VDSS sodba Psp 605/2008

Jedro

Čeprav je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine priznana pri tujem nosilcu zavarovanja po tujem predpisu (v Avstriji), to še ne pomeni, da je pri tožniku podana takšna izguba delovne zmožnosti, ki bi tudi po določbah slovenske zakonodaje (po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1) narekovala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ker je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku glede na kriterije in merila po slovenskih predpisih pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, je njegov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega invalidske pokojnine, ob tem da je v času nastanka invalidnosti dopolnil 51 let, invalidska pokojnina pa se invalidu III. kategorije po 67. členu ZPIZ-1 prizna, ker je dopolnil 63 let, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2007 in iste št. z dne 16. 4. 2007 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 8. 1. 2007 dalje ter se mu od tega dne dalje prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila, zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dopolnilno mnenje invalidske komisije (v nadaljevanju: IK) II. stopnje z dne 17. 4. 2008, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, samo s seboj v nasprotju in z ugotovitvami pristojnega avstrijskega nosilca invalidskega zavarovanja, ki je tožnika upokojil. Sklicevanje izvedenskega organa tožene stranke na izvid avstrijskega izvedenca z dne 24. 4. 2006 po ugotovljeni izgubi delovne zmožnosti v Avstriji je nesmiselno, nesprejemljive pa so tudi trditve o pomotah v mnenju IK I. stopnje ter da se prevoda mnenja avstrijskega izvedenca delno razlikujeta. Meni, da je z medicinskega vidika ocena tožnikove delazmožnosti v dopolnilnem mnenju IK II. stopnje nesprejemljiva in kontradiktorna. To velja toliko bolj, ker je IK II. stopnje po opravljenem osebnem pregledu ugotovila poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, torej stanja, na podlagi katerega je bil tožnik v Avstriji invalidsko upokojen. Ne drži niti trditev IK II. stopnje, da tožnik za prihod na pregled ni potreboval spremstva druge osebe. Tudi s prenosom vsebine besedila tč. 7 pod tč. 6 mnenja IK I. stopnje zadeve vsebinsko nič ne spremeni oziroma le potrjuje izvid osebnega pregleda pri toženi stranki. Zaradi kontradiktornosti utemeljitve IK je tožnik predlagal, da njegovo delazmožnost oceni izvedenec ortoped v sodelovanju s specialistom nevrologom, ki naj bi ugotovil, ali je tožnik kot PK železokrivec zmožen za opravljanje pridobitnega dela. Poudarja, da je bil tožnik zaradi rupture rotatorne manšete štirikrat neuspešno operiran in zaradi tega tudi invalidsko upokojen v Avstriji. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in je v tem pogledu jasna ter omogoča preizkus. Očitana kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz preostalih točk omenjenega člena, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po določbi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zavarovanca se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

V predsodnem postopku sta tožnikovo invalidnost ocenjevali IK I. in II. stopnje, ki sta po določbi 261. člena ZPIZ-1 izvedenska organa zavoda. V socialnem sporu mnenji IK I. in II. stopnje resda ne predstavljata izvedenskega mnenja skladno z določbami 243. do 256. člena ZPP, vendar to ne pomeni, da njunih mnenj, dodatno podprtih z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 4. 2008 v sodnem postopku, ne bi bilo možno uporabiti kot dokazno listino in njune argumentirane strokovne zaključke povzeti v dejansko podlago sodbe, še posebej, če to v bistvenem dejstvu, tj. glede tožnikove delovne zmožnosti, ni v nasprotju z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Pri tem zgolj zato, ker je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev upoštevalo mnenje invalidske komisije, in ni sledilo tožnikovemu predlogu, da postavi sodnega izvedenca ortopedske in nevrološke stroke, še ni kršilo določbe 243. člena ZPP. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, saj je v skladu z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP sodišče tisto, ki odloča samo, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tem okviru lahko sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni, zavrne in navede razloge, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP), vendar mora v takšnem primeru navesti upravičen razlog za takšno odločitev.

