VDSS sodba Psp 367/2008

Jedro

Odločitev tožene stranke, da se tožnici prizna višja pokojnina iz naslova štetja plač, izplačanih v vrednostnih papirjih za leti 1990 in 1991, od 1. 6. 2006 dalje, torej od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (zahteva za novo odmero je bila vložena dne 23. 5. 2006), ni v nasprotju s temeljnimi načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tožena stranka kljub pomanjkanju formalnopravne podlage ni ravnala nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo toženčevih odločb št. ... z dne 25. 5. 2005 (pravilno: 2006) in št. ... z dne 8. 12. 2006, da se tožnici prizna novo odmerjena višja starostna pokojnina od 1. 10. 1998 dalje in izplačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, da je dolžan toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2006 dalje do plačila. Poleg tega je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vse pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je izpodbijana sodba nepopolna in nerazumljiva. Ni mogoče preizkusiti, katere dokaze je izvedlo sodišče, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Ne strinja se s stališčem, da ima pravico do nove višine pokojnine samo za naprej, to je od dneva, ko je vložila predlog za obnovo postopka. Opozarja na pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 211/1998, po kateri se mora delavcem njenega delodajalca upoštevati v pokojninsko osnovo izplačilo v obliki vrednostnih papirjev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS št. 106/1999 in spremembe). V njenem primeru ne gre za ponovno zavarovanje, temveč za zavarovanje, ki je bilo obstoječe že v času prve upokojitve. Tožena stranka bi morala predlog za obnovo obravnavati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/1999 in spremembe). Toženec je tako imel dejansko in pravno podlago, da bi odpravil krivico zaradi nepravilnosti upoštevanja višine pokojnine za nazaj. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine. Ob svoji upokojitvi ni vedela in ni mogla vedeti, da ji je toženec napačno izračunal pokojninsko osnovo. Nadalje ni vedela za neenako obravnavanje zavarovancev, zaradi česar ni imela razloga, da bi se zoper odločbo pritožila. V letih 1990 in 1991 ji je delodajalec izplačal osebni dohodek v obliki vrednostnih papirjev po osnovah in merilih, določenih v splošnem aktu, kar je v skladu z 19. členom Statuta. Poleg tega je toženec ravnal protipravno, saj je pri izračunu pokojninske osnove uporabil določbo 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/1992 in spremembe) za obdobje, ko navedeni zakon še ni veljal. Toženec je odločil o zahtevi za priznanje pokojnine z odločbo 15. 10. 1998 v času, ko je bil že sprožen spor pred prvostopenjskim sodiščem v zadevi opr. št. Ps 211/1998, ko se je odločalo o predhodnem vprašanju. Opozarja tudi na pravilno uporabo 5. člena ZUP, kar bi moral toženec upoštevati in ji izdati začasno odločbo oziroma jo v nasprotnem opozoriti na navedeni delovni spor. Zaradi protipravnega toženčevega ravnanja je osem let dobivala prenizko pokojnino. V tej zvezi se ji ne more očitati nikakršne malomarnosti, pri čemer od nje ni mogoče zahtevati, da bi se lahko pritožila zoper prvotno odločbo o odmeri pokojnine, če ji niso bila znana dejstva, ki bi utemeljevala pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje ni popolno obrazložilo neobstoj škodnih elementov na toženčevi strani. Ta je bil na njen račun obogaten, saj mu je delodajalec poravnal predpisane dajatve od osebnih dohodkov, ki se niso upoštevale v pokojninsko osnovo. Pravica do pokojnine je neodtujljiva osebna pravica, zato bi ji moral toženec povrniti bodisi škodo bodisi neupravičeno zadržani denar. Ves čas se ji zastavlja vprašanje, kako so lahko eni zavarovanci dobili v celoti izplačane vse zneske pokojnin za nazaj, drugi pa ne, zaradi česar je v zadevi kršeno ustavno načelo enakopravnosti. S takšnim toženčevim ravnanjem se pojavlja tudi zaupanje v pravno državo in njene organe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi primarnemu, če temu ne, pa vsaj ugodi podrednemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijana in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba v obrazložitvi jasne razloge, ki niso v medsebojnem neskladju ali v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V konkretnem primeru je spor v tem, od kdaj dalje je tožnica upravičena do nove višine pokojnine na podlagi plač, ki so bile delavcem izplačane v letih 1990 in 1991 v obliki vrednostnih papirjev pri delodajalcu L. d.d., Ljubljana. Kot izhaja iz dokumentacije, je toženec priznal tožnici starostno pokojnino z odločbo št. ... z dne 19. 10. 1998 v višini 205.351,90 SIT od 1. 10. 1998 dalje. Tožnica zoper odločbo ni vložila pritožbe, niti ni vztrajala, da se ji izda začasna odločba. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, kakor tudi sklicevanje na druge primere na to, da so bili zavarovanci na podlagi enakega dejanskega in pravnega stanja obravnavani različno, čeprav dejstvo, da so nekateri zavarovanci imeli začasne odločbe, ne predstavlja enakega ne dejanskega in tudi ne pravnega stanja. V tožničinem primeru pa je pomembno prav to, da je postala odločba, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, pravnomočna.

