VDSS sodba Psp 326/2008

Jedro

Trajanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je odvisno od vročitve odločbe delodajalca o čakanju na delo. Vse do takrat je tožnik še opravljal prejšnje ustrezno delo pri svojem delodajalcu in mu vse do takrat pripada nadomestilo, ne glede na to, da je bila izdana nova odločba o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo. Ta odločba delodajalca še ni bila izvršena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se besedilo sodbe sodišča prve stopnje v 7. vrstici 2. odstavka 1. točke izreka za datumom 21. 12. 2000 „do plačila“ nadomesti z besedilom „dokler obresti ne dosežejo glavnice“.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„1. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke A.K., da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2000 in z dne 16. 11. 2000 odpravita v delu, ko se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače od dne 30. 11. 1999 dalje in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati mesečno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 12. 1999 dalje v višini 240,63 EUR (prej 57.665,91 SIT), povečano v skladu z usklajevanjem pokojnin do vključno 31. 10. 2003, pri čemer je zapadle in neplačane mesečne zneske nadomestila plače dolžna stranka plačevati vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

se delno ugodi,

tako, da se izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2000 in z dne 16. 11. 2000 odpravita v delu, ko se tožeči stranki ustavi izplačevanje nadomestila plače od dne 30. 11. 1999 dalje do 31. 10. 2003 in se dopolni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati mesečno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 12. 1999 v višini 240,63 EUR (57.665,91 SIT), povečano v skladu z usklajevanjem pokojnin do vključno 4. 9. 2000, v 8 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2000 do plačila, da ne bo izvršbe.

2. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 468,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo.

4. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje sodbe, do poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev, zavrne.“

Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tako tožeča kakor tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del citirane sodbe v celoti in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, prav tako tudi priglašenim pravdnim stroškom. Meni, da zaradi dejanskega stanja, ko delodajalec za tožnika ni imel drugega ustreznega dela in je bil tožnik v posledici tega na čakanju, ta ne more in ne sme biti prikrajšan za pravico do nadomestila, ki jo je imel že do tedaj priznano. Tožnik ni mogel vplivati na izpolnitev odločbe toženke s strani delodajalca in je tako potrebno določbo 190. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 122/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ) v povezavi s 133. členom ZPIZ interpretirati tako, da je čas upravičenosti do nadomestila, v takšnem primeru, kot se je pri tožniku vse dotlej, dokler ne bi bila izpolnjena dokončna odločba toženke z dne 12. 6. 2000. Ker ta odločba ni bila izpolnjena do uvedbe stečaja tožnikovega delodajalca je tožnik upravičen do dotedanje pravice nadomestila najmanj do uvedbe stečaja, torej do 27. 3. 2003. Meni, da je sodišče napačno odmerilo tudi pravdne stroške, saj je tožnik v celoti uspel po temelju in tako ne gre za 25 % uspeh v postopku.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, saj se nadomestilo po 190. členu ZPIZ izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu vse dokler opravlja zavarovanec drugo ustrezno delo. Pri tožniku je bilo z odločbo z dne 15. 11. 1999 ugotovljeno, da tožnik za delo proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelava izparilcev ni zmožen in se mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni priznala pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, to je fizično lažjem delu, ki bi ga opravljal samo sede, ki ni v kritičnem ropotu, brez prisilnih drž hrbtenice in kjer ni potreben globinski vid, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 1999 dalje. Po 268. členu ZPIZ se odločba, s katero je priznana pravica do poklicne rehabilitacije ali pravica do razporeditve oz. do zaposlitve, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo, kot posledice ugotovitve, da tožnik ni več zmožen za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na drugo ustrezno delo v smislu 37. člena ZPIZ in je od 1. 12. 1999 dalje oz. najkasneje od dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2000 delal na neustreznem delu in zato v obdobju od 1. 12. 1999 (oz. najkasneje od 12. 6. 2000) do 4. 9. 2000 ni upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot je to napačno odločilo sodišče prve stopnje. Meni, da je odločitev sodišča napačna tudi glede zamudnih obresti, saj toženka ni prišla v zamudo, ker do zamude v izpolnitvi lahko pride kvečjemu, če pravnomočne in izvršljive sodbe ne realizira v predpisanem ali odrejenem roku ali o zahtevi, ne da bi bili podani razlogi na strani zavarovanca, ne odloči v predpisanem roku ali če ne izda pozitivne odločbe o zahtevku le zato, ker ne postopa s takšno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje. V ravnanju toženca pa ni nedopustnega in protipravnega ravnanja, saj vztrajanje toženca pri svojih stališčih v predsodnem in sodnem postopku ne pomeni protipravnega ravnanja ter tako tudi ni mogoče tožniku priznati odškodninske odgovornosti in in odškodnine v višini zamudnih obresti. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti pri odločanju o zamudnih obrestih upoštevati citirano odločbo ustavnega sodišča in zavrniti tožbeni zahtevek za tiste zamudne obresti po 1. 1. 2002, ki so višje kot je glavnica.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena glede višine zamudnih obresti, v ostalem je pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke neutemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 287/2006 z dne 20. 11. 2007 ugodilo reviziji tožnika in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve revizijske odločitve izhaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo in je v posledici tega ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede trajanja pravice do nadomestila. Trajanje pravice do nadomestila je po mnenju Vrhovnega sodišča RS odvisno od vročitve odločbe delodajalca z dne 30. 8. 2000 o čakanju, saj je po dosedanjih ugotovitvah vse do takrat tožnik še opravljal delo (prejšnje ustrezno delo) pri svojem delodajalcu in mu vse do takrat pripada nadomestilo. V dopolnjenem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik sklep o čakanju na delo z dne 30. 8. 2000 prejel dne 4. 9. 2000. Navedeno je bilo med strankami, kakor izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 14. 3. 2008 med strankama nesporno ugotovljeno.

Sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, da bi ta moral dobivati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vse do uvedbe stečaja podjetja A-P. d.o.o. dne 27. 3. 2003, ker je bil ves ta čas na čakanju, ker delodajalec ni imel drugega ustreznega dela. Določbe 190. člena ZPIZ v povezavi s 133. členom ZPIZ ni možno tako interpretirati. Določba 1. odstavka 133. člena ZPIZ določa, da ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po določbi 190. člena ZPIZ se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oz. na drugem ustreznem delu vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oz. drugo ustrezno delo. Navedeno določilo torej določa ob katerih primerih in pogojih ter do kdaj je zavarovanec upravičen do prejemanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V primeru, kakor je primer tožnika je na strani delodajalca, ki tožniku ni mogel zagotoviti drugega ustreznega dela, usklajenega z dokončno odločbo toženke, dolžnost in obveza, da mu za čas, ko je na čakanju izplačuje ustrezno nadomestilo plače v skladu z delovno pravnimi predpisi in navedena dajatev ne more iti v breme tožene stranke. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, da so bili stroški postopka napačno odmerjeni. V bistvu gre v predmetni zadevi za denarni zahtevek v okviru katerega je tožnik zahteval plačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 12. 1999 do 31. 10. 2003, ko se je upokojil, torej za 46 mesecev, uspel pa je le za čas devetih mesecev ter tako pritožbeno sodišče šteje, da so bili stroški tožniku priznani v primernem obsegu.

Pritožbi tožene stranke je potrebno delno ugoditi glede teka obresti, saj po določbi 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju: OZ) obresti v danem primeru nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Pri tem je, kakor pravilno opozarja pritožba, potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je ustavno sodišče odločilo, da se razveljavi 1060. člena Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

V preostalem je potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je napačna odločitev sodišča glede tega od kdaj gredo tožniku zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da gredo tožniku zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 21. 12. 2000 dalje. Od takrat dalje bila tožena stranka v zamudi. Takšna odločitev je v skladu s 3. odstavkom 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78) po katerem zamudne obresti tečejo od občasnih zapadlih denarnih terjatev od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Po ustaljeni sodni praksi gre pri invalidskih dajatvah, in s tem tudi pri nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, za občasne denarne dajatve. Delodajalec tožnika je bil novo odločbo toženke dolžan izvršiti po njeni dokončnosti (dne 12. 6. 2000), vendar je tožnik vse do prejema sklepa delodajalca A-P. d.o.o. o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu, zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. V posledici tega so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da bi bilo tožniku potrebno priznati pravico do nadomestila kvečjemu do dokončnosti odločbe toženke z dne 12. 6. 2000.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kakor izhaja iz izreka sodbe. Upoštevajoč 4. točko 358. člena ZPP, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede teka zamudnih obresti, ko te dosežejo glavnico je v tem delu pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tako deloma ugodilo pritožbi tožene stranke, v preostalem pa je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom v povezavi 165. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 287/2006
• VDSS sodba Psp 396/2016
• Sodba VIII Ips 140/2006