VDSS sodba Psp 433/2010

Jedro

Ker je pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine izvedena pravica, ki jo družinski član pridobi na podlagi zavarovanja umrlega zavarovanca ali upokojenca, je stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami že izčrpana pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustno in posega v pravico iz 33. člena Ustave RS. Pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni odvisna od tega, ali jo upravičenci uveljavljajo po zavarovancu ali po uživalcu pokojnine. Odločilno je le, ali na strani umrlega in na strani tožnice obstajajo vsi pogoji, ki jih mora vdova izpolnjevati za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odpravilo odločbi toženke z dne 23. 9. 2002 in z dne 9. 7. 2002 ter toženki naložilo, da izda novo odločbo v roku 60 dni.

Sodbo pravočasno izpodbija toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je bila z odločbo Javnega fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske, filiala ... z dne 22. 10. 1998 pri odmeri družinske pokojnine upoštevana celotna pokojninska doba, torej tudi 16 let in 11 mesecev, kolikor jih je pokojni zavarovanec dopolnil v Republiki Sloveniji. Poudarja, da je 177. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) potrebno uporabiti tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine in odmero le te v drugi državi, že opravil izbiro med pokojninama. Navedena določba omogoča izbirno pravico le zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi in jo tudi tam uživa. V zvezi z odločitvijo o vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje pa vztraja, da ugotovitev tožničine lastnosti zavarovanke (pravilno pogojev na strani zavarovančevega družinskega člana) po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ob vložitvi zahteve ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine pri nosilcu zavarovanja Republike Srbske.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in sicer s sodbo opr. št. Psp 477/2005 z dne 19. 4. 2006. O zadevi je odločilo tako, da je takrat pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, ter tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke ter priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem M.I. zavrnilo. Menilo je, da je za rešitev predmetne zadeve odločilno zgolj dejstvo, da je bila tožnici že priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem M.I. pri tujem nosilcu zavarovanja tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe in, da je potrebno upoštevati 177. čl. ZPIZ-1, ki ureja izbirno pravico med pokojninama ter se postavilo na stališče, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, tudi ob upoštevanju pokojninske dobe, dopolnjene v RS, na podlagi 177. čl. ZPIZ-1 nima več izbirne pravice in na podlagi iste pokojninske dobe ne more uspešno uveljaviti pokojnine še v R Sloveniji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII IPs 309/2006 z dne 12. 2. 2008 revizijo zavrnilo. Zavrnitev temelji na več stališčih. Tako naj bi se 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1, ki daje pravico izbire med pokojninama tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij, nanašal le na primere, ko zavarovanec pravice v tuji državi še ni pridobil in uveljavil do uveljavitve ZPIZ-1. Poleg tega naj bi po 177. čl. ZPIZ-1 lahko izbirali le zavarovanci, ne pa tudi uživalci pokojnine, zato tožnica ne bi mogla izbirati med pokojninami na podlagi 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1, saj družinsko pokojnino že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 uveljavljala v tuji državi. Po mnenju Vrhovnega sodišča pri tožnici tudi 393. čl. ZPIZ-1 ne daje podlage za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnice z odločbo Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII IPs 309/2006 z dne 12. 2. 2008 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 477/2005 z dne 19. 4. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Menilo je, da stališče, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, pomeni različno obravnavanje oseb, ki jim zakon daje pravico do pokojnine, glede na to, ali imajo v času uveljavljanja te pravice lastnost zavarovanca (torej so tako imenovani aktivni zavarovanec, ki plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Menilo je, da bi za takšno razlikovanje oseb, ki so izpolnile enake pogoje za uveljavljanje pravice do pokojnine, moral obstajati razumen razlog. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. čl. Ustave RS zahteva, da zakonodajalec bistvene enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Glede na 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1 mora zavarovanje najprej prenehati in šele na to oseba pridobi pravico do pokojnine. Lastnost aktivnega zavarovanca torej ne more biti razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari in bi utemeljeval razlikovanje med osebami, kadar izbirajo med pokojninami, za kateri izpolnjujejo pogoje. Zato je stališče, po katerem se 177. čl. ZPIZ-1 nanaša le na zavarovance, ne pa tudi na druge osebe, upravičene uveljavljati pokojnino, v neskladju z 2. odst. 14. čl. Ustave RS. Ker ni sporno, da je pravica do družinske oz. vdovske pokojnine izvedena pravica, ki jo družinski član pridobi na podlagi zavarovanja umrlega zavarovanca ali upokojenca, stališče ustavnega sodišča, sprejeto v navedenih odločbah št. Up-360/05 in št. Up-770/06, zajema tudi položaj tožnice, to pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami že izčrpana pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustno posega v njeno pravico iz 33. čl. Ustave RS. Ustavno sodišče RS je nadalje menilo, da glede na to, da za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti odločilno vprašanje, ali je bila oseba, ki uveljavlja pravico do izbire, v času uveljavljanja te pravice zavarovanec ali uživalec pravice, niti okoliščina, da je bila pri tožnici že priznana pravica do družinske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, je lahko odločilno še, ali pritožnica izpolnjuje pogoje iz 393. čl. ZPIZ-1. Čl. 393 ZPIZ-1 je prehodna določba, ki naj, ob spoštovanju načela nezastarljivosti, vsem družinskim članov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, omogoči uveljavitev družinske ali vdovske pokojnine. Glede stališča, da pritožnica ne izpolnjuje pogoja po 1. odst. 393. čl., ker je pravico do družinske pokojnine že pridobila pri tujem nosilcu zavarovanja, se Ustavno sodišče RS sklicuje na presojo, ki jo je podalo v odločbah opr. št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, kjer je ugotovilo, da za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja in je navedeno stališče zato v neskladju z 1. odst. 50. čl. in s 33. čl. Ustave RS. Po stališču ustavnega sodišča okoliščina, da zavarovanec po prejšnjih predpisih pred svojo smrtjo, pred uveljavitvijo ZPIZ-1 ni uveljavljal pravice do pokojnine, ne more biti razumen razlog za različno priznavanje pravice do družinske oz. vdovske pokojnine med družinskimi člani oseb, ki so umrle, preden so se upokojile, in med tistimi, ki so umrle po tem, ko so se upokojile. Pravica do družinske oz. vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni odvisno od tega, ali upravičenci uveljavljajo po zavarovancu, ali po uživalcu pokojnine. Ker ni videti razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje, ki ga povzroči stališče, po katerem lahko vdovsko pokojnino uveljavljajo le družinski člani uživalca pokojnine, je tudi odločitev, ki temelji na takšnem stališču, v neskladju z 2. odst. 14. čl. Ustave RS.

Na podlagi zgoraj navedenih stališč Ustavnega sodišča Republike Slovenije pritožbeno sodišče šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je odpravilo odločbi toženke in ji naložilo, da izda novo odločbo v roku 60 dni, pravilno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na strani umrlega obstajajo pogoji po 1. alineji 1. odst. 109. čl. ZPIZ-1, da lahko vdova oz. drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, saj je iz listin, ki so vložene v upravnem spisu razvidno, da je umrli zavarovanec M.I. dopolnil v Republiki Sloveniji 16 let, 11 mesecev pokojninske dobe. Ali pa so na strani tožnice izpolnjeni vsi pogoji, ki jih mora vdova izpolnjevati, pa tožena stranka v dosedanjem upravnem postopku sploh ni ugotavljala, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in je v posledici navedenega ravnalo pravilno, ko je obe odločbi toženke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj tožena stranka upoštevajoč stališča ustavnega sodišča v citiranih odločbah o zadevi ponovno odloči.

Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo toženke, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011