Dne 23. 5. 2006 je tožnica pri tožencu vložila predlog za obnovo postopka, v katerem se je sklicevala na obvestilo delodajalca, da je ugodno rešen spor s tožencem glede vštevanja plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letu 1990 in 1991 v pokojninsko osnovo. Nadalje se je sklicevala na zapisnik o reviziji št. ... z dne 21. 3. 2006. Toženec je takšno zahtevo obravnaval kot nov zahtevek za odmero predčasne pokojnine in pri izračunu pokojninske osnove za leto 1990 in 1991 upošteval plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev ter s prvostopno odločbo, št. ... z dne 25. 5. 2006, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 8. 12. 2006, odločil, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v znesku 352.683,27 SIT na mesec od 1. 6. 2006 dalje. Obenem je odločil, da se izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se s to odločbo nadomesti odločba št. ... z dne 19. 10. 1998.

Glede na to, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka dne 23. 5. 2006, je pravna podlaga za presojo sporne zadeve Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta zakon ne pozna določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine v primeru naknadno izplačanih ali ugotovljenih plač, kot jo je vseboval ZPIZ/92. V 3. odstavku 185. člena ZPIZ/92 je bilo določeno, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljane pokojnine. Ker je ZPIZ/92 prenehal veljati 31. 12. 1999 in z njim tudi citirana določba, in ker ZPIZ-1 nima posebne določbe za primer, ko je vložen zahtevek za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno ugotovljenih plač, je potrebno uporabiti splošne določbe, ki urejajo pridobitev, uživanje in izgubo pravic, hkrati pa je potrebno upoštevati v zvezi z navedenim odločanjem tudi postopkovne določbe ZDSS-1.

V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, čeprav za novo odmero višje predčasne pokojnine zgolj na podlagi naknadno ugotovljenih plač ni jasne zakonske podlage, upoštevalo, da sodišče prve stopnje glede na določbo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1 ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Obenem se je postavilo na stališče, da kljub pomanjkanju formalnopravne podlage, odločitev toženca, da se tožnici prizna višja predčasna pokojnina od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve, ni v nasprotju s temeljnimi načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerih so pravice odvisne tako od plačanih prispevkov kot od višine dohodkov, od katerih so bili prispevki obračunani in plačani. Odločitev, da je tožnica upravičena do višje predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi, pa tudi ni v nasprotju z določbo 263. člena ZPIZ-1. Tožnica namreč ni v slabšem položaju, če bi se zadeva obravnavala kot obnova postopka, še zlasti, če bi se ugotavljalo, da so izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji za obnovo postopka.

