VDSS sodba Psp 601/2006

Jedro

Tožnica, ki je imela status zavarovanke kot osebe, ki je v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju, je bila kljub temu, da ji je delovno razmerje prenehalo, ob dejstvu, da je bila zaradi bolezni zadržana od dela nad 30 dni, upravičena do nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v breme toženke. Za to obdobje toženka ni imela pravne podlage za drugačno odločitev, tako da odločba, s katero ji je za nazaj odvzela pravico do nadomestila plače, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi svoje stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, tako da je odpravilo odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota ..., št. ... z dne 18.05.2006, in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 01.07.2005. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožnici stroške sodnega postopka v znesku 103.607,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 56/2003-11 z dne 29.10.2003, ki je postala pravnomočna dne 03.02.2005, delodajalcu tožnice naloženo, da tožnici za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ta čas obračuna in izplača tudi nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je tožnici vsa nadomestila plače dolžan plačati delodajalec kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila plače, skladno s 34. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tožnica ima pravico, da na podlagi pravnomočne sodbe izterja nadomestilo plače od delodajalca in lahko na podlagi dveh izvršilnih naslovov pridobi nadomestilo plače za isto časovno obdobje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da bi, glede na trajanje bolniškega staleža, tožnici šlo nadomestilo plače zaradi začasne nezmožnosti za delo v breme zavoda, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Ker je toženka tožnici plačala nekaj, kar ji je bila dolžna plačati, ni moglo priti do prikrajšanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odpravilo izpodbijani odločbi toženke. Z odločbo toženke z dne 18.05.2005 je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za čas od 20.07.2003 do 18.08.2003 in mora neupravičeno izplačano neto nadomestilo plače v višini 80.407,00 SIT vrniti toženki v roku 15 dni. Pritožba zoper odločbo z dne 18.05.2005 je bila zavrnjena z odločbo z dne 01.07.2005. Tožnica je bila v bolniškem staležu neprekinjeno od dne 13.03.2003 do dne 27.04.2004. Dne 19.07.2003 ji je prenehalo delovno razmerje in je prejela od tožene stranke neto nadomestilo plače v višini 80.407,00 SIT za čas od 20.07.2003 do 18.08.2003. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 56/2003-11 z dne 29.10.2003, ki je postala pravnomočna dne 03.02.2005, je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu I.T. d.d. nezakonita in tožnici delovno razmerje dne 19.07.2003 ni prenehalo. Odločeno je bilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, po pogodbi o zaposlitvi, med drugim tudi obračunati in izplačati nadomestila plače, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ni pravilno razlogovanje toženke, da je z izdajo citirane sodbe odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za čas od 20.7.2003 do 18.8.2003. Pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela imajo, skladno s 1. alinejo 28. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 - v nadaljevanju: ZZVZZ) zavarovanci iz 1., 2., 3., 4., 5., 6. in 8. točke 1. odstavka 15. člena tega zakona. Skladno s 1. točko 1. odstavka 15. člena ZZVZZ so zavarovanci po tem zakonu osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji. Določba 2. odstavka 34. člena ZZVZZ določa, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v breme tožene stranke ureja določba 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji - v nadaljevanju: Pravila). 173. člen Pravil določa, da zavarovancu, ki mu med začasno zadržanostjo od dela preneha delovno razmerje, pripada nadomestilo plače še največ 30 koledarskih dni po prenehanju delovnega razmerja.

Ker je imela tožnica do 19.3.2003 status zavarovanke, kot osebe, ki je v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju, in ker ji je dne 19.3.2003 delovno razmerje prenehalo, ob dejstvu, da je bila zaradi bolezni zadržana od dela več kot 30 dni, ji je toženka, na podlagi izrecnