<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Psp 355/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.355.2010
Evidenčna številka:VDS0005990
Datum odločbe:08.09.2010
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:načelo kontradiktornosti - priznanje invalidnosti

Jedro

V kolikor obstajajo neskladja med mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje ter med priloženo medicinsko dokumentacijo glede odločilnih dejstev, sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, da se ta dejstva ugotovijo tudi z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne specialnosti. Zavrnitev takšnega dokaza bi bila utemeljena le v primeru, če bi bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno z izvedbo drugih dokazov. V nasprotnem primeru pa pride do kršitve pravice stranke do izjave v postopku oziroma do obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2008 in odločba z isto številko z dne 25. 2. 2008 in se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Hkrati je odločilo, da stroški postopka tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je pri njej podana invalidnost po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Kronična motnja govora, za katero trpi že od otroštva, se z leti še poslabšuje, obenem pa se pojavljajo še stopnjujoče psihične težave. Ker je govorna napaka vedno bolj moteča, ji posveča vedno več pozornosti, kar zmanjšuje njeno zmožnost za koncentracijo in ji posledično onemogoča opravljanje njenega poklica. Vedno hujša kronična motnja govora in spremljajoče psihične težave prestavljajo takšno spremembo v zdravstvenem stanju, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in rehabilitacijo. Sklicuje se na poročilo logopeda z dne 7. 3. 2008, ambulantni karton nevrološke ambulante z dne 17. 3. 2008 in psihološko poročilo z dne 12. 3. 2008. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da so se v njenem zdravstvenem stanju zgodile neodpravljive spremembe, ki so zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Navaja tudi, da je končala Pedagoško akademijo in Likovno akademijo, vendar je po zaključku študija uspela najti zaposlitev le v pedagoški smeri. Večkrat je bila zaposlena kot učiteljica za določen čas, večino časa pa je bila prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, kamor je prijavljena še danes. Na Likovni akademiji je pridobila naziv akademski kipar, vendar tega poklica ni v klasifikaciji. Navedeno potrjuje tudi zaposlitveni načrt Zavoda RS za zaposlovanje z dne 23. 1. 2007, v katerem so kot zaposlitveni cilji navedeni: predmetni učitelj, kostumograf, restavrator in scenograf. Sama je primerno izobražena zgolj za poklic predmetnega učitelja, ki ga zaradi opisanih zdravstvenih težav ne more opravljati. Za zaposlitev v ostalih treh poklicih iz zaposlitvenega načrta pa je potrebna specialna izobrazba, ki je nima. Ne drži, da je sposobna opravljati delo, kjer ni izpostavljena javnim nastopom in govornemu sporazumevanju. Pri tem se spregleda, da ob kronični govorni napaki trpi še za psihičnimi težavami, ki prav tako vplivajo na delovno zmožnost. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi sodnega izvedenca medicinske stroke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Invalidski komisiji, ki sta v predmetni zadevi podali mnenje, sta namreč organa v sestavi tožene stranke, zaradi česar se poraja dvom v njihovo neodvisnost in nepristranskost. Ali so nastale zatrjevane spremembe, bi lahko objektivno ugotovil le sodni izvedenec medicinske stroke, katerega postavitev je predlagala. Sodišče je z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je imela za posledico, da zdravstveno stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožnici prizna invalidnost in pravice iz invalidskega zavarovanja, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka za zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša še stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP) in da je odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 11. 6. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opravilne številke z dne 25. 2. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah ZPIZ-1. V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo – če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; III. kategorijo – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost se po 61. členu ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidih II. in III. kategorije, ta pa je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustrezna njegovi strokovni izobrazbi oz. strokovni usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let (ženska).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je svojo odločitev oprlo predvsem na dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje z dne 16. 12. 2009, ki ga je pridobilo za razjasnitev dejanskega stanja, katerega je ocenilo kot skladno z mnenjem Invalidske komisije tožene stranke I. in II. stopnje in skladno z medicinsko dokumentacijo v spisu.

