VDSS sodba Psp 293/2008

Jedro

Plač, prejetih za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, ni mogoče šteti v pokojninsko osnovo, ker tožnik ni dokazal, da bi šlo za izjemno, vnaprej nepredvidljivo obliko delo. Ker nadurno delo ni bilo uvedeno skladno s tedaj veljavno delovno pravno zakonodajo, se ne more šteti kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2004 in št. ... z dne 18. 1. 2005 ter, da se tožniku starostna pokojnina odmeri z upoštevanjem plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1980 do 1985 se stroškovno zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da se odpravita odločbi št. ... z dne 27. 9. 2004 in št. ... z dne 18. 1. 2005, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa (1. točka izreka). V 2. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna odmeriti starostno pokojnino z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih v obdobju od leta 1980 do 1985 za delo preko polnega delovnega časa. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt, s katerim bo tožniku na novo odmerila starostno pokojnino in pri tem upoštevala tudi plače, ki jih je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa. V 4. točki izreka je toženo stranko obvezalo, da razliko med že priznano in na novo odmerjeno starostno pokojnino tožniku izplača je v 15 dneh po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine. S sklepom je v 5. točki izreka toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 483,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07 – ZPP) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa v skladu s pogoji, kot jih je določal 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 24/77 s spremembami) in da takšnega dela ni bilo mogoče odpraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo oz. razporeditvijo delovnega časa in uvajanjem novih izmen, da je bilo to delo vnaprej odrejeno, v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj ter da so bili od dohodkov za to delo izplačani tudi vsi prispevki. Po 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), z upoštevanjem 3. odstavka 21. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 40/83, 10/86 in 43/89) se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteva v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delodajalca, ki mora biti v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Kot poseben delovni pogoj se je štelo le delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo; ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje ali da bi se končal delovno proces, katere ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo; ki ga ni možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela in je bilo odrejeno vnaprej ter so bili od prejemkov plačani prispevki. Tožnik je povedal, da je bil že ob zaposlitvi seznanjen, da bo delal preko polnega delovnega časa. Pogosto je moral vožnjo zaključiti, čeprav se mu je redni delovni čas iztekel. Po mnenju tožene stranke se je delo preko polnega delovnega časa opravljalo kot redna dejavnost delodajalca in tožnik ni dokazal, da je šlo za nujno in izjemno opravljanje del. Priča B.J. je povedala, da gre za posebno delovno področje, ki ga je za voznike težko organizirati brez nadurnega dela. Trditve, da so bili od vseh osebnih dohodkov za nadurno delo plačani prispevki, tožnik ni dokazal. Plačevanje višjih prispevkov od dohodkov iz nadurnega dela dokazuje, da ni šlo za delo preko polnega delovnega časa kot poseben delovni pogoj in zato teh izplačil ni mogoče vštevati v pokojninsko osnovo. Priča, ki je voznike razporejal na vožnje je povedal, da niti sedaj niti v spornem obdobju ni bilo mogoče smotrno razporediti dela ali ga drugače organizirati ali odpraviti nadur z zaposlovanjem novih delavcev, ker gre za vsakodnevne nepredvidljive situacije. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožniku delo preko polnega delovnega časa odrejeno zaradi vsakodnevnih razlogov pomanjkanja voznikov avtobusov, nadomeščanja delavcev, rednih okvar, prometnih razmer, kar pomeni, da je šlo za stalne pojave, ki nimajo značaja izjemnosti in nepredvidljivosti. Za zakonsko določene primere dopustnega dela preko polnega delovnega časa je bilo značilno, da so se pojavili nepričakovano, v primeru, kot je tožnikov pa bi delodajalec moral izvesti organizacijske ukrepe za preprečitev takšnega dela, s spremembo organizacije in zaposlovanjem novih delavcev. Nedokazan je tudi zakonit postopek odrejanja nadurnega dela. Tožena stranka se sklicuje na 67., 68. in 70. člen Pravilnika o delovnih razmerjih, ki pa v spisu ni priložen v polnem besedilu. Tožnikovo delovno obveznost bi bilo mogoče uravnavati z ustreznim razporejanjem delovnega časa, kar je dopuščal 62. člen Pravilnika o delovnih razmerjih. Tožena stranka zaradi neutemeljenosti zahtevka tožniku tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Delo preko polnega delovnega časa je tedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami - ZDR/77) predvideval kot izjemo, ki so jo delavci lahko uvedli v nujnih primerih, ki so se nepredvideno pojavili in so trajali le določen čas. Takšno delo je bilo mogoče uvesti:

1. v primeru potresa, požara, poplave oz. druge elementarne nesreče, ki zadene delovno organizacijo ali pa se ta nesreča neposredno pričakuje, vendar samo toliko časa, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja ali obvaruje zdravje občanov ali obvarujejo materialna sredstva pred nepopravljivo škodo;

2. ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov in/ali

3. da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali, da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo.

