VDSS sodba Psp 317/2007

Jedro

Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom in priznano pravico do delne invalidske pokojnine, je delovno razmerje z 31. 12. 2004 prenehalo po njegovi volji. Ker se tožnik v predpisanem roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil kot brezposelna oseba pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, je tožena stranka utemeljeno odločila o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine z dnem 31. 12. 2004.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1., 2., 3. in 4. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 9. 2005, prvostopna odločba toženca z dne 13. 4. 2005 pa v delu, ki določa, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005; da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 14. 9. 2005 in prvostopna odločba toženca z dne 14. 6. 2005, ter zahtevek, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005, s e z a v r n e.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku (1. točka izreka) in odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 12. 9. 2005, prvostopno odločbo toženca z dne 13. 4. 2005 pa v delu, ki določa, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 (2. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnik tudi od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 pravico do delne invalidske pokojnine, zmanjšane za 30 %, ki jo je toženec dolžan odmeriti v roku 30 dni s posebno upravno odločbo (3. točka izreka). Poleg tega je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 14. 9. 2005 in prvostopno odločbo toženca z dne 14. 6. 2005 ter mu zadevo vrnilo v nov postopek in odločanje (4. točka izreka), v preostalem pa tožnikov zahtevek zavrnilo (5. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. V sporu je ugotovljeno, da je tožnik opravljal delo polnjenja avtomatov s pijačo do 31. 12. 2004, ko mu je z navedenim dnem prenehalo delovno razmerje po lastni volji zaradi opustitve podjetniške dejavnosti. Tožnik od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 ni opravljal drugega ustreznega dela, pri čemer je bil v nadaljevanju prijavljen kot brezposelna oseba pri Zavodu za zaposlovanje RS. Tožniku za čas od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 ne pripada pravica do delne invalidske pokojnine, ker se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe v zvezi z odločitvijo o pravici iz invalidskega zavarovanja ni prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, glede na to, da mu je z dnem 31. 12. 2004 po lastni volji prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je v zadevi zmotno uporabilo določbo 93. člena v zvezi s 97. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Meni, da v konkretnem primeru uporaba določbe 97. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sprejeto odločitvijo v delu sodbe, ko je ugodilo tožnikovim zahtevkom, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Toženec je z dokončno odločbo z dne 12. 5. 2005 v zvezi z odločbo prvostopenjskega organa z dne 13. 4. 2005 ugotovil, da je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije od 27. 5. 2005 dalje, s pravico do dela s krajšim delovnim časom na delovnem mestu polnjenja avtomatov s pijačo. Tožnik je takšno delo opravljal do 31. 12. 2004, ko je odjavil samostojno podjetniško dejavnost in s tem tudi prenehal z delovnim razmerjem. V nadaljevanju se je od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 zaposlil pri drugem delodajalcu, to je A.Z. .... Vendar mu je ta delodajalec z dnem 28. 2. 2005 odpovedal delovno razmerje, ker je ugotovil, da tožnik na podlagi zdravniškega pregleda ni bil zmožen opravljati dela voznika inštruktorja. Toženec je nato tožniku z dokončno odločbo z dne 14. 9. 2005 v zvezi z odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 6. 2005, z dnem 31. 12. 2004 ustavil izplačevanje delne pokojnine iz naslova invalidnosti ter hkrati odločil o vrnitvi zneskov preplačila invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 do 30. 4. 2005 iz razloga, ker je tožniku z dnem 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje po lastni volji.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožniku z dnem 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje po lastni volji, da od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 ni opravljal drugega ustreznega dela, pri čemer je bil od 2. 3. 2005 dalje prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje s pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je imel tožnik tudi v času od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 pravico do delne invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine je v določbi prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1, po kateri ima zavarovanec z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Po določbi drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. V skladu z določbo petega odstavka 93. člena ZPIZ-1 pa se delna invalidska pokojnina, odmerjena po drugem odstavku tega člena, zmanjša za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. Vendar je v konkretnem primeru potrebno presojati zadevo poleg določbe 93. člena ZPIZ-1 tudi v skladu s pogoji iz določbe 97. člena ZPIZ-1.

V določbi 97. člena ZPIZ-1 je namreč predpisan dodaten pogoj prijave na Zavod za zaposlovanje RS, zaradi pridobitve pravice do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja iz določb 89., 90., 93. in 94. člena ZPIZ-1. Tako se mora delovni invalid, ki ob nastanku invalidnosti ni vključen v obvezno zavarovanje, in ki je ob ali po nastanku invalidnosti izgubil delo po lastni volji ali krivdi in s tem prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje, v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja prijaviti zavodu za zaposlovanje. V konkretnem primeru se tožnik v predpisanem roku po prenehanju delovnega razmerja, ko je z dnem 31. 12. 2004 prenehal s samostojno dejavnostjo, ni prijavil kot brezposelna oseba pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, zaradi česar je toženec z izpodbijanima dokončnima odločbama glede tožnika pravilno odločil o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine in iz tega naslova tudi o vrnitvi preveč izplačanih zneskov takšne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji presoji poleg določbe 93. člena ZPIZ-1 ni izhajalo tudi iz določbe 97. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP ugodilo toženčevi pritožbi in v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe (v 1., 2., 3. in 4. točki izreka) spremenilo odločitev tako, da je tožnikove zahtevke v celoti zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 147/2013
• VDSS sodba Psp 113/2011
• VDSS sodba Psp 160/2010