VDSS sodba, Psp 361/2010

Jedro

V spornem obdobju je bil tožnik pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Četudi je bil istočasno vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik, toženec ni smel o sprememba lastnosti zavarovanca obveznega zavarovanja odločiti v postopku, vodenem po uradni dolžnosti za nazaj. Takšna odločitev ni dovoljena, ker predstavlja nedopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljen status.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi prvostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2009. Drugostopenjska odločba št. ... z dne 2. 3. 2009 pa se spremeni tako, da glasi:

„Tožniku z 28. 1. 2009 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti (16. člen ZPIZ-1). Od 29. 1. 2009 ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti (1. odstavek 15. člena ZPIZ-1).“

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (2. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 1. 2009 in št. ... z dne 2. 3. 2009. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 203,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik v spornem obdobju opravljal samostojno dejavnost kot edini oziroma glavni poklic v smislu 17. člena ZPIZ-1. Tožnik ni v delovnem razmerju in tudi ne na šolanju, prav tako pa ne opravlja druge dejavnosti, na podlagi katere bi lahko bil prednostno zavarovan. Pri tem je potrebno upoštevati določbo 25. člena ZPIZ-1, ki favorizira zavarovanje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sam dosežen dobiček od dejavnosti ni zakonski znak iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 in ni relevanten pri vprašanju obveznosti zavarovanja. V relevantnem obdobju je obstajalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, upoštevaje tudi 25. člen ZPIZ-1 ter 33. člen ZPIZ-1. Prav tako je po predpisih o matični evidenci obstajala podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca in sicer po 50. in 49. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000). Zgolj iz previdnosti toženec še poudarja, da tudi sicer iz izpovedbe tožnika na glavni obravnavi sledi, da je prejel več sredstev iz naslova samostojne dejavnosti, kot pa iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Odločbi toženca sta pravilni in zakoniti vsaj za obdobje od 15. 1. 2009 dalje in je pravilna odločitev, da tožniku preneha lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti vsaj z navedenim dnem ter da ima lastnost zavarovanca po 1. odstavku 15. člena od navedenega dne dalje. Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj odločbi toženca od dne izdaje prvostopne odločbe dalje nista pravilni in tako obstaja tudi kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek po odpravi odločb za čas po 15. 1. 2009. Sodbo naj spremeni tudi v stroškovnem delu, upoštevaje delni uspeh tožnika v postopku. Nadalje naj preveri, ali je bila tožba vložena pravočasno in v kolikor bi ugotovilo, da tožba ni bila vložena pravočasno, naj v takšnem primeru sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbo zavrže.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba vloženo pravočasno, torej v zakonsko določenem roku. Dokončna odločba toženca je bila tožniku vročena dne 20. 3. 2009, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana 20. 4. 2009. Ker je 30-dnevni rok za vložitev iztekel v nedeljo, dne 19. 4. 2009, je bila torej tožba, ki je bila vložena prvi naslednji delovni dan, torej v ponedeljek, dne 20. 4. 2009, vložena pravočasno in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje odločitev ustrezno obrazložilo tako, da se lahko preizkusi. Prav tako ni podanih drugih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 2. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 15. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.) z 31. 12. 1999. Toženec je nato odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bil tožnik od 1. 4. 1992 dalje pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, torej po določbi 13. člena ZPIZ/92. Gre za zavarovalno podlago 051 in sicer kot nosilec kmečkega gospodarstva. Tožnik pa je bil istočasno vpisan tudi v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik z registrirano dejavnostjo „vzdrževanje in popravilo motornih vozil“ in sicer vse od 1. 2. 1986 dalje.

V sporni zadevi torej ni sporna lastnost zavarovanca, saj je bil tožnik ves čas zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporno je zgolj vprašanje, ali je bil tožnik v zavarovanje vključen skladno z določbami ZPIZ-1. ZMEPIZ v 4. alineji 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja med drugim tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbe 25. člena ZPIZ-1. V navedenem členu je določeno, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Zavarovanje samostojnih podjetnikov je urejeno v 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah. Zavarovanje kmetov pa je urejeno v 16. členu ZPIZ-1, kjer je določeno, da se kmetje in člani kmečkih gospodarstev ter druge osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic obvezno zavarujejo, če ob vložitvi prijave v zavarovanje izpolnjujejo dodatne pogoje in sicer, da niso mlajši od 15 let in imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo ugotavlja služba medicine dela in na zavarovanega člana dosegajo najmanj tolikšen katastrski dohodek ali drug dohodek kmečkega gospodarstva, ki ustreza znesku minimalne plače.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik izpolnjeval pogoje za zavarovanje tako po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik posameznik kot tudi pogoje za zavarovanje po 16. členu ZPIZ-1 kot kmet. Upoštevaje 25. člen ZPIZ-1 bi moral biti tožnik vključen v zavarovanje po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ -1, kajti ta podlaga je v zakonu navedena pred podlago, ki se nanaša na zavarovanje kmetov. Vendar pa po stališču sodišča prve stopnje toženec ni imel pravne podlage za spremembo statusa zavarovanca za nazaj, torej vse od 1. 1. 2000 dalje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sprememba lastnosti zavarovanca obveznega zavarovanja v postopku, vodenem po uradni dolžnosti za nazaj, ni dovoljena, saj predstavlja nedopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljen status. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 80/2008 z dne 21. 9. 2009 poudarja, da na podlagi določb ZMEPIZ pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS). Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 86/2004 z dne 9. 11. 2004 je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je potrebno ozko razlagati določbe o možnih spremembah lastnosti zavarovanca, ker gre za poseg v obstoječe pravno razmerje. Enako izhaja tudi iz sodbe opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je tožnik še naprej, torej tudi po izdaji odločbe zavarovan po nepravilni podlagi, torej kot kmet. Če za spremembo podlage zavarovanja za nazaj ni pravne podlage, pa taka podlaga za odločitev vnaprej nedvomno obstaja in sicer v že citirani določbi 4. alineje 49. člena ZMEPIZ. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo prvostopenjsko odločbo toženca z dne 15. 1. 2009. Drugostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2009 pa spremenilo tako, da tožniku z 28. 1. 2009 preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti (16. člen ZPIZ-1). Od 29. 1. 2009 dalje ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti (1. odstavek 15. člena ZPIZ-1). Tožniku je bila namreč 28. 1. 2009 vročena prvostopenjska odločba z dne 15. 1. 2009, kar je razvidno iz povratnice v upravnem spisu. Upoštevaje 1. odstavek 262. člena ZPIZ-1 in 3. točko 1. odstavka 282. člena ZUP postane prvostopenjska odločba izvršljiva, ko se vroči stranki, zato tožniku lastnost zavarovanca po 16. členu ZPIZ-1 preneha ne s 15. 1. 2009, temveč z 28. 1. 2009. Vse kasnejše spremembe nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca pa so lahko le predmet novega postopka pri tožencu.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (2. odstavek izpodbijane sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel z bistvenim delom svojega zahtevka, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP utemeljeno naložilo plačilo stroškov tožencu.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 166/2011
• VDSS sklep Psp 686/2009
• VDSS sklep Psp 62/2010