Izjemoma so delavci v temeljni organizaciji v materialni proizvodnji lahko v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih določili tudi druge primere, ko je bilo treba delati preko polnega delovnega časa, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije, ali da se opravi delo za vojaške potrebe (1. odstavek 80. člena ZDR/77). V naštetih primerih se je delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj. ZDR/77 je v 81. členu omejeval trajanje dela preko polnega delovnega časa, razen v primeru elementarnih nesreč po 78. čl. ZDR/77, na največ 12 ur na teden. S spremembo zakona o delovnih razmerjih, objavljeno v Uradnem listu SRS, št. 27/82, ki je pričela veljati 31. 7. 1982, je bila v 79. členu dodana nova 3. alineja, po kateri se je štelo kot posebni delovni pogoj tudi delo preko polnega delovnega časa, če splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo posebni zakoni. Dopolnjen je bil tudi 81. člen ZDR/77 z določbo, da dela prek polnega delovnega časa, ki ni nujno za reševanje človeških življenj, obvarovanje zdravja občanov ali zavarovanje materialnih sredstev pred nepopravljivo škodo ni dovoljeno uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Poleg tega je bilo delo preko polnega delovnega časa od 31. 7. 1982 do 31. 7. 1984 omejeno na največ 48 ur na mesec po posebni odobritvi pristojnega organa občinske skupnosti za zaposlovanje (prehodna določba 59. člena sprememb zakona), od 1. 8. 1984 pa na 30 ur mesečno, v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZDR/77.

Tožnikove trditve, da so bili od plač za nadurno delo plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje preverjalo z zaslišanjem B.J., ki pri tožnikovem delodajalcu I.C. d.d. opravlja dela na področju plana, analiz in obračunov plač. Izpovedala je, da naj bi iz dokumentacije izhajalo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani. Iz letnih obračunov (priloge C2 do C8) izhaja, da so bila plačila za delo preko polnega delovnega časa s prispevki precej bolj obremenjena. V letih 1984 in 1985 je veljal neto sistem plač in iz arhivirane dokumentacije višina prispevkov ni razvidna. Samo plačilo prispevkov ni odločilno dejstvo, navedbe, da je bilo delo preko polnega delovnega časa posebej obdavčeno, pa sodišče druge stopnje dodatno prepričujejo, da tožnikovega dela ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj. Nobenega razloga ni, da bi zakonodajalec z višjimi stopnjami davkov in prispevkov preprečeval ali zaviral nujno delo preko polnega delovnega časa, ki se mu zaradi izjemnih razmer, omejenih na krajše obdobje, ni bilo mogoče izogniti.

V skladu s pooblastili iz ZDR/77 so delavci v 67. členu Pravilnika o delovnih razmerjih, sprejetega 6. novembra 1979 (priloga A3), določili možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa, razen v zakonsko določenih primerih, le še za primer „da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge, posebno še, če so vezane na čakanje zaradi povratka”. Po prepričanju sodišča druge stopnje takšna razširitev možnosti opravljanja nadurnega dela presega možnost urejanja, kot jo je določal zakon in v kateri se takšno delo šteje kot poseben delovni pogoj. Vožnja v okviru delovne naloge pomeni redno delo, ki bi ga delodajalec moral organizirati z ustrezno razporeditvijo delovnega časa, izmenskim delom ali z zaposlovanjem novih delavcev. Ostalih izjemnih pogojev, okvar, zagotovitve varnosti ljudi in premoženja ali varnosti prometa oz. nepredvidenih izostankov delavcev, ki bi morali delo opraviti, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj tožnik v tej smeri ni ponudil dokazov.

Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je šlo v primerih po delodajalčevem potrdilu z dne 4. 10. 2004 za delo preko polnega delovnega časa, ki ga ne bi mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa oz. je prišlo do nepričakovanih potreb zaradi nepredvidenih izostankov delavcev, ki bi takšno delo morali opraviti. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa je nedokazana že zaradi dejstva, da je od leta 1983 dalje, ko je ZDR/77 omejil delo preko polnega delovnega časa na največ 30 ur na mesec, takšno tožnikovo delo, po podatkih delodajalca, znašalo natančno toliko ur.

Izjemnosti, nepredvidenih situacij in nadomeščanja delavcev, ki so bili odsotni zaradi bolezni ne dokazuje niti izpoved priče B.K., ki o konkretnem tožnikovem delu niti ni mogel izpovedati, ker sta s tožnikom delala v različnih enotah. Omenjal je okvare avtobusov in odsotnosti zaposlenih zaradi bolezni, vendar za nobeno od navedenih okoliščin ni natančno ugotovljeno, kdaj se je pojavila in koliko časa je trajala. Le na podlagi splošnih navedb, ne da bi bilo natančno dokazano, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa dejansko opravljal zaradi izjemnih, nepredvidljivih pojavov v delovnem procesu, ni mogoče šteti, da so izpolnjeni pogoji po 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) oz. po prej veljavnem 312. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ/92) za upoštevanje plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa pred 31. 3. 1992 pri izračunu pokojninske osnove.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Posledica ugoditve pritožbi je odločitev sodišča druge stopnje, sprejeta na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP in v skladu s 154. členom ZPP, da tožnik stroške postopka trpi sam.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 39/2011
• VDSS sodba Psp 349/2011
• VDSS sodba Psp 113/2010