VDSS sodba Psp 26/2008

Jedro

Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč samostojni podjetnik, in mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov, ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, določenih v 2. alinei 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1, po kateri je mogoče predčasno pokojnino ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe priznati zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2004 in da se mu prizna pravica do predčasne pokojnine in povrnejo stroški postopka, se zavrne.“

Tožnik nosi stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„Tožbenemu zahtevku tožnika J.K., se ugodi in se odpravita odločbi tožene stranke, izdani dne 28. 5. 2004, pod št. ... in 2. 3. 2004 pod št. ....

Tožniku se prizna pravica do predčasne pokojnine od 1. 1. 2000 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožniku izdati posebno odločbo o odmeri in višini predčasne pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in mu predčasno pokojnino izplačevati od 1. 6. 2003 dalje z vsemi uskladitvami.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 223,99 EUR, od tega znaša 20 % DDV 36,72 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo.“

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da pravna presoja sodišča prve stopnje, ko je to ugotovilo, da je bil tožnik brezposeln od decembra 1997 dalje brez svoje krivde in proti svoji volji in je tako podan dejanski stan iz 2. alineje 1. odstavka 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in je bil prisiljen odjaviti dejavnosti in tako do 31. 12. 1999 ostal dejansko nezaposlen in ima pravico do predčasne pokojnine od 1. 1. 2000 dalje, ne drži. Po mnenju toženke določba 2. alineje 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1 ne predvideva predčasnega upokojevanja v takšnih primerih, kot je sporni. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, bil po prenehanju opravljanja dejavnosti prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar mu je priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti prenehala pred 31. 12. 1999. Za takšne primere predčasno upokojevanje ni predvideno z nobeno zakonsko določbo. V danih primerih je pravica do predčasne pokojnine vezana na prenehanje delovnega razmerja. Tožnik ni bil v nobenem dvostranskem pravnem razmerju, temveč je imel položaj delodajalca, ki je samostojno opravljal lastno dejavnost. Ker ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno nadomestiti z uporabo analogije, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem meni, da stališče, ki ga zavzema toženka v pritožbi pomeni očitno diskriminacijo samostojnih podjetnikov. Zaradi plačevanja prispevkov so ti izenačeni in enako upravičeni do vseh pravic, ki izhajajo iz ZPIZ-1. Ker je tožnik ostal brez zaposlitve brez lastne krivde, je sodišče pravilno ugotovilo, da ima tožnik ob tem, da izpolnjuje pogoje pokojninske dobe in starosti in da je bil do 31. 12. 1999 dejansko brezposeln, pravico do predčasne pokojnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tega je sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zadevo enkrat že obravnavalo in takrat ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja delovne dobe po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-1, zato se v presojo nadaljnjih pogojev po 1. odstavku omenjenega člena ni spuščalo. Ta odločitev sodišča prve stopnje ni bila pravilna. Tožnik je bil namreč na dan 31. 12. 1999 star 53 let in 10 mesecev ter je na omenjeni dan dopolnil 34 let in 2 meseca pokojninske dobe, torej mu je na navedeni dan do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine po določbi 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ) manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj. Ker je bil takrat star 53 let in 10 mesecev, mu je do izpolnitve pogoja 58 let starosti manjkalo 4 leta in 2 meseca, kar je manj kot 5 let. Ker je imel tožnik na dan 31. 12. 1999 34 let in 2 meseca pokojninske dobe, mu je do izpolnitve pogoja 35 let manjkalo 10 mesecev, kar je prav tako manj kot 5 let. Ob navedenem je takrat pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval oba kumulativna pogoja po 1. odstavku 396. člena ZPIZ in je v napotilu sodišču prve stopnje navedlo, da mora razčistiti dejansko stanje, ali morebiti tožnik izpolnjuje pogoje po 2. in 4. alineji 1. odstavka 396. člena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prenehal z opravljanjem samostojne dejavnosti 30. 10. 1997 iz razloga, ker mu je, zaradi poteka časa, prenehala najemna pogodba, z najemnikom pa se ni mogel dogovoriti, da bi se najemno razmerje podaljšalo, saj je najemodajalec, kljub tožnikovemu predlogu za podaljšanje najemnega razmerja, le-tega ni podaljšal. Tožnik je bil od 1. 12. 1997 do 30. 11. 1999 zavarovan na podlagi 17. člena ZPIZ in je za čas od 1. 12. 1997 do 30. 11. 1999 prejemal denarno nadomestilo in bil vpisan v evidenci brezposelnih oseb od 24. 12. 1997 do 21. 3. 2000.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam v pritožbi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih, kakor je to določeno v 396. členu ZPIZ-1. Tožnik izpolnjuje, kakor je bilo do sedaj že povedano, pogoje iz 1. odstavka 396. člena, ne izpolnjuje pa pogoja po 1. alineji 1. odstavka 396. člena, da bi na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti oziroma mu je na ta dan pravica do denarnega nadomestila mirovala, po 1. 1. 2000 pa je uveljavil pravico do denarnega nadomestila v preostali čas. Prav tako ne izpolnjuje pogoja po 2. alineji 1. odstavka 396. člena, ki določa, da gre za primere, ko je zavarovancu prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov, do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen. Pri danem zavarovancu gre za primer samostojnega podjetnika, ki ni bil v delovnem razmerju in mu tako delovno razmerje ni moglo prenehati ne zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov. Prav tako nima statusa delovnega invalida II. oziroma III. kategorije, kar je pogoj po 3. alineji 1. odstavka 396. člena, niti mu ni delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo brez lastne krivde pred uvedbo stečaja podjetja, uvedenega do 31. 12. 1999 in je bil do 31. 12. 1999 prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje več kot 24 mesecev ter je do 31. 12. 1999 ostal dejansko nezaposlen.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da 396. člen spada v 14. del ZPIZ-1 med prehodne in končne določbe, katerih bistvo je bilo urediti nemoten in postopen prehod iz starega v nov sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zagotoviti zavarovancem in obstoječim institucijam možnost, da se nanj pripravijo in ustrezno organizacijo ter preidejo na nov način dela in poslovanja. 396. člen varuje predvsem pričakovane pravice zavarovancev, ki so uveljavili nadomestilo za primer brezposelnosti, v skladu z relevantnimi predpisi, pri tem pa je potrebno navesti še to, da gre za prehodne določbe, katere natančno določajo primere in pogoje, v katerih lahko posamezna skupina zavarovancev uveljavi pravico do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih, gre za izjeme od sedanjih veljavnih predpisov, uveljavljenih z ZPIZ-1 in splošno načelo pri tem je, da je potrebno takšne določbe tolmačiti restriktivno. V zvezi z 2 in 4. alinejo 1. odstavka 396. člena je potrebno še dodati, da obravnava primere zavarovancev, ki so bili v delovnem razmerju in jim je to delovno razmerje prenehalo iz različnih razlogov, brez lastne krivde.

Določbe 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetnim urejanjem v predpisu in, da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumem, iz narave stvari izhajajoč razlog. Upoštevajoč navedeno po mnenju pritožbenega sodišča 396. člen ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom do zavarovancev, ki imajo status samostojnega podjetnika.

Na podlagi navedenega upoštevajoč 4. točko 358. člena, upoštevajoč, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Tožnik v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP nosi stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 420/2008
• Sodba VIII Ips 11/95
• sodba VIII Ips 156/96