VDSS sodba Psp 292/2010

Jedro

Ker je tožnik pri poškodbi leve roke utrpel izgubo treh členkov na mezincu, dveh členkov na prstancu in dveh členkov na sredincu, nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, saj je 30 % telesna okvara podana v primeru izgube po dveh prstnih členkov na vseh štirih prstih ene roke (razen na palcu) ali izgube devetih prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 1. 2009 in št. ... z dne 29. 10. 2008 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pri tem navaja, da je sodni izvedenec že 15. 2. 1992 podal izvedensko mnenje in sicer, da je tožnikova splošna življenjska sposobnost zmanjšana za 30 %. Od poškodbe dalje ni bil več sposoben za dela, za katera se je šolal, temveč je navaden delavec. Tožnik meni, da je upravičen do invalidnine za telesno okvaro oziroma do razlike dohodka, ki bi ga imel, če bi opravljal delo železokrivec. Tožnik predlaga, da se pridobi mnenje invalidske komisije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, št. ... z dne 12. 1. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 10. 2008, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Ker na podlagi novega zakona še ni bil sprejet nov seznam, zato je potrebno pri presoji uporabiti še vedno veljaven Sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljnjem besedilu: seznam telesnih okvar). ZPIZ-1 namreč v 454. členu določa, da podzakonski akti, ki so se uporabljali do uveljavitve tega zakona, se uporabljajo še naprej, do sprejema novih.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila dne 24. 11. 2005 pri hrvaškem nosilcu zavarovanja vložena zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, navedena pravica pa nima nikakršne zveze z morebitno razliko med plačo, ki jo prejema tožnik in pa plačo, ki bi jo prejemal kot železokrivec. Zato so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na že citirano zakonsko podlago je potrebno najprej ugotoviti, za kakšno telesno okvaro gre, nato je potrebno določiti stopnjo telesne okvare. Za priznanje pravice do invalidnine pa mora biti izpolnjen še naslednji pogoj in sicer, da mora telesna okvara nastati med zavarovanjem (oziroma uživanjem pokojnine). Če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni, pa mora biti izpolnjen tudi predpisan pogoj dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu (mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 21. 10. 2008 in mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 1. 2009), je tožnik 27. 8. 1991 na delovnem mestu v tujini utrpel poškodbo levice z delno amputacijo prstanca in mezinca, na krn sredinca pa so prišili prstanec. Tožnik je levičar. Na invalidski komisiji I. stopnje je bila ugotovljena afunkcionalnost sledečih členkov: mezinec 3x, prstanec 2x, sredinec 2x. Skupno je bilo ugotovljeno šest afunkcionalnih členkov. Skladno s poglavjem VI. A točka 6 d znaša telesna okvara 30 % v primeru, ko gre za izgubo po dva prstna členka na vseh štirih prstih ene roke, razen na palcu, oziroma če gre za izgubo devetih prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok (točka 7).

V sporni zadevi gre za izgubo treh členkov na mezincu, dveh členkov na prstancu in dveh členkov sredinca, torej za izgubo členkov na treh prstih, ne pa na štirih prstih ene roke, kot to zahteva že citirani seznam telesnih okvar. Razen tega tudi ne gre za izgubo devetih prstnih členkov na prstih ene roke, kar pomeni, da pri tožniku ne gre za stanje, kot je določeno v seznamu telesnih okvar, na podlagi katerega se pridobi pravica do invalidnine za telesno okvaro. Gre za prepričljiva mnenja obeh invalidskih komisij, ki so tudi skladna z medicinsko dokumentacijo.

Glede sklicevanje tožnika na izvedensko mnenje z dne 15. 2. 1992 (priloga A/3), kjer naj bi bila ugotovljena zmanjšana splošna življenjska sposobnost za 30 % trajno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da zmanjšanje življenjske sposobnosti nikakor še ne pomeni, da je podana tudi telesna okvara v smislu že citiranih določb ZPIZ-1 oziroma seznama telesnih okvar. Navedeno mnenje je bilo izdelano za potrebe drugega postopka, ne pa za ocenitev telesne okvare, zato za rešitev sporne zadeve ni odločilno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 108/2011
• VDSS sodba Psp 141/2011
• VDSS sodba Psp 699/2009