Svoje stališče o nepotrebnosti dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo (stran 6 obrazložitve) in pri tem po oceni pritožbenega sodišča pravilno izhajalo iz v sodnem postopku pridobljenim dopolnilnim mnenjem IK II. stopnje. Skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 7. 2. 2008, je sodišče v soglasju s strankama pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije, odločanje o postavitvi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa je pridržalo do konca glavne obravnave. Temu dokaznemu sklepu sodišča prve stopnje tožnik ni izrecno nasprotoval. Poudariti velja, da z zahtevo za dopolnilno mnenje, sodišče prve stopnje ni razčiščevalo neskladij med mnenji IK I. in II. stopnje ter razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, temveč je dopolnilno mnenje pridobilo glede na tožnikove navedbe, da v njuni sestavi nista sodelovala specialista ortopedske in nevrološke stroke, da je avstrijski nosilec zavarovanja pri njem ugotovil popolno izgubo delovne zmožnosti ter zapisa v tč. 6 in 7. mnenja IK I. stopnje. Pri izdelavi dopolnilnega mnenja z dne 17. 4. 2008 sta, glede na tožnikovo obolenje, sodelovala ustrezna specialista, in sicer poleg specialistov medicine dela in varnosti pri delu tudi specialista ortoped in nevropsihiater, ki so tožnika pregledali. Po proučitvi medicinske dokumentacije v nemškem jeziku v času do izdaje dokončne odločbe tožene stranke dne 16. 4. 2007 so podali mnenje, da je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami in tudi pojasnili, da je prišlo do pomote oziroma zamenjave besedila v zapisu pod tč. 6 (povzetek predloženih izvidov) in 7 (izvid osebnega pregleda) mnenja IK I. stopnje. Pri oceni tožnikovega zdravstvenega stanja je IK II. stopnje upoštevala medicinsko dokumentacijo iz Avstrije, zlasti prevoda izvida avstrijskega izvedenca z dne 24. 4. 2006, po katerem je tožnik zmožen opravljati lažja dela v svojem poklicu z določenimi omejitvami, pri čemer je priložene izvide in mnenja avstrijskih specialistov ocenila glede na kriterije in merila, ki izhajajo iz določb slovenske zakonodaje s področja invalidskega zavarovanja in v skladu z njimi ugotavljala tožnikovo delazmožnost. Ne glede na to, da je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine priznana pri tujem nosilcu zavarovanja po tujem predpisu, je za pravilnost razsoje v tem socialnem sporu odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali tožnik izpolnjuje merila oziroma kriterije, ki jih za razvrstitev v I. kategorijo določajo slovenski predpisi. To pomeni, da je potrebno glede na določbe sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti, Ur. l. RS, št. 50/97 – Mednarodne pogodbe št. 15/97) pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v R Sloveniji, izhajati iz določb slovenske (ZPIZ-1), in ne avstrijske zakonodaje. Ob sicer enako ugotovljenem zdravstvenem stanju tožnika, lahko pride do razhajanj v kategorizaciji invalidnosti po slovenskih in avstrijskih predpisih, in na tej podlagi priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja. To pomeni, da priznanje pravice do invalidske pokojnine v Avstriji samo po sebi še ne pomeni, da je pri tožniku podana takšna izguba delovne zmožnosti, ki bi tudi po določbah slovenske zakonodaje, konkretno po določbi 60. člena ZPIZ-1, narekovala njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Če pa tožnik slednjo utemeljuje z izvidi v pripombah z dne 19. 5. 2008 (list. št. 24- 26), pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da na medicinsko dokumentacijo v nemškem jeziku ni mogoče opreti sodbe, saj ta po 226. členu ZPP ni prevedena v slovenski jezik.

Upoštevaje že citirano določbo 8. člena ZPP, po kateri sodišče samo odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana tožnika in da drugih dokazov ni potrebno izvajati, je imelo sodišče v dopolnilnem mnenju IK II. stopnje z dne 17. 4. 2008, dovolj strokovne podlage za zaključek, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Pri tožniku je torej podano stanje, določeno v 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, po katerem se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec z ali brez predhodne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Na podlagi slovenskih predpisov ugotovljene III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 24. 4. 2006 dalje, pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Po določbi 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, ker je v času nastanka invalidnosti dopolnil starost 51 let. Tožnik, kot invalid III. kategorije, ni upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, če pa meni, da je bilo pri osebnem pregledu IK II. stopnje z dne 17. 4. 2008 ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja, lahko pri toženi stranki začne nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Posledica zavrnitve pritožbe je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP sklep pritožbenega sodišča, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 182/2010
• VDSS sodba Psp 917/2006
• VDSS Sodba Psp 43/2020