Invalidska komisija I. stopnje in Invalidska komisija II. stopnje, ki sta v predsodnem postopku v skladu z 261. členom ZPIZ-1 ocenjevali tožničino delovno zmožnost, sta namreč podali izvedensko mnenje, da pri tožnici ni sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bila razporejena, to je „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“, zato pri njej ni invalidnosti. Obe sta tudi ugotovili, da je pri tožnici podana bolezen dizartrija. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da izvidi v dokumentaciji govore za slabo artikulacijo, ki izvira že iz otroških let in za anksioznost, brez pomembnejših kognitivnih izpadov, zaradi česar ne morejo ugotoviti potrebe po trajnih razbremenitvah na delovnem mestu. V dopolnilnem mnenju pa je Invalidska komisija II. stopnje, kjer so sodelovali, specialist medicine dela, specialist otorinolaringologije, specialist nevropsihiater in varnostni inženir, na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda podala mnenje, da tožnica za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ že ob nastopu ni bila zmožna ter je v polnem delovnem času zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu „akademski likovnik“, kjer ni potrebno govorno sporazumevanje. Glede na različna izvedenska mnenja invalidskih komisij pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje skladno z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, podano v predsodnem postopku, in bi moralo to v postopku razčistiti, še zlasti glede na neskladnost dopolnilnega mnenja z medicinsko dokumentacijo v spisu. Dopolnilno mnenje, da tožnica že ob nastopu dela ni bila zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ je namreč v nasprotju z zdravniškim spričevalom z dne 30. 5. 2006, v katerem je bilo s strani Medicine dela, prometa in športa ugotovljeno, da je tožnica za delo na navedenem delovnem mestu zmožna za 6 mesecev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer opozori na to, da je v navedenem spričevalu poleg 2. točke (da je tožnica delazmožna za 6 mesecev) obkrožena tudi 3. točka, ki govori o tem, da zavarovanka začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto, vendar navedenega nasprotja v postopku ne razčisti. Invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju tako ne odgovori na vprašanje, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, torej, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost in jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, še posebno glede na ugotovitve specialistov v medicinski dokumentaciji, na katere opozarja tudi pritožba, niti tega v postopku ni ugotavljalo sodišče prve stopnje. Iz poročila logopeda z dne 7. 3. 2008 izhaja, da gre pri tožnici za kronično motnjo govora, ki je najverjetneje organsko pogojena in ji onemogoča opravljanje dela, ki je vezano na govor. V psihološkem poročilu z dne 12. 3. 2008 specialistka klinične psihologije meni, da tožnica v stresnih situacijah, kjer je izpostavljena, popolnoma odpove, tako zaradi motnje govora kot koncentracije in usmerjene pozornosti in da glede na rezultate ni pričakovati, da bi zmogla učinkovito opravljati pedagoško delo. Iz ambulantnega kartona nevrološke ambulante z dne 17. 3. 2008 pa je moč povzeti, da pri tožnici v nevrološkem pregledu močno odstopa zatikajoča govorica, ki je tudi edini in najbolj pomemben deficif, ki tožnico bistveno omejuje v vsakdanjem življenju in pri navezovanju stikov ter je glede na socialno in čustveno breme le-ta enako pomembna kot bi bila eventualna fizična prizadetost. Vprašanja, ali je bila tožnica ob nastopu dela na delovnem mestu „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ za to delo zmožna ali ne oziroma ali ugotovitve specialistov predstavljajo takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na tožničino delovno zmožnost in kdaj so te spremembe nastale, pa so glede na zgoraj navedena razhajanja ostala v postopku nerazčiščena, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo bistvenih okoliščin za odločitev v tej zadevi in za pravilno uporabo materialnega prava iz 60. člena ZPIZ-1.

V 1. odstavku 213. člena ZPP je določeno, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi, naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V kolikor pa sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZDSS-1 izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca, kršilo pravico stranke do izjave v postopku oziroma je bila s tem tožnica prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov bi bila utemeljena le v primeru, če bi bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno z izvedbo drugih dokazov, česar pa kot že rečeno ni storilo, saj ni ustrezno razčistilo razhajanj med mnenji invalidskih komisij in medicinsko dokumentacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo zgoraj navedena razhajanja med mnenjem Invalidske komisije I. in II. stopnje in dopolnilnim mnenjem Invalidske komisije II. stopnje ter citirano medicinsko dokumentacijo bodisi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja Invalidske komisije II. stopnje bodisi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke in izvedlo še druge dokaze, da se razčisti dejansko stanje v nakazani smeri. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka, bo sodišče ponovno razsodilo o zadevi.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Upoštevati je treba, da v kolikor bi okoliščine, ki so pomembne za odločitev v zadevi, prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje.

V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.


Zveza:

ZPP člen 213, 213/1, 339, 339/1, 339/1-8- ZPIZ-1 člen 261.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTkx