<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 266/2008

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2008:PSP.266.2008
Evidenčna številka:VDS0005819
Datum odločbe:07.05.2008
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pokojnina - bivši vojaški zavarovanec - MSVN

Jedro

Tožniku, ki mu je toženec že pravnomočno priznal pravico do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ od dneva pridobitve državljanstva R Slovenije z naturalizacijo, na podlagi določb MSVN, ki niso neposredno uporabljive, temveč predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin, ni mogoče priznati pravice do pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 27. 6. 2005 in dokončna odločba Centrale na sedežu št. ... z dne 10. 10. 2005 ter, da se tožniku prizna pokojnina po Zakonu o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva od 1. 1. 1992 dalje.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in tudi zaradi kršitve ustavnih pravic pritožil tožnik in smiselno zahteval, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da z odpravo omenjenih odločb zahtevku ugodi in tožniku prizna pravico do pokojnine po splošnih predpisih, ki jo že prejema, tudi za nazaj oz. prizna vojaško pokojnino po MSVN časovno neomejeno, ne le do 1. 5. 2003. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe, kar pomeni kršitev pravil postopka in tudi kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva. Po vsebini ni zavrnilo ugovora zmotne uporabe materialnega prava v postopku pri toženi stranki, zato je enako kršitev storilo samo. Ponavlja pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke in poudarja, da se po 7. členu MSVN dokončno urejajo pravice in obveznosti držav naslednic nekdanje SFRJ. Dodatni sporazumi, omenjeni v 3. členu priloge E k sporazumu, bodo sklenjeni le, če bo to potrebno. Opozarja na 8. člen MSVN, po katerem je vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti dolžna sprejeti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi uveljavitev sporazuma pred državnimi organi. Na podlagi vzajemnosti je Republika Slovenija tudi državljanom ostalih držav, nastalih na območju nekdanje SFRJ dolžna priznavati in izplačevati vojaške pokojnine. Če država obveznosti ni uredila, to ne pomeni, da lahko krši ustavne pravice prizadetih do socialne varnosti. Iz MSVN izhaja le možnost, na pa nujnost dodatnih sporazumov, že brez tega pa so države podpisnice dolžne sprejeti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo uveljavitev MSVN pred njihovimi sodišči. Če sodišče takšne razlaga 8. člena MSVN ne sprejema mora utemeljiti drugačno razlago, saj je od tega odvisna odločitev v sporu. Ni se mogoče izogniti stališču do tega temeljnega pravnega vprašanja. Če ni možno zapolniti z ustrezno razlago pravne praznine, bi sodišče moralo postopek na podlagi 156. člena Ustave RS prekiniti in pred Ustavnim sodiščem RS zahtevati oceno ustavnosti MSVN in domače zakonodaje, ki ne omogoča uresničevanja ustavnih pravic. Sicer že sama sodba ugotavlja, da bi Republika Slovenija morala s predpisom pooblastiti toženo stranko za izvajanje MSVN, česar ni storila. Ker ustavne presoje ni zahtevalo prvostopenjsko sodišče, tožnik pričakuje, da bo ustrezno zahtevo za presojo ustavnosti Sporazuma vložilo sodišče druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče sicer zmotno vztraja in razlaga stališče, da tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana. Ne glede na to pa je zavrnilna prvostopenjska sodba zakonita, čeprav iz drugih razlogov. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tuj organ, Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z odločbo z dne 7. 12. 1991 tožniku od 1. 12. 1991 dalje priznal pravico do starostne pokojnine, po potrdilu Sklada za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 12. 12. 2002 pa se mu je pokojnina izplačevala do 31. 1. 1992. Zbrane listine tudi izkazujejo, da je bil tožnik na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/2002) s 30. 4. 2003, to je z dnem vročitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve, sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, tožena stranka pa mu je nato sprva z odločbo z dne 19. 5. 2003 priznala pravico do starostne pokojnine od 30.04.2003 dalje, ki se mu je izplačevala kot akontacija, nato pa starostno pokojnino z odločbo z dne 29. 10. 2003 tudi dokončno odmerila. Odločba o odmeri starostne pokojnine Območne enote tožene stranke z dne 29. 10. 2003 je postala dokončna in pravnomočna, saj je tožnik ni izpodbijal. Pravnomočno je bila zavrnjena tudi tožnikova zahteva za obnovo postopka, po podatkih upravnega spisa vložena 12. 11. 2004 (odločba OE ... z dne 15. 2. 2005, ki je bila tožniku vročena 22. 2. 2005).

V času, ko je Republika Slovenija ratificirala Sporazum o vprašanjih nasledstva – MSVN (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 20/2002, po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb, objavljenem v Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/2004 je pričel veljati 02.06.2004) tožnik ni bil državljan Republike Slovenije. Po 8. členu MSVN je vsaka država naslednica nekdanje SFRJ dolžna na podlagi vzajemnosti sprejeti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma. Po določbi 2. člena priloge E MSVN vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje, za osebo, ki je državljan več kot ene države pa še dodatno velja, da pokojnino izplačuje tista država, v kateri ima taka oseba stalno prebivališče, oz. pokojnino izplačuje država, na ozemlju katere je imela oseba začasno prebivališče prvega junija 1991, če ta oseba nima stalnega prebivališča v nobeni od držav, katerih državljan je.

Tožnikova zahteva za priznanje „vojaške“ pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) se lahko v Republiki Slovenije obravnava ter pravica prizna le v obsegu in na način, kot je to urejeno z nacionalnimi predpisi, kar vključuje obveznosti, sprejete z mednarodnimi pogodbami. Z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/1991-UZITUL), ki je pričel veljati 25.06.1991 se je Republika Slovenije obvezala, da bo zagotovila varstvo uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz več potrdil Upravne enote ..., nazadnje dne 12.10.1999, je imel tožnik ob uveljavitvi UZITUL prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni pa bil njen državljan in tudi ne uživalec vojaške pokojnine.

Določbe kasneje sklenjenega MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljeni v Poročevalcu državnega zbora RS št. 99/2001 z dne 15. 12. 2001 je navedeno, da „sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. MSVN v 2. čl. Priloge E določa odgovornost in obveznost posamezne države, da izplačuje pokojnine le njenim državljanom. Pravice, ki jih pridobijo državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oz. prevedbe teh pravic v Republiki Sloveniji določa Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami – ZPIZVZ). Tožena stranka je tožniku, ki je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 19. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v skladu s 4. odstavkom 2. člena ZPIZVZ pravico do starostne pokojnine pravilno priznala od dneva pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN za priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih za nazaj oz. za priznanje pravice do pokojnine celo po predpisih nekdanje SFRJ, je sodišče druge stopnje zavzelo v več odločbah (npr. sodbe opr. št. Psp 188/2007, Psp 400/2007, Psp 548/2007 in Psp 236/2008).

Po 50. členu Ustave RS imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Država skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, kar je Slovenija s sprejemom in izvrševanjem UZITUL in ZPIZVZ uresničila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da MSVN tožniku zagotavlja nove pravice, ki bi jih lahko uveljavil poleg že priznanih na podlagi siceršnje zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev in ne glede na ureditev s splošnimi predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji oz., da bi bilo potrebno sprožiti postopek za oceno ustavnosti MSVN po 156. členu Ustave RS.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

URS člen 50, 156. UZITUL člen 18. MSVN člen 8. ZPIZVZ člen 2, 2/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwNDM4