VDSS sodba in sklep Psp 289/2010

Jedro

Datum priznanja pravice do pokojnine še ne pomeni avtomatično tudi pričetka njenega izplačevanja. Glede začetka izplačevanja je potrebno uporabiti 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Prvi pogoj za pridobitev pravice je izpolnjen že z dnem nastanka invalidnosti, vendar je to pravico v smislu izplačila invalidske pokojnine mogoče realizirati šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odpravilo je odločbi toženca št. ... z dne 19. 12. 2007 in št. ... z dne 20. 9. 2007. Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 10. 2006 in mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da bo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 30 dni ter nadalje, da je dolžan tožniku povrniti tudi odmerjene stroške postopka. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo invalidske pokojnine z zamudnimi obrestmi ter letnega regresa za leto 2006.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da pri tožniku ni podane I. kategorije invalidnosti. Izhemična in hipertenzivna bolezen srca, komplikacije zaradi sladkorne bolezni, prizadetost ožilja in živčevja po mnenju toženca niso objektivizirane z ustreznimi preiskavami, temveč so v medicinski dokumentaciji navedene le diagnoze. Tudi klinični statusi pregledov specialistov v medicinski dokumentaciji in pregleda 21. 12. 2009 v Centru za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti, jih ne potrjujejo. Pri tem je za oceno delovne zmožnosti relevantno zgolj tisto dejansko stanje, ki je obstajalo v času uveljavljanja pravice pri tožencu. Sodni izvedenec pa je navedel, da je proučil dokumentacijo od leta 2004 do 2009, torej tudi dokumentacijo, ki zajema čas po končanem postopku pri tožencu. Kronična mešana anksiozno depresivna motnja pri nevrotsko strukturirani osebnosti in s psihološkim testiranjem potrjeni psihoorganski sindrom nista izražena v tolikšni meri, da tožnik ne bi zmogel opravljati psihično manj zahtevnega dela. Nadalje tudi kronični bolečinski sindrom hrbtenice in ugotovljene obrabne spremembe aksialnega skeleta in sklepov s posledično nekoliko omejeno gibljivostjo, utemeljujejo razbremenitve, kot izhajajo iz mnenja invalidske komisije. Glede na izraženost trajnih kroničnih zdravstvenih okvar, so po mnenju toženca utemeljene razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti. Po mnenju toženca je dejansko stanje zmotno oziroma vsaj nepopolno ugotovljeno tudi iz razloga, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem članice invalidske komisije S.M.S., dr. med., ki bi pojasnila, zakaj je bila odločitev toženca oziroma mnenje invalidske komisije pravilno, torej da je bil tožnik v relevantnem obdobju sposoben za delo z omejitvami, določenimi v mnenju invalidske komisije II. stopnje. Toženec bi tako lahko dodatno utemeljil svoje trditve o tem, da pri tožniku ni podane I. kategorije invalidnosti. Sodišče bi takšen dokaz moralo izvesti tudi glede na 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1), saj gre v zvezi z vprašanjem delovne zmožnosti za odločilno dejstvo v tem postopku, ki je med strankama sporno. Toženec iz previdnosti podrejeno še navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 2. odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik na dan razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in tudi ob izdaji sodbe še bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan in sicer najmanj do 15. 1. 2007. Sodišče tožniku pravice do pokojnine ob pravilni uporabi materialnega prava od 24. 10. 2006 dalje ne bi smelo priznati, saj mu tedaj še ni prenehalo obvezno zavarovanje. Toženec se glede priznanja pravice sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 167/07 z dne 6. 10. 2008. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ko je odločilo po spremenjenem tožbenem zahtevku, ni pa odločilo, ali spremembo tožbe dovoli. Kot to izhaja iz vloge 26. 3. 2007, je toženec spremembi tožbe nasprotoval. Sodišče je odločilo po spremenjeni tožbi, brez da bi odločilo o tem, ali spremembo dovoli. Glede odločitve v sklepu o zavrženju tožbe v določenem delu, pa toženec navaja, da bi sodišče glede na preostale pritožbene navedbe moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj pri tožniku po mnenju toženca ni podane I. kategorije invalidnosti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je nesposoben za kakršnokoli pridobitno delo in to zaradi bolezni, kar je potrdila tako hrvaška invalidska komisija in kar je bilo dokazano tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje z angažiranjem izvedencev konzilija strokovnjakov na Inštitutu za medicino dela, prometa in športa. Da je nastalo takšno stanje, je tudi jasno zapisano v medicinski ekspertizi izvedencev. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja nadalje tudi izhaja, da drugostopenjska invalidska komisija tožnika ni klinično pregledala, niti ni upoštevala specialističnih mnenj o telesnem ter duševnem zdravju ter poslabšanju zdravstvenega stanja kljub rednemu zdravljenju. Brezpredmetne so pritožbene navedbe o kakršnikoli spremembi tožbe, saj te v okviru rednega pravdanja niti ni bilo, temveč je šlo za konkretne pravne pojasnitve in preciziranje zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP), niti postopkovnih določb, na katere toženec opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 19. 12. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 9. 2007, s katero je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 10. 2006 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik s tožbo uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno s 1. alinejo 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

V predsodnem postopku sta tožnikovo delazmožnost ocenjevali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 18. 9. 2007 ter nato invalidska komisija II. stopnje dne 17. 12. 2007. Komisiji ugotavljata, da je pri tožniku od 24. 10. 2006 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti ter da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „brusilec stekla“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na višini, brez stalne hoje, z možnostjo počitka med delom, brez dela nad globino. Invalidska komisija II. stopnje pri tem ugotavlja, da je bil tožnik že obravnavan na invalidski komisiji na Hrvaškem, kjer mu je bila priznana I. kategorija invalidnosti zaradi bolezni. Invalidska komisija II. stopnje pa ni našla zadostnih zdravstvenih sprememb, zato je menila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti.

Tekom sodnega postopka je tožnik v dokazne namene predložil obširno medicinsko dokumentacijo. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Izvedenski organ je proučil predloženo medicinsko dokumentacijo ter tožnika tudi osebno pregledal. Iz obširno pisno podanega izvedenskega mnenja, datiranega z dne 1. 2. 2010 izhaja, da tožnik zaradi trajnih zdravstvenih okvar in sicer kronične mešane anksiozno depresivne motnje v poglabljanju, ki je slabo odzivna na zdravljenje pri nevrotsko strukturirani osebi, nadalje zaradi psihoorganskega sindroma (okvarjena kognitivna učinkovitost: spomin, analitično-sintetska funkcija, mišljenje, koncentracija), zaradi kroničnega bolečinskega sindroma hrbtenice s funkcionalno okvaro in degenerativnimi spremembami, zaradi poliartroze sklepov udov, kronične radikularne okvare C6, C7, C8, TH1, L5 in S1, zaradi ishemične in hipertenzivne bolezni srca, sladkorne bolezni tipa II s prizadetostjo ožilja in živčevja, od 24. 10. 2006 dalje trajno ni zmožen za delo. Po mnenju izvedenskega organa pri tožniku obstaja invalidnost I. kategorije. Na pripombe toženca je izvedenski organ izvedensko mnenje dne 29. 3. 2010 še dodatno utemeljil, pri čemer je v celoti vztrajal pri svoji ugotovitvi, da je pri tožniku od 24. 10. 2006 dalje podana I. kategorija invalidnosti.

Mnenje je ustrezno strokovno obrazloženo, pri čemer so upoštevane ugotovitve posameznih lečečih specialistov, kot so razvidne iz priložene medicinske dokumentacije v spisu. Res je, da izvedenski organ navaja tudi novejšo dokumentacijo, nenazadnje je bil tožnik tudi osebno pregledan po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, vendar vse omenjeno izkazuje zdravstveno stanje tožnika v času, ko je bil obravnavan pri tožencu. V bistvu gre torej za strokovno presojo, ali je na dan, kot ga navaja invalidska komisija I. stopnje dne 24. 10. 2006 bila pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ali pa je navedenega dne prišlo že do izgube delazmožnosti. Nenazadnje tudi iz samih pritožbenih navedb ne izhaja, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, temveč se toženec očitno ne strinja s strokovno presojo izvedenskega organa. Glede prepričljivosti dokazov pa je potrebno opozoriti na 8. člen ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi prepričljivosti že citiranega mnenja izvedenskega organa svojo odločitev utemeljeno oprlo na navedeno mnenje. Glede neizvedbe dokaza, ki ga je predlagal tožnik in sicer, da naj bi sodišče prve stopnje zaslišalo članico invalidske komisije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v 2. odstavku 287. člena ZPP določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče je ocenilo, da izvedba dokaza ni potrebna, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, toženec pa je zaslišanje članice invalidske komisije predlagal zgolj zato, da bi le-ta pojasnila, zakaj je invalidska komisija podala take razbremenitve, kot izhajajo iz mnenja invalidske komisije. Z izvajanjem dokazov pa se razčiščujejo sporna dejstva, ki pa jih toženec v dokaznem predlogu konkretno niti ni navajal.

Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravico do invalidske pokojnine priznalo na podlagi 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Datum priznanja pravice do pokojnine še ne pomeni avtomatično tudi pričetka njenega izplačevanja. Glede začetka izplačevanja je namreč potrebno uporabiti 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 224/2008 z dne 12. 1. 2010, je na podlagi 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1 realizacija pravice do pokojnine kot denarne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z invalidsko pokojnino, posebej urejena in poleg ostalih pogojev za pridobitev te pravice izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja. Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če pri njem nastane invalidnost I. kategorije. 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1 pod naslovom „začetek izplačevanja“ pa izrecno določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Prvi pogoj za pridobitev pravice je izpolnjen torej že z dnem nastanka invalidnosti, vendar je to pravico v smislu izplačila invalidske pokojnine mogoče realizirati šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je torej priznalo pravico od 24. 10. 2006, vendar je odločitev, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina, ter njeno odmero skladno z 2. alinejo 82. člena ZDSS-1 prepustilo tožencu.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v bistvu uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer pa ne navaja, kako je ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je s tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka, omenjeno prispevalo k zakonitosti in pravilnosti same sodbe, pri čemer je potrebno upoštevati tudi načelo materialne resnice (61. člena ZDSS-1), na katerega se v bistvu sklicuje tudi toženec v pritožbi.

S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano sodbo, je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper izpodbijani sklep.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 82/2010
• Sodba VIII Ips 214/2003
• VDSS sodba Pdp 753/2011