VDSS sodba, Psp 352/2010

Jedro

Odklonitev zaposlitve oziroma ravnanje, ki povzroči, da delodajalec odkloni zaposlitev kandidata, ima za posledico prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita oziroma odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 9. 2007 in št. ... z dne 8. 8. 2007 ter da se tožnik tudi od 10. 7. 2007 dalje vodi v evidenci brezposelnih oseb (I. točka izreka). Sodišče je nadalje razsodilo, da je dokončna odločba št. ... z dne 28. 9. 2007 pravilna in zakonita (II. točka izreka), ter da stroški tožnika bremenijo državni proračun (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem glede izpolnitve pravnega standarda prizadevati si za pridobitev zaposlitve. Podan je tudi razkorak med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da je v času tožnikovega šolanja na Srednji šoli za ... izobraževalni program te šole zajemal tako smer kuharja kot smer strežbe, kar pa ni res, saj je tožnik izpovedal, da je končal smer strežba. Učil se je sicer tudi za kuharja, vendar pa smer strežba ne daje kvalifikacij za delo, na katerega ga je napotil toženec. Ob dejstvu, da so programi srednjih šol za gostinstvo enaki, bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnika in opraviti poizvedbe pri Srednji šoli za gostinstvo in turizem, katero smer je obiskoval tožnik, torej ali je bila to smer strežbe ali smer kuhar. Z opravo dodatnih poizvedb bi sodišče lahko razčistilo, ali je bilo delo, na katerega je toženec napotil tožnika, ustrezno oziroma primerno. Glede navedenega je sodišče prve stopnje tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podan pa je tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z 2. členom ZPP, ki določa, da sodišča odločajo v mejah zahtevkov strank, odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka oziroma celo mimo zahtevkov pravdnih strank. Dejstvo je, da zahtevka iz II. točke izreka sodbe ni postavila nobena izmed strank. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka, pri čemer tožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opravilna številka ... z dne 28. 9.2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 8. 8. 2007, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se tožnik z 10. 7. 2007 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Toženec se je postavil na stališče, da je tožnik dne 10. 7. 2007 s tem, ko se pri dogovarjanju za zaposlitev ni prizadeval za pridobitev zaposlitve, odklonil zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, razvidne iz sklepa Psp 526/2009 z dne 21. 1. 2007 ter ustrezno razčistilo dejansko stanje. V zadevi je bilo namreč sporno, ali je bil izpolnjen dejanski stan po 70. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl. v nadaljnjem besedilu: ZZZPB), kjer je določeno, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb in evidenci oseb, vključenih v program aktivne politike zaposlovanja, med drugim tudi v primeru, če odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali s svojim ravnanjem povzroči, da delodajalec odkloni njegovo zaposlitev. Za odločitev je pomemben tudi Pravilnik o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 2/99, v nadaljnjem besedilu: pravilnik), ki v 11. členu določa dolžnosti brezposelne osebe v primeru, ko je napotena na ustrezno ali primerno zaposlitev. Brezposelna oseba je dolžna sprejeti napotnico za zaposlitev oziroma za delo, se skladno z napotnico javiti pri delodajalcu in dostaviti zavodu potrjeno napotnico od delodajalca v roku treh dni od dneva, določenega v napotnici ter si pri dogovarjanju o zaposlitvi prizadevati za pridobitev te zaposlitve.

V zadevi ni bilo sporno, da se je tožnik javil na razgovor v podjetju H.R. d.o.o., ..., sporno pa je, ali si je prizadeval pridobiti zaposlitev. Pri tem je bilo odločilno vprašanje, ali je bilo delo, na katerega je tožnika napotil toženec, ustrezno oziroma primerno glede na tožnikovo izobrazbo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka izhaja prepričljiva ugotovitev, da si tožnik ni dovolj prizadeval pridobiti zaposlitev. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bilo razpisano delovno mesto vodja kuhinje, samostojna priprava malic in jedi po naročilu, nabava, sestavljanje jedilnika, razporejanje delavcev ter da je bila zahtevana strokovna izobrazba kuharja oziroma gostinskega tehnika. Iz priloge A/4 v dokumentaciji sodnega spisa je razvidno, da ima tožnik diplomo za program VIP turistična dela, smer gostinski tehnik, kar pomeni, da je bila že sama napotitev glede na splošne pogoje ustrezna. Ali je delodajalec izključno iskal kandidata, ki ima zaključeno smer kuhar ter kako je potekal razgovor pri delodajalcu, pa je sodišče prve stopnje razčiščevalo z zaslišanjem priče in sicer vodje hotela, pri katerem je bil tožnik na razgovoru. Priča je prepričljivo izpovedala, da je bil tožnik bolj ali manj nezainteresiran za delo, zaradi katerega je prišel na razgovor. Tudi, če bi tožnik povedal, da je celo življenje delal le kot natakar, bi razgovor z njim nadaljevali, saj so bili zainteresirani tako za delovno silo v kuhinji kot za strežbo. Priča ni imela vtisa, da si tožnik prizadeva, da bi dobil delo, zato je po razgovoru zaključil, da je tožnik odklonil zaposlitev, to pa zato, ker je tožnik po končanem razgovoru dejal, da ne želi opravljati dela kuharja oziroma vodje kuhinje. Priča je tudi izpovedala, da ne glede na to, da je tožnik celo življenje opravljal le delo natakarja, da bi bil sposoben, glede na to, da ima delovne izkušnje, opravljati tudi delo vodje kuhinje. Za to delovno mesto je bilo predvideno tudi poskusno delo treh mesecev, kjer bi se pokazalo, če je oseba dejansko sposobna opravljati tako delo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, pravilno zaključil, da si tožnik ni prizadeval pridobiti zaposlitev in da gre torej za stanje, kakršno je opredeljeno v že citiranem 70. členu ZZZPB in 11. členu pravilnika. Odklonitev zaposlitve oziroma ravnanje, ki povzroči, da delodajalec odkloni zaposlitev kandidata, pa ima za posledico prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, razen tega tudi ni podan razkorak medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki, in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Po stališču pritožbenega sodišča tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje opravilo dodatne poizvedbe pri Srednji šoli za ..., saj je že iz dokumentacije v spisu (diploma pod A/4) razvidno, kakšno izobrazbo je pridobil tožnik ter vrsto in naziv programa, za katerega je končal šolanje.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka. Tožnik je namreč s tožbo izpodbijal dokončno odločbo toženca z dne 28. 9. 2007. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) v 1. odstavku 81. člena določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe ter nato v II. točki izreka še posebej ugotovilo, da je bil izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. V tem primeru torej sodišče prve stopnje nikakor ni odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 38/99
• Sodba VIII Ips 289/2002
• Sodba VIII Ips 240/2002