen v JLA kot civilna oseba, moral imeti toženec in ne JLA, ker ta vodi podatke le za aktivne vojaške osebe. Hkrati je poudaril, da sam razpolaga s plačilnimi listi za sporno obdobje in da je že v predsodnem postopku o tem seznanil referentko toženca, ki je v njegovi zadevi vodila pritožbeni postopek, vendar je takšne podatke oziroma plačilne liste zavrnila. Na tej glavni obravnavi je tožnik plačilne liste tudi predložil. Sodišče je nato podatke iz predloženih plačilnih list upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove. S takšnim postopanjem in upoštevanjem podatkov o plačah iz plačilnih list, ki jih je predložil tožnik, sodišče prve stopnje res ni dosledno postopalo tako, kot je določeno v 203. členu ZPIZ-1, niti tako, kot je določeno v 2. odstavku 57. člena ZMEPIZ. Vendar zaradi takšnega postopanja izpodbijana sodba ni nezakonita.

Sodišče je namreč pri izračunu pokojninske osnove izhajalo iz določbe 39. člena ZPIZ-1 in za izračun pokojninske osnove upoštevalo plače, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju in to potem, ko je podatke o plačah predhodno pregledal revizor toženca, ki je bil pred sodiščem prve stopnje v zvezi s plačami in oblikovanjem pokojninske osnove tudi zaslišan. Gre torej za podatke o tožnikovih plačah, ki jih je revizor toženca pregledal in ni izrazil nikakršnega dvoma v pravilnost podatkov, razen tega pa je toženec sam na podlagi predloženih podatkov izračunal pokojninsko osnovo in odmeril invalidsko pokojnino. Sicer pa višine odmerjene invalidske pokojnine in pravilnost podatkov, toženec ne izpodbija, pač pa vztraja, da bi sodišče prve stopnje glede na določbe 203. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 57. člena ZMEPIZ, moralo upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in odmeri invalidske pokojnine le podatke iz matične evidence.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 203. člena določa, da se pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V 2. odstavku 57. člena ZMEPIZ pa je določeno, da podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v rokih iz prejšnjega odstavka, zbere ob nastanku zavarovanega primera. Če dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Nobena od navedenih določb izrecno ne prepoveduje, da se podatki, ki jih predloži sam zavarovanec, ne morejo upoštevati, še zlasti pa ne prepovedujejo upoštevanje podatkov, ki jih je toženec oziroma njegov pooblaščeni revizor pregledal. Obe določbi, tako 1. odstavek 203. člena ZPIZ-1 kot 2. odstavek 57. člena ZMEPIZ, sta pozitivni določbi, ki določata, kateri podatki se upoštevajo.

Podatke v matični evidenci so skladno z zakonom kot zavezanci za posredovanje podatkov, dolžni zagotavljati poslovni subjekti in fizične osebe (2. odstavek 203. člena ZPIZ-1 in 23. člen ZMEPIZ). Upravljalec matične evidence je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (2. člen ZMEPIZ), ki pridobiva podatke od dajalcev podatkov. Zavod je pooblaščen preverjati pravilnost prijavljenih podatkov (37. člen ZMEPIZ), nadzor nad izvajanjem tega zakona pa opravlja minister pristojen za delo. Zavod je skladno s 37. členom ter 38. členom ZMEPIZ pooblaščen preverjati pravilnost prijavljenih podatkov o zavarovancih in zavezancih oziroma dajalcih podatkov plač, oziroma osnov nadomestil plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove. Če zavod pri preverjanju podatkov ugotovi, da prijava ni bila pravilno izpolnjena, zahteva od dajalca podatkov popravek v roku 30-ih dni od dneva vročitve zahteve (39. člen ZMEPIZ) oziroma zavod glede na določbo 42. člena ZMEPIZ po uradni dolžnosti vnese v matične evidence pravilne podatke. Le po 43. členu ZMEPIZ pa se podatki lahko naknadno spremenijo in še to le podatki vneseni v matično evidenco na način, ki ga ureja ta zakon, ne pa torej tudi podatkov, ki so vneseni v matično evidenco po prejšnjih zakonih.

Podatki v matični evidenci so podatki, s katerimi upravlja v skladu z zakonom zavod in predstavljajo javno listino. Podatki v javni listini veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme, da podatki v javni listini niso resnični, pa je na tožniku (224. člen ZPP).

Glede na vse obrazloženo in ker je tožnik s predložitvijo podatkov o plačah za sporno obdobje, dokazal, da podatki v javni listini niso resnični, je pritožbeno sodišče toženčeve pritožbene navedbe kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako pa so neutemeljene toženčeve pritožbe v zvezi s priznanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je toženec dolžan tožniku izplačati invalidsko pokojnino v višjem znesku za nazaj na podlagi te sodbe sodišča, saj do izdaje ustrezne odločbe pri tožencu ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, torej tožnika. Tožnik je tožencu v predsodnem postopku ponudil tisto listinsko dokumentacijo, in sicer izvirne plačilne liste o izplačanih plačah v spornem obdobju, na podlagi katerih je kasneje s pomočjo revizijske službe pri tožencu ugotovilo in odmerilo invalidsko pokojnino tožniku od 1. 6. 2002 dalje. Tako v predsodnem, sodnem in sedaj pritožbenem postopku pa je toženec podatke o plačah iz plačilnih list, zavračal. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne izdaje ustreznega upravnega akta pri tožencu ni povzročil zavarovanec, delodajalec ali kakšna druga oseba, je torej pravilen.

Neutemeljena pa je pritožba tudi glede stroškov postopka. Skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, je sodišče prve stopnje tožencu naložilo tudi plačilo stroškov postopka, saj je tožnik v tem socialnem sporu uspel.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških odgovora na pritožbo pa je odločilo, da jih trpi tožnik sam, saj z njim v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 188/2002
• VDSS sodba Psp 347/2015
• Sodba VIII Ips 82/2012