VDSS sodba Psp 627/2007

Jedro

Tožnik, ki je z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že pridobil pravico do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja Bosne in Hercegovine, za to isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine v Sloveniji, ne glede na to, ali se mu invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini izplačuje ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se spremeni dokončna odločba toženca št. ... z dne 16.2.2004 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 15.3.2000 dalje, tožencu pa naloži izračun in izplačilo že zapadlih zneskov pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že v BIH uveljavil pravico do invalidske pokojnine, zmotna. Za takšno ugotovitev ne daje podlage odločba bosanskega nosilca zavarovanja. Iz odločbe izhaja zgolj ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine, njeno uživanje pa je pogojeno s prenehanjem delovnega razmerja, pravnomočnostjo odločbe in izdajo nadaljnjih odločb, s katerimi bo odločeno o višini in začetku izplačevanja invalidske pokojnine. Da tožnik v BIH ni pravice do invalidske pokojnine uveljavil, dodatno potrjujejo listine oziroma potrdila z dne 1.8.2001, 13.2.2003 in 25.5.2004. Materialno pravo je uporabljeno napačno, saj uveljavitev pravice do invalidske pokojnine pomeni njeno prejemanje v obliki denarnih prejemkov. Teh pa tožnik ne prejema in jih nikdar ni prejemal oziroma užival. Nadalje se z izpodbijano odločbo napačno interpretira materialne zakonske določbe, da je tožnik, če je enkrat opravil izbiro med pokojninami, s tem izgubil pravico do uživanja drugih pokojnin. Za takšno interpretacijo ni nikakršne podlage, saj 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) le omejuje dvojno uživanje pokojnin, do katerega pa v konkretnem primeru nedvomno ni prišlo.

V odgovoru na pritožbo toženec izpodbija pritožbene navedbe in vztraja, da je tožnik prekludiran za navajanje novih dejstev in dokazov skladno s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Prav tako ne gre prezreti dejstva, da sta obe omenjeni listini v tujem jeziku. Uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, ki jih tožnik v pravočasni pritožbi ni uveljavljal oziroma razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, po stališču sodne prakse (sodba opr. št. II Ips 640/96) ni dovoljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb 2. odstavka 339. člena ZPP.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 18 let, 6 mesecev in 10 dni pokojninske dobe in sicer s prekinitvami v obdobju od leta 1971 do leta 1990 oziroma do leta 1992 in da ima tožnik skupaj z dobo, prebito v Sloveniji in ostalo dobo 22 let, 10 mesecev in 14 dni pokojninske dobe. Prav tako tožnik v pritožbi ne izpodbija dejstva, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov potem, ko je za dopolnitev mnenja najprej zaprosilo invalidsko komisijo II. stopnje in nato izvedlo še dokaz z izvedencem, zaključilo, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni 60 % in zaradi posledic poškodbe pri delu 40 % podana I. kategorija invalidnosti. Ne strinja pa se, da mu sodišče na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti ni priznalo pravice do invalidske pokojnine in se pri tem sklicevalo na določbo 177. člena ZPIZ-1.

V skladu s 177. členom ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V skladu z 2. odstavkom tega člena velja ta določba tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Temelj za izplačevanje določene pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev, določenih v zakonu, priznanje konkretne pravice. Priznanje pravice do določene pokojnine pa pomeni uveljavitev pravice. Materialnopravno naziranje pritožnika, da uveljavitev pravice do invalidske pokojnine pomeni njeno prejemanje v obliki denarnega prejemka, je zmotno.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BIH na podlagi celotne pokojninske dobe, vključno na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je tuji nosilec zavarovanja tožniku pravico do invalidske pokojnine priznal na podlagi 22 let, 10 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, torej tudi na podlagi pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine v BIH, ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe, že izrabil pravico do izbire pokojnine. Pri tem dejstvo, da se tožniku invalidska pokojnina ne izplačuje, ni relevantno. Takšno stališče je v zvezi z uporabo 177. člena ZPIZ-1 že v večih zadevah zavzelo pritožbeno sodišče, prav tako pa revizijsko sodišče (kot na primer opr. št. VIII Ips 213/2004, opr. št. VIII Ips 248/2005), iz katerih izhaja, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev, ko med državami bivše SFRJ ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dokler ne bo pričel veljati meddržavni sporazum med Republiko Sloveniji in Bosno in Hercegovino, je določbo 177. člena ZPIZ-1 mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te ali pa le za izpolnitev pogojev, kot je to v tožnikovem primeru, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi že opravil izbiro med pokojninami. To pomeni, da tožnik, ki je z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja Bosne in Hercegovine, za to isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Ko pa bo pričel veljati Mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki je bil sicer že podpisan, ne pa tudi ratificiran in torej še ne velja, bo tožnik pravice lahko uveljavil z novo zahtevo na podlagi določb tega sporazuma.

Glede na navedeno, je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, ki je že uveljavil pravico do invalidske pokojnine v BIH, ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti pravice do invalidske pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, povsem pravilno in skladno z že zavzetimi stališči na pritožbenem sodišču in na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je zato, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dopolnilne vloge, vložene 26.7., torej že po izteku pritožbenega roka, pa že glede na to, da je vložena prepozno, ni upoštevalo.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 527/2006
• VDSS sodba Psp 732/2006
• VDSS sodba Psp 1009/2006