<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 337/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.337.2010
Evidenčna številka:VDS0005982
Datum odločbe:19.08.2010
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:delna invalidska pokojnina - delo s krajšim delovnim časom - pravice na podlagi invalidnosti

Jedro

Pogoji za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine so izpolnjeni, ko zavarovanec dejansko prične z delom s krajšim delovnim časom na delovnem mestu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2009 in št. ... z dne 4. 2. 2009 in da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 259,01 EUR na mesec od 22. 11. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2009 dalje do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2009 odpravi v celoti, odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2009 se odpravi v delu glede datuma priznanja pravice (17. 1. 2009 dalje) in se ugotovi, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 259,01 EUR na mesec od 22. 11. 2008 dalje (prvi odstavek izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati zapadle zneske delne invalidske pokojnine od 22. 11. 2008 do vključno 16. 1. 2009 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 2. 2009 dalje do plačila (drugi odstavek izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 433,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine že od 22. 11. 2008 dalje, to je tudi za čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, in ne od dejanskega nastopa dela v skladu z odločbo tožene stranke z dne 23. 10. 2008, to je od 17. 1. 2009 dalje. Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 9. 2008 dalje z odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2008. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini do delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 6. 1. 2009 izhaja, da je tožnikov prvi dan začasne zadržanosti od dela 26. 6. 2006, to pa pomeni, da je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od 26. 6. 2006 dalje in dela dne 22. 11. 2008 dejansko ni nastopil, torej pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega tega dne ni uresničil. Iz navedene odločbe še izhaja, da je tožnik od 17. 1. 2009 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti, izključno za delo po odločbi ZPIZ z dne 23. 10.2008 s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Pred tem datumom pa je bil po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije začasno nezmožen za delo. Določba 159. člena ZPIZ-1 je lex specialis glede na določbo 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Po mnenju tožene stranke tako tožniku ni mogoče priznati niti izplačevati delne invalidske pokojnine že od 22. 11. 2008, ko je bil tožnik še v bolniškem staležu in dejansko ni nastopil dela z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z odločbo z dne 23. 10. 2008 in tako pravice do delne invalidske pokojnine v tem času sploh ni mogel uresničiti. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je delodajalec tožnika razporedil v skladu z odločbo tožene stranke, vendar tožnik dejansko dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa ni nastopil dne 22. 11. 2008, saj je bil takrat nesporno v bolniškem staležu, pač pa šele, ko je dejansko nastopil delo v skladu z odločbo z dne 23. 10. 2008, to je 17. 1. 2009. Potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev (in so v nasprotju z odločbo ZZZS z dne 6. 1. 2009), so le administrativna odločitev, glede na to, da po mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije znaša delovna obveznost delovnih invalidov III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zgolj 4 ure na dan in ne 8 ur na dan. ZZZS v takšnih primerih ugotovi, da je zavarovanec začasno nezmožen za celotno delovno obveznost, ki pa po njihovem mnenju od dokončnosti odločbe ZPIZ (v tožnikovem primeru je odločba z dne 23. 10. 2008 postala dokončna z 22. 11. 2008) znaša zgolj še 4 ure dnevno (prestale 4 ure pa je zavarovanec po mnenju ZZZS upokojen). Iz navedenih razlogov ZZZS takim delovnim invalidom izplačuje nadomestilo zaradi začasne zadržanosti od dela za 4 ure in ne za 8 ur dnevno. Navedeno stališče pa je nedvomno glede na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009 napačno. Takšnemu stališču ZZZS morajo po mnenju tožene stranke zavarovanci nasprotovati s pravnimi sredstvi zoper odločbe ZZZS, saj tožena stranka ne more prevzeti obveznosti, ki bi jih bil dolžan nositi ZZZS. Po navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS mora delodajalec delavcu, dokler le-ta na podlagi dokončne odločitve ZPIZ ne začne delati s krajšim delovnim časom od polnega, zagotavljati pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu, pa mu gre nadomestilo iz tega naslova tudi za polni delovni čas (izplačuje ga delodajalec oz. od 31. dne dalje ZZZS). Tak delavec je zavarovan za 8 ur dnevno oziroma za 40 ur na teden (za polni delovni čas) in ni za del časa (4 ure) invalidsko upokojen. Prav tako sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi do konca bolniškega staleža ne more biti relevantna. Enako stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče (VDSS) v zadevi opr. št. Psp 670/2007 z dne 26. 3. 2008. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje tudi na sodbo VDSS, opr. št. Psp 407/2007 z dne 28. 2. 2008 in sodbo opr. št. Psp 576/2008 z dne 12. 2. 2009. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno presodilo listine in nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 10. 4. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 4. 2. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zavarovancu, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poklicne bolezni, prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 259,01 EUR na mesec od 17. 1. 2009 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da se delna invalidska pokojnina zavarovancu v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj.

Pravna podlaga za odločanje je v sporni zadevi podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 93. členu določa, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Kdaj se delna invalidska pokojnina začne izplačevati, pa je določeno v 159. členu ZPIZ-1. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustrezna njegovi delovni zmožnosti.

Kot izhaja iz dokumentacije je bil tožnik z odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 23. 10. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poklicne bolezni ter mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: za dela, kjer ne pride v stik z alergeni, na katere je preobčutljiv, delo mora biti v ugodnih mikroklimatskih pogojih s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 9. 2008 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo in da mu je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičenosti izplačila delne invalidske pokojnine od 22. 11. 2008 dalje izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča. Iz 159. člena ZPIZ-1, ki predstavlja podlago za odločanje o izplačevanju delne invalidske pokojnine, izrecno izhaja, da se delna invalidska pokojnina začne izplačevati, ko delavec dejansko prične delati s krajšim delovnim časom in to na takem delu, ki ustrezna njegovi delovni zmožnosti. Tako bi tožnik z dnem izvršljivosti odločbe tožene stranke z dne 23. 10. 2008 (v postopku ni sporno, da je dokončna in izvršljiva postala z dnem 22. 11. 2008), lahko pričel z delom s skrajšanim delovnim časom, seveda pod pogojem, da pri njem ni ugotovljene začasne nezmožnosti za delo. Od delovne zmožnosti zavarovanca je namreč odvisna uresničitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. V kolikor je zavarovanec začasno nezmožen za delo, dejansko ne more nastopiti dela s skrajšanim delovnim časom oziroma tega niti ni dolžan storiti. Šele ko zavarovanec dejansko prične z delom s krajšim delovnim časom, so izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine po citiranem 159. členu ZPIZ-1. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo že v večih zadevah (npr. opr. št. Psp 242/2010 z dne 24. 6. 2010). Sodišče prve stopnje se je napačno postavilo na stališče, da je potrebno glede nastopa dela upoštevati tudi 9. člen Zakona o delovnih razmerjih in v zvezi s tem datum nastopa dela s skrajšanim delovnim časom, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, to je 22. 11. 2008. ZDR v 9. členu sicer res veže uresničevanje pravic in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja na dan nastopa dela, tudi če delavec tega dne iz upravičenih razlogov ne začne delati, vendar pa je potrebno v danem primeru upoštevati 159. člen ZPIZ-1, ki kot „lex specialis“ določa pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki so, kot že rečeno, dejanski pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 22. 11. 2008 do 16. 1. 2009 zmotno izhajalo iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bil tožnik od 22. 11. 2008 dalje začasno nezmožen za delo le za 4 ure dnevno in ne več za 8 ur dnevno, zaradi česar je kot že rečeno, zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča zaključilo, da je bil tožnik za preostale 4 ure dnevno upravičen do izplačila delne invalidske pokojnine. Tožnik je bil namreč v obdobju od 5. 11. 2008 do 16. 1. 2009 začasno nezmožen za delo na podlagi odločb imenovanega zdravnika in ni šlo za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo s strani izbranega osebnega zdravnika. Potrdila o upravičeni zadržanosti z dela tako ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev tožnikove nezmožnosti za delo v navedenem obdobju. Iz odločbe imenovanega zdravnika z dne 23. 12. 2008 izhaja, da je bil tožnik od 5. 11. 2008 do 24. 12. 2008 začasno nezmožen za delo, od dne 25. 12. 2008 dalje pa je bil zmožen za delo kot invalid III. kategorije z omejitvami po odločbi tožene stranke z dne 23. 10. 2008. Že 6. 1. 2009 je bila s strani imenovanega zdravnika izdana nova odločba, iz katere pa izhaja, da je bil tožnik od 25. 12. 2008 do 16. 1. 2009 začasno nezmožen za delo, od 17. 1. 2009 dalje pa je bil zmožen za delo kot invalid III. kategorije po odločbi ZPIZ z dne 23. 10. 2008. Zoper citirani odločbi tožnik ni vložil pritožbe. Tožnikova začasna nezmožnost za delo je torej v obdobju od 5. 11. 2008 do 16. 1. 2009 temeljila na odločbah imenovanega zdravnika, in to brez omejitve ur, kar pomeni, da je bil tožnik tudi od 22. 11. 2008 do 16. 1. 2009 začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, zaradi česar dela s skrajšanim delovnim časom dejansko ni mogel začeti.

Kot že rečeno, je za izpolnitev pogojev za izplačevanje delne invalidske pokojnine po 159. členu ZPIZ-1 pomemben dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom na delovnem mestu, ki ustreza njegovi zmožnosti. Tožnik je s takim delom pričel s 17. 1. 2009, torej dne, ko je bila s strani imenovanega zdravnika ugotovljena njegova zmožnost za delo v skladu z odločbo tožene stranke z dne 23. 10. 2008, kar med strankama tudi ni sporno, s čimer so torej od tega dne dalje izpolnjeni pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2009 in št. ... z dne 4. 2. 2009 in da se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 259,01 EUR na mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2009 dalje do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka, zavrnilo.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 93, 159.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTgz