VDSS sklep Psp 193/2010

Jedro

Pri zavarovancih, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (15. člen ZPIZ-1), se invalidnost ocenjuje na podlagi njihove sposobnosti za opravljanje dejavnosti in ne na podlagi posameznih delovnih opravil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2008 in št. ... z dne 27. 12. 2007 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 11. 2007 dalje ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje in je zavrnilo tožbeni zahtevek z ugotovitvijo, da se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo od ugotovitve invalidnosti III. kategorije v letu 1997 ter da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda sledi, da ne more več opravljati svojega poklica in to niti v skrajšanem delovnem času. Možnost opravljanja dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom je zgolj teoretična, saj takega delovnega mesta tožnik ne more dobiti, upoštevati pa je potrebno še, da kot samostojni podjetnik nima možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti. Za poklic zidarja, ki je njegov poklic, je delovna zmožnost zmanjšana za 50 % oziroma še več. To pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja ortopeda, tako da bi bilo tožniku treba priznati vsaj II. kategorijo invalidnosti in iz tega pripadajoče pravice. Sodišče tudi ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, da bi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik nima samo ortopedskih težav. Že osebna zdravnica je ugotovila bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja. Tožnik je pretežno v bolniškem staležu, saj ne more delati. Poleg ortopeda je tožnika obravnaval tudi revmatolog, ki je predpisal biološko zdravljenje in sicer najprej Movalis in nato Aulin. V postopku bi moralo sodišče izvesti dokaze z zaslišanjem dodatnih izvedencev in sicer revmatologa in kardiologa. Tožnik ima namreč kot stranski učinek težave s srcem. Zagotavljanje delovne sposobnosti s polovičnim delovnim časom s predpisanimi zdravili ne more biti rešitev, ki bi zagotavljala tožniku delo s polovičnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša še stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 9. 6. 2008 in št. ... z dne 27. 12. 2007, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; III. kategorijo – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost se po 61. členu ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidih II. in III. kategorije, ta pa je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustrezna njegovi strokovni izobrazbi oz. strokovni usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let (ženska).

Iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki ga ne bo delal v prisilnem položaju telesa, kjer ne bo dvigal in prenašal bremen težjih od 10 kg in v ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 12. 6. 1997 dalje. Kot je pojasnil tožnik na zaslišanju, navedena odločba ni bila nikoli realizirana. Nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki je bil uveden na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 29. 6. 2007. V predsodnem postopku je mnenje glede ocene invalidnosti skladno z 261. členom ZPIZ-1 podala najprej Invalidska komisija I. stopnje, ki je na podlagi osebnega pregleda in na podlagi preučitve medicinske dokumentacije menila, da je pri tožniku od 21. 11. 2007 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S polovico polnega delovnega časa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, brez dela na višini, prisilnega položaja vratne in ledvene hrbtenice, dvigovanja rok nad horizontalo. V pritožbenem postopku je nadalje tožničino delazmožnost ocenjevala Invalidska komisija II. stopnje, ki je podala mnenje, da tožnik za delo samostojni podjetnik – zidar ni zmožen, s polovico polnega delovnega časa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu, brez dela na višini, brez dolgotrajnih in pogostih fleksijskih in rotacijskih obremenitev in prisilnega položaja vratne in ledvene hrbtenice z rokovanjem z bremeni do 7 kg.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda ter je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je v celoti sprejelo, zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost izgubljena, zaradi česar pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti.

Po mnenju pritožbenega sodišče je takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Prav ima pritožba, ko v zvezi z ocenjevanjem tožnikove delazmožnosti opozarja na tožnikov poklic zidarja, ki ga tožnik opravlja kot samostojno dejavnost. Tožnik je namreč obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik posameznik, ki po zakonu o gospodarskih družbah opravlja pridobitno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic. ZPIZ-1 v 60. členu glede opredelitve invalidnosti izhaja iz ugotavljanja sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, kar se lahko nanaša zgolj na zavarovance v delovnem razmerju. Pri zavarovancih, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (15. člen ZPIZ-1), pa to ne pride v poštev, ker le-ti ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno dejavnost. Za odločitev o tožbenem zahtevku je tako bistveno ugotavljanje sposobnosti za opravljanje dejavnosti, ki jo zavarovanec opravlja. Takšno stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007, po katerem je pri zavarovancih, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznavanje pravic na tej podlagi lahko le sposobnost za opravljanje dejavnosti. V sporni zadevi to pomeni ugotavljanje sposobnosti za opravljanje zidarske dejavnosti, ki ne zajema le opravila zidarja, pri čemer pa so za ugotovitev invalidnosti bistvene zahteve celotne dejavnosti oziroma delovna opravila, ki jih tožnik opravlja v okviru dejavnosti. Vprašanje tožnikovih dejanskih delovnih opravil v okviru zidarske dejavnosti pa je v postopku ostalo nerazčiščeno, še posebno glede na tožnikovo pričevanje, da v okviru zidarske dejavnosti zaposluje od tri do pet delavcev, kar pomeni, da tožnik tudi organizira in vodi poslovanje. Postavljeni izvedenec je sicer podal izvedensko mnenje, da je pri tožniku nastopila popolna izguba delovne zmožnosti za poklic zidarja, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje, kot že rečeno, glede na tožnikovo izpoved o zaposlovanju delavcev, najprej razčistiti, katera delovna opravila v okviru registrirane dejavnosti konkretno opravlja tožnik in šele nato glede na tožnikove zdravstvene težave ugotavljati njegovo sposobnost za opravljanje teh opravil v okviru zidarske dejavnosti. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča je torej dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika razčistilo, katera delovna opravila opravlja tožnik v okviru registrirane zidarske dejavnosti in bo šele nato ugotavljalo njegovo sposobnost za opravljanje le-te bodisi s postavitvijo ustreznega izvedenca bodisi z izvedbo drugih dokazov. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku.

V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 418/2010
• VDSS sodba Psp 335/2016
• VDSS sodba Psp 153/2012