VDSS sodba Psp 396/2010

Jedro

Ker ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja po letu 2000 oziroma se je to stanje celo izboljšalo, razen tega zdravljenje tudi še ni končano, ni izkazan dejanski stan po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da pri tožnici invalidnost v času do izdaje dokončne odločbe toženca, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, še ni bila podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 1. 7. 2005 in št. ... z dne 14. 2. 2006 ter da se tožnico od 1. 7. 2005 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji od tedaj dalje priznajo vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločilo je, da stroški sodnega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma in v celoti ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotne ocene, da je vezano na zahtevek po razporeditvi v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je torej ugotavljalo zgolj, ali so pri tožnici podani pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ni pa se opredelilo do tega, ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnice v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Bistveni del tožbenega zahtevka predstavlja njegova 1. alineja in sicer ugotovitev glede nezakonitosti odločb toženca. 2. alineja zahtevka predstavlja obliko dajatvenega zahtevka, v okviru katerega je tožnica sprva zahtevala razvrstitev v II. in III. kategorijo invalidnosti, kasneje pa je ta del zahtevka modificirala tako, da je zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. I. kategorija invalidnosti predstavlja najširšo obliko tovrstnih zahtevkov in sta tako II. kot III. kategorija invalidnosti dejansko vsebovani tudi v I. kategoriji invalidnosti. Upoštevaje pravilo, da lahko sodišče vedno prisodi manj od zahtevanega, je jasno, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti tudi, ali so pri tožnici morda podani pogoji za njeno razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, česar pa ni storilo. Takšna odločitev nasprotuje tudi načelu iskanja materialne resnice. S tem je podana tako procesna kršitev, kot tudi zmotna uporaba materialnega prava. Tudi odločbi toženca sta sami s seboj v nasprotju in zato povsem nerazumljivi, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Toženec je namreč v odločbi z dne 29. 6. 2005 ugotavljal, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejena, to je sestavljalka v grafiki. V drugi odločbi pa je toženec ugotovil, da tožnica za svoje delo ni bila sposobna že pred zaposlitvijo. Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedenski mnenji specialistke psihiatrinje in specialistke nevrologinje, ker naj ne bi odstopali od medicinske dokumentacije. S takšnim zaključkom se tožnica ne strinja, ker ravno iz medicinske dokumentacije izhaja, da se mnenja zdravnikov glede preostale delazmožnosti bistveno razlikujejo. Iz izvida dr. K. z dne 14. 12. 2004 izhaja, da tožnica za pridobitno delo ni več sposobna. Enako mnenje je podal tudi izvedenec doc. dr. G.V. in pa nevropsihiater M.B. (izvid in mnenje z dne 7. 4. 2010 tožnica prilaga k pritožbi). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je poklonilo vero ravno izvedenskima mnenjema specialistke psihiatrinje in specialistke nevrologinje. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Sodišče prve stopnje ni ocenjevala pogojev za razvrstitev tožnice v II. ali III. kategorijo invalidnosti zaradi nefunkcionalnosti levice. Izvedenka je namreč pojasnila, da tožnica levo roko dejansko ne more uporabljati zaradi močne konverzivne motnje. Organskih sprememb sicer pri tožnici ni zaznati, vendar to ne vpliva na dejstvo, da tožnica leve roke dejansko ne more uporabljati zaradi prisotne psihične motnje. Sodišče se tudi ni opredelilo do pomembnega stališča izvedenke in sicer, da so te konverzivne motnje izredno resistentne in da so praktično neozdravljive. Zdravljenje je sicer možno, vendar je to v Sloveniji slabo urejeno. Poleg tega pa je tudi povedala, da obstaja bolj teoretična možnost ozdravitve, saj gre dejansko za spremembo osebnosti, ki jo praktično ni mogoče spreminjati z ukrepi zdravljenja. Slednje sicer izrecno ne izhaja iz zapisnika z dne 24. 2. 2010, čeprav je izvedenka takšne navedbe podala, sodišče pa je v zapisnik povzelo zgolj del njene izjave. Sodišče se tudi ni opredelilo do predlaganega dokaza v vlogi z dne 21. 1. 2010. Tožnica je zahtevala, da se glede možnosti zdravljenja postavi izvedenec s področja rehabilitacijske medicine (fiziatra). Ker je tožena stranka sama izpostavila navedeni problem in ker nikoli ni nasprotovala takšnemu dokaznemu predlogu, temveč se je z njim celo strinjala, bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj takšnemu predlogu ni sledilo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca s področja psihiatrije. Tožnica je namreč ves čas postopka nasprotovala dopolnitvi mnenja prof. dr. M.T., saj je njeno mnenje nepopolno in nejasno ter nasprotuje ugotovitvam drugih izvedencev in specialistov, zlasti tudi izvidom dr. B.. Izvedenka ni odgovorila na vprašanje, ali so se pri tožnici zdravstvene težave pojavile pred ali po zaposlitvi v letu 1992 oziroma ali so se odtlej kaj spremenile oziroma poslabšale. Izvedenka je zgolj vztrajala, da se v letih 2005 in 2006 tožničino stanje v smislu diagnoz disociativne in somatoformne motnje ni poslabšalo, kar pa dejansko ne pomeni, da se je tožnica s tema diagnozama sposobna vključevati v delovni proces. Sodišče je svojo odločitev nadalje oprlo na izvedenkino trditev, da je obe motnji možno zdraviti. Pri takšnem zaključku pa se sodišče ni opredelilo do pripomb izvedenke dr. S.Š.J., ki je glede učinkovitosti takega zdravljenja podala močne zadržke. Iz izvedenega dokaznega postopka in medicinske dokumentacije izhaja, da se je tožničino psihično zdravje porušilo po nastopu dela na delovnem mestu „sestavljalka v grafiki“ v letu 1992. Očitno je podana vzročna zveza med poslabšanjem psihičnega stanja tožnice in opravljanjem delovnega procesa. Zaključek sodišča nasprotuje izvedenim dokazom, s tem pa je podana kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenem zahtevku, tožencu pa v plačilo naloži stroške postopka, vključno s stroški te pritožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa prizna vse stroške, vključno s pritožbenimi stroški. Obenem prosi za taksno oprostitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, ki jih uveljavlja tožnica. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, razen tega o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V tem primeru torej ni podane kršitve niti po 14. niti po 15. točki 339. člena ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 14. 2. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 1. 7. 2005, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je v prvostopenjski odločbi svojo odločitev utemeljeval na mnenju Invalidske komisije I. stopnje z dne 29. 6. 2005, po katerem pri tožnici ni prišlo do zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je „sestavljalka v grafiki“ oziroma za poklicno napredovanje in zato pri njej invalidnost ni podana. Posledično je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja je bila potrjena tudi z drugostopenjsko odločbo z dne 14. 2. 2006, vendar v tem primeru na podlagi ugotovitve, razvidne iz mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 14. 12. 2005, da pri tožnici ni podana kategorija invalidnosti, ker za svoje delo „sestavljalka v grafiki“ ni bila zmožna že ob nastopu na to delo. Ker se mnenji invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku bistveno razlikujeta, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek zaradi ugotovitve dejanskega stanja.