Tožnica se je namreč v predlogu za obnovo postopka sklicevala zgolj na obvestilo delodajalca in na zapisnik o reviziji, pri čemer pa ni izkazala, če so v zadevi izpolnjene kumulativno vse predpostavke za obnovo postopka. Torej ne le, iz katerega obnovitvenega razloga predlaga obnovo postopka, ampak tudi, ali obnovo postopka vlaga v subjektivnem in če je določen, tudi v objektivnem roku. Po 263. členu ZUP, ki se uporablja v skladu z določbo 249. člena ZPIZ-1, stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena – od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze in v primeru iz 4. točke 260. člena ZUP, na katerega se sklicuje pritožba – od dneva, ko je stranka mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo), torej sodbo opr. Ps 211/98 oziroma Psp 25/2002 z dne 12. 9. 2003. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ko le eden izmed kumulativno določenih predpostavk za obnovo postopka ni izpolnjen, obnova postopka ni dovoljena. To pomeni, da v primeru, če obnova postopka ni predlagana v subjektivnem roku 30 dni, le-ta ni dovoljena in se v skladu z 267. členom ZUP zavrže, ne da bi se dokončno ali pravnomočno končan postopek obnovil, oziroma da bi se odločalo o tem, od kdaj dalje odločba, ki je bila izdana v obnovi postopka, učinkuje, oziroma od kdaj dalje gredo pravice, priznane v obnovi postopka. Sicer pa je učinek obnove postopka v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja tudi v 263. členu ZPIZ-1 določen tako, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, Torej tudi, če bi toženec izpeljal obnovo postopka, ob predpostavki, da bi bili kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, določeni za obnovo postopka, bi enako odločba, izdana v obnovi postopka, učinkovala od 1. 6. 2006 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po danem predlogu za obnovo postopka. Tako je toženec, ki sicer res ni izpeljal obnove postopka, tudi odločil in tožnici kljub pomanjkanju formalnopravne podlage za takšno odločitev oziroma za novo odmero pokojnine priznal pravico do višje predčasne pokojnine iz naslova vštetja plač, izplačanih v vrednostnih papirjih za leti 1990 in 1991, od 1. 6. 2006 in na ta način nedvomno ni odločil v tožničino škodo, ampak nasprotno.

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, kar velja tudi pri uveljavljanju pravice do pokojnine, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca. Pravice iz obveznega zavarovanja (5. člen ZPIZ-1) so osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanec, ker so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne materialne pravice, in ne zastarajo. To pomeni, da zavarovanec lahko uveljavlja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja kadarkoli tudi potem, ko je zanje že izpolnil pogoje. Vendar v takšnem primeru zavarovanec ne more zahtevati, da se mu izplačajo dajatve za nazaj, oziroma za ves čas od izpolnitve pogojev dalje. Pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakona. Torej je tudi pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja mogoče priznati le od dneva, ko tako določa zakon in na podlagi zahteve zavarovanca. Zato je neutemeljen očitek, zakaj toženec ni saniral napake po pravnomočni sodbi, izdani v postopku, v katerem tožnica sploh ni bila pravdna stranka.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 pravilno presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 8. 12. 2006 in 25. 5. 2006 in odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku, ne pa ob uporabi instituta obogatitve oziroma neupravičenega prikrajšanja ter vračila prispevkov ali plačila neizplačanih pokojnin, pri čemer odločbe o priznanju predčasne pokojnine niso bile odpravljene tako, da je obstajal tudi temelj za izplačevanje predčasne pokojnine v višini, določeni v pravnomočnih odločbah. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) oziroma po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe) v zvezi s 1060. členom OZ, obveznost vrnitve nastane, če je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Takšne pravne podlage tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, zaradi česar so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zadeve ni obravnavalo kot obogatitev toženca, neutemeljene. Iz teh razlogov je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka zaradi plačila odškodnine. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da v toženčevem ravnanju ni bilo izkazane postavke protipravnega ravnanja, ki je eden od predpisanih pogojev za priznanje odškodninske odgovornosti po določbah OZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo tako z vidika pravne kot vsebinske podlage.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 535/2008
• VDSS sodba Psp 197/2010
• VDSS sodba Psp 78/2011