VDSS sodba Psp 174/2010

Jedro

Ker je s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško določeno, da vsaka država odmeri pokojnino za dobo, ki jo je zavarovanec dopolnil na njenem območju in v kateri je plačal prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je toženec tožniku, ki je s pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja, izpolnil pogoja pokojninske dobe (20 let) in starosti (61 let) za priznanje (samostojne) pravice do starostne pokojnine, pravilno priznal in odmeril (samostojno) pravico do starostne pokojnine brez upoštevanja obdobja, ki ga je dopolnil v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v tedanji SR Hrvaški. Doba, dopolnjena na Hrvaškem, bo tožniku upoštevana pri odmeri (sorazmernega dela) starostne pokojnine s strani hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 27. 6. 2008, odločba z dne 10. 10. 2007 pa spremeni tako, da se glasi za prvim odstavkom izreka: „Zavarovancu se prizna starostna pokojnina za skupno pokojninsko dobo 36 let 1 mesec in 13 dni in se mu od te pokojninske dobe odmeri starostna pokojnina od 29. 12. 2006 dalje za vsak mesec.“ ter zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se delovna doba tožnika na Hrvaškem ne more upoštevati v delovno dobo za odmero starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Meni, da je potrebno obdobje, ko je bil tožnik v delovnem razmerju na Hrvaškem od 1. 10. 1976 do 1. 8. 1991 upoštevat za odmero starostne pokojnine tožnika v Republiki Sloveniji, saj je bila nekdanja SFRJ ena država in je bil tožnik zaposlen v lastni državi in ne v tujini. Upokojence, ki uveljavljajo pokojnino na osnovi istih dejanskih okoliščin, se mora obravnavati enako. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval, da so nekatere osebe prejele pokojnino tudi za delovno dobo, ki so jo prebile na Hrvaškem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali bi morala toženka tožniku kot pokojninsko dobo za odmero pokojnine v Sloveniji upoštevati delovno razmerje tožnika od 2. 10. 1976 do 1. 8. 1991, kot pokojninsko dobo v Sloveniji. V tem obdobju je bil tožnik v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je imel sedež v takratni Republiki Hrvaški.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik 27. 12. 2006 vložil zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine in na podlagi tega je toženka 1. 6. 2007 izdala odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 397,21 EUR na mesec od 29. 12. 2006 dalje. V reviziji je bila ta odločba odpravljena z odločbo z dne 2. 7. 2007 in zadeva vrnjena na prvo stopnjo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je toženka 10. 10. 2007 izdala odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 29. 12. 2006 dalje in da se mu ta izplačuje od 1. 8. 2007 v znesku 419,11 EUR na mesec, izplačani zneski po tem datumu se poračunajo. O pritožbi tožnika je bilo odločeno z odločbo z dne 27. 6. 2008, s katero je bila pritožba tožnika zavrnjena. Tožniku je bila na podlagi 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določena samostojna starostna pokojnina, saj je izpolnil starost 63 let in dopolnil več kakor 20 let pokojninske dobe. Tožniku obdobje od 2. 10. 1976 do 1. 8. 1991, ki ga je dopolnil v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je imel sedež v takratni SR Hrvaški, kamor so se za sporno obdobje plačevali tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni bilo upoštevano pri odmeri pokojnine.

Pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja ZPIZ-1 in Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum, Ur. l. RS, št. 71/97, Mednarodne pogodbe, št. 21). Sporazum je bila podpisan 28. 4. 1997, začel je veljati s 1. 2. 1998. Z uveljavitvijo je postal del notranjega prava Republike Slovenije, saj se po 8. členu Ustave ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo Sporazuma so za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe ZPIZ-1 v obsegu, v katerem Sporazum za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero. Ko je ZPIZ-1 v 2. alineji 3. odstavka 455. člena določil, da se 1. in 2. odstavek 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) še uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, dokler ne bodo sklenjeni mednarodni sporazumi o socialnem zavarovanju, državljani Republike Slovenije, na katere se nanaša Sporazum, v njem vsebinsko niso bili več zajeti. V primeru tožnika je treba upoštevati tudi, da v njegovem primeru ne gre za vprašanje pridobitve pravice do starostne pokojnin in s tem v zvezi upoštevanja delovne dobe na Hrvaškem. Pri odmeri starostne pokojnine pa je bila na podlagi Sporazuma tožniku odmerjena pokojnina glede na slovensko pokojninsko dobo, odmera sorazmernega dela pokojnine glede na Hrvaško pokojninsko dobo, pa bremeni hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu s hrvaškimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da je temeljno pravilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke – torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik. Leta 1991, ko je nastala samostojna in neodvisna Republika Slovenije, sta navedeno načelo vsebovala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in drugi) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 in drugi), ki sta določala, da se pravice iz tega zavarovanja uresničujejo v samoupravnih interesnih skupnostih (1. odstavek 8. člena ZTPPIZ in 124. člen ZPIZ/83). Po 1. in 3. odstavku 75. člena ZTPPIZ je zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljal v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan, ali je v njej dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. Pokojninska doba, osebni dohodek in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, so se pri uveljavljanju upoštevali, ne glede na to, na območju katere zavarovalne skupnosti so bili doseženi (79. člena ZTPPIZ). S 87. členom istega zakona pa je bilo samoupravnimi skupnostim omogočeno, da uredijo vprašanje povračila sorazmernega dela pokojnine. Navedena ureditev je bila leta 1992 nadomeščena z ZPIZ/92. Možnost, da oseba, ki je bila nazadnje zavarovana pri zavodu kot nosilcu tega zavarovanja, ali je bila pri njem zavarovana pretežni del pokojninske dobe, uveljavi obravnavane pravice pri njem, je bila ohranjena tudi v ZPIZ/92. Po 2. alineji 1. odstavka 202. člena ZPIZ/92 se je v pokojninsko dobo vštel tudi čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ/92, ki se državljanu všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen, če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom določeno drugače. Ravno s prej navedenim Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa je bilo določeno drugače in sicer tako, da vsaka država odmeri pokojnino za dobo, ki jo je zavarovanec dopolnil na njenem območju in kateri je tudi plačal prispevke.

Glede zatrjevane neenakosti pred zakonom je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da če je tožena stranka posamezni primer rešila napačno, za tožnika to ne more prinesti ugodnejše rešitve, saj je sodišče dolžno upoštevati Ustavo in zakon pri odločanju v predmetni zadevi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 547/2008
• Sklep VIII Ips 140/96
• VDSS sodba Psp 341/2016