Po izvedenem dokaznem postopku je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb toženca. To pa pomeni, da je tudi sodišče prve stopnje enako kot pred njim toženec presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa čeprav iz drugih razlogov kot pa toženec. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila odločitev toženca nepravilna oziroma nezakonita, torej da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku glede odprave odločb toženca in nato samo razvrstiti tožnico v ustrezno kategorijo invalidnosti in odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja ali pa, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po 1. alineji 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) izpodbijani upravni akt odpraviti in naložiti tožencu izdajo novega upravnega akta. Glede vezanosti na tožbeni zahtevek je po stališču pritožbenega sodišča potrebno izhajati iz bistva socialnega spora, to pa je, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Ob upoštevanju načela materialne resnice, mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V zadevi je bilo sporno dejstvo, ali je pri tožnici sploh podana invalidnost. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je bilo glede vprašanja tožničine invalidnosti že odločeno s pravnomočno sodbo, opr. št. Ps 1257/96 z dne 16. 12. 1999. Z navedeno sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica sposobna za delo, ki ga je opravljala, torej za delo „sestavljalka v grafiki“. V sporni zadevi torej ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali je bila tožnica sposobna za prej navedeno delo že pred omenjeno odločitvijo sodišča z dne 16. 12. 1999, temveč je za razsojo bistveno, ali je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in, ali je še zmožna opravljati svoje delo „sestavljalka v grafiki“, kakor tudi, ali je zmožna opravljati druga dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek 60. člena ZPIZ-1).

Kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, so bile pri tožnici ugotovljene sledeče težave: displazija kolkov obojestransko, ki pa je podana že od rojstva in se je tožnica s temi težavami tudi že zaposlila, kar pomeni, da v tem primeru ne moremo govoriti o poslabšanju zdravstvenega stanja. Naslednja zdravstvena težava, ki jo je podrobno opisala sodna izvedenka nevrologinja, na glavni obravnavi dne 24. 2. 2010, pa je: Raynaudov sindrom. Ta sindrom se po izpovedbi sodne izvedenke kaže tako, da pride v mrazu do zoženja arterij, ki prehranjujejo roko. To povzroči bledico, lahko tudi bolečino, v toplem prostoru pa lahko roka pordeči. Če bolniki delajo v sobnih temperaturah, nimajo nobenih simptomov. Po mnenju sodne izvedenke navedeni sindrom za ugotovitev delazmožnosti pri tožnici ni ključen. Na delazmožnost lahko vpliva le refleksna simpatična distrofija, katere pa sodna izvedenka ob pregledu ni ugotovila, jo je pa tožnica po njenem mnenju verjetno imela. Ključna je torej ugotovitev vzroka zdravstvenih težav z levo roko. Leva roka ni „mrtva“, saj tožnica roko čuti in tudi v prstih ima občutek. Z roko ni sposobna dvigovanja večjih bremen, kot je na primer večkrat po 3 do 5 kg na višino enega metra. Leva roka je tožnici le v pomoč. Izvedenka pri tem ni našla nevroloških izpadov, temveč so po njenem mnenju težave z roko posledica konverzivne motnje. Za konverzvne motnje je zelo resistentna in morda z določeno psihoterapijo bi bilo možno izboljšati psihično zdravstveno stanje tožnice. Glede na mnenje sodne izvedenke specialistke nevrologinje so organske težave posledica psihičnih težav. Sodna izvedenka specialistka psihiatrinja je na glavni obravnavi dne 13. 4. 2010 izpovedala, da je bila že pred časom postavljena diagnoza disociativna motnja in somatoformna motnja, pri čemer po mnenju sodne izvedenke navedeni diagnozi nista indikacija za nezmožnost za delo. Pri tožnici se je duševno stanje tudi izboljšalo, predvsem zaradi odsotnosti stresov. Oseba z diagnozo disociativna motnja ali somatoformna motnja ni nezmožna za delo zaradi te diagnoze, temveč je celo priporočljivo aktivno življenje tudi v okviru pridobitne dejavnosti. Obe diagnozi, ki sta napisani v medicinski dokumentaciji, je po mnenju sodne izvedenke možno v postopku zdravljenja zdraviti in ublažiti simptomatiko tako, da je bolnik ob ustreznem zdravljenju zmožen za pridobitno delo. V primeru začasnega poslabšanja pa je možno koristiti bolniški stalež. Skupna diagnoza disociativna motnja pa je identična s konverzivno motnjo po mednarodni klasifikaciji bolezni. Po mnenju sodne izvedenke s psihiatričnega vidika pri tožnici ni prišlo niti do poslabšanja zdravstvenega stanja niti niso potrebne nobene omejitve pri delu.

Tako sodna izvedenka specialistka nevrologinja, kot tudi izvedenka s področja psihiatrije ugotavljati, da so pri tožnici ključne psihične težave, pri čemer pa po letu 2000 ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, saj se je tožnica, kot izhaja iz izpovedbe izvedenke psihiatrinje, pri psihiatru nazadnje oglasila 21. 11. 2000. Kasneje je celo prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Vse te težave pa so predmet zdravljenja. V primeru zdravljenja pa je potrebno začasne zdravstvene težave reševati z bolniškimi staleži, medtem ko je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja bistveno, da gre za stanje, ko je zdravljenje končano, torej ko zdravstvenih sprememb ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker v spornem primeru ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja po letu 2000, oziroma se je to stanje celo izboljšalo, razen tega zdravljenje tudi še ni končano, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izkazan dejanski stan po 1. odstavku že citiranega 60. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da pri tožnici invalidnost v času do izdaje dokončne odločbe toženca, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, še ni bila podana. Spremembe, ki so nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, pa so lahko le predmet novega postopka pri tožencu. Glede na navedeno niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče pri presoji ni moglo upoštevati novejšega izvida, datiranega z dne 7. 4. 2010 (priloga A/35), saj izkazuje novo stanje, o katerem pa mora najprej odločiti toženec (na predlog tožnice oziroma njenega osebnega zdravnika), kajti v nasprotnem primeru bi sodišče brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec.

Glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazni postopek, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sodnimi izvedenci ustrezno razčistilo neskladja med ugotovitvami posameznih lečečih specialistov, oz. med samimi izvedenskimi mnenji (kot npr. med mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 30. 5. 2007 in pa mnenjem doc. dr. G.V.). Bistveno pri vsem tem je, da je izvedenec oseba, ki da svoje znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnjah, tako da lahko sodnik razjasni pravno pomembna dejstva. Tako sodni izvedenec, kot tudi zdravnik specialist lahko podata le mnenje glede strokovnih ugotovitev, medtem ko je naloga sodišča, da na podlagi ugotovljenih dejstev uporabi materialno pravo, v spornem primeru torej določbe, ki se nanašajo na obstoj invalidnosti.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca specialista psihiatra iz razloga, ker naj bi bilo mnenje že postavljene sodne izvedenke prof. dr. M.T. nepopolno oziroma nejasno, pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik z glavne obravnave z dne 24. 2. 2010 ugotavlja, da je tožnica predlagala postavitev novega izvedenca specialista psihiatra oziroma zaslišanje prof. T., ki je že podala izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za zaslišanje prof. T., kar je skladno tudi z določbami ZPP (254. člen). Glede postavitve sodnega izvedenca specialista fiziatra pa je dokazni predlog v primeru, da bi bilo to potrebno, postavil toženec v dopisu z dne 21. 1. 2010, ne pa tožnica. Po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da izvajanje dodatnih dokazov ni bilo potrebno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe. Glede predloga za taksno oprostitev pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnega zavarovanja in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1276/2004
• VDS Sodba Psp 80/2000
• VDS Sodba Psp 229/95