VDSS sodba Psp 524/2008

Jedro

Ker je tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti trajno nezmožna za delo, kljub temu da nima pravice do invalidske pokojnine, pri njej ni mogoče ugotavljati začasne nezmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se odpravita odločba zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2007 in odločba imenovane zdravnice št. ... z dne 20. 11. 2007 ter da se ugotovi, da je prva tožnica P.J. od 24. 11. 2007 do 8. 5. 2008 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni.

Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07 - ZPP) pritožila tožnika s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da prvi tožnici prizna začasno nezmožnost za delo. Navajata, da je odločitev o invalidnosti I. kategorije prve tožnice temeljila na ugotovitvi, da je zaradi shizofrenije nezmožna za vsako delo. Dejansko so njene zdravstvene težave posledica poškodbe in bi bilo potrebno zdravljenje v tej smeri. Zdravljenje je bilo neutemeljeno zaključeno, za takšno napako sta odgovorni zdravstvena služba in tožena stranka. Če bi se zdravljenje nadaljevalo bi prva tožnica dopolnila zadostno delovno dobo za priznanje pravic. V zadnjem času se je zakonodaja spremenila tako, da se delavcem omogoči upokojitev tudi s priznanjem dobe čakanja na delo. Nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela je tožnica porabila za plačevanje dodatnega zavarovanja in zdravljenje. Delodajalec je prepričan, da je zaradi rednega plačevanja prispevkov upravičen do ustreznega nadomestila. Prva tožnica je do nesreče opravljala vsa pisarniška dela, po tem pa je bila nesposobna za vsako delo. Postavlja se vprašanje, kako je prva tožnica dobila zdravniško spričevalo za pričetek dela in kako je lahko do nesreče delala, če je bolovala za paranoidno shizofrenijo. Prva tožnica zaradi fizične poškodbe res ni zmožna za delo, ni pa vzrok nezmožnosti psihična bolezen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, ki jih pritožba podrobneje ni opredelila, v mejah pritožbenih razlogov in v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso bile kršene določbe postopka, na katere je potrebno paziti uradoma.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnika prvostopenjsko sodbo izpodbijata iz razloga, ker prva tožnica zaradi zdravstvenih težav, ki so lahko posledica poškodbe oz. bolezni, za delo ni zmožna. O začasni zadržanosti od dela v trajanju do 30 dni po 80. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami - ZZVZZ) odloča izbrani osebni zdravnik, o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje pa po 81. členu ZZVZZ imenovani zdravnik. O pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika na podlagi 82. člena ZZVZZ odloči zdravstvena komisija.

Podrobneje je postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja tožena stranka na podlagi 5. odstavka 81. člena ZZVZZ uredila s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami – POZZ). Osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija so po 1. odstavku 233. člena POZZ dolžni začasno zadržanost od dela opredeliti z datumom začetka in zaključka. Imenovana zdravnica je na predlog osebnega zdravnika določila obdobje začasne zadržanosti od dela, ni pa odločala o zmožnosti ali nezmožnosti za delo po 23.11.2007. Socialni spor je po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Za čas od 24.11.2007 dalje ni odločeno z dokončnim upravnim aktom (da je na primer tožnica še naprej začasno zadržana od dela, da je za delo zmožna oz. da je za delo trajno nezmožna), sodišče ob presoji zakonitosti dokončnega akta ne more odločiti o obdobju, o katerem ni dokončne odločbe pristojnega organa tožene stranke. Če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 235. člena ali 244. člena POZZ, je to lahko razlog za nov predlog osebnega zdravnika.

Za presojo zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe zdravstvene komisije z dne 19. 12. 2007, s katero je bila potrjena odločba imenovane zdravnice z dne 20. 11. 2007, da je prva tožnica od 10. 11. 2007 do 23. 11. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, je bistveno, da med strankama ni sporno, da je prva tožnica invalid I. kategorije in ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. To dejstvo je navedeno v tožbi, pripravljalnih vlogah z dne 25.2.2008 in 19.3.2008 ter tudi v pritožbi, kjer dobesedno navaja, da je bila “po nesreči (dne 27.3.1998) nesposobna za vsakršno delo” ter “res ni sposobna za delo zaradi fizične poškodbe”. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je odločbo o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine št. ... z dne 14.12.1999, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 462/2003 z dne 25.8.2005, izdal na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje, da je prva tožnica od 9.12.1999 zaradi poškodbe izven dela invalid I. kategorije in je njena delovna zmožnost v smislu 1. alineje 34. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 – ZPIZ/92) popolnoma izgubljena.

Odločitev o začasni zadržanosti od dela v času, ko prva tožnica nesporno trajno ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, je v nasprotju z 246. členom POZZ, po katerem morajo osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovanca, ki je bil zaradi bolezni ali poškodbe zadržan od dela neprekinjeno eno leto poln delovni čas, ali delovni čas, krajši od polnega, napotiti na invalidsko komisijo. Prvi dan zadržanosti od dela je bil namreč po predlogu osebnega zdravnika 30.3.1998, torej pred več kot 9 leti. Socialno sodišče pa v odločitev imenovane zdravnice ne more poseči, ker po 3. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

Tožnika v pritožbi sama navajata, da prva tožnica ni zmožna za delo, zmotno pa utemeljujeta začasno zadržanost od dela s potrebo po nadaljnjem zdravljenju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je začasno zadržanost od dela dopustno ugotavljati le pri zavarovancu, ki je v delovnem razmerju in katerega delovna zmožnost ni trajno popolnoma izgubljena, kot je z mnenji invalidskih komisij ugotovljeno za prvo tožnico. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila prva tožnica zaposlena do 27. 3. 1998, ter da je sedaj invalid I. kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi oz. delovno razmerje po samem zakonu preneha veljati z dnem, ko je delavcu vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo, če se na način, ki ga določa zakon, ugotovi, da ni več zmožen za delo (1. točka 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s kasnejšimi spremembami, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal do 31.12.2002) oz. ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna (1. odstavek 119. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR). V odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 14. 12. 1999 v izreku sicer ni izrecno odločeno o invalidnosti I. kategorije, to dejstvo izhaja iz obrazložitve odločbe, in očitno tudi za tožnika ni sporno, saj se na to dejstvo sklicujeta in ga navajata v vlogah pri sodišču prve stopnje in v pritožbi. Ker je prvi tožnici status zavarovanca v obveznem pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja prenehal najkasneje s pravnomočnostjo omenjene odločbe oz. z izdajo sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 25. 8. 2005 je povsem jasno, da ni mogoče odločiti o njeni začasni nezmožnosti za delo tudi za čas po zaključku začasne nezmožnosti po imenovani zdravnici, torej za obdobje od 24. 11. 2007 dalje.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, na podlagi 353. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 301/2017
• Sodba in sklep VIII Ips 167/2013
• Sodba VIII Ips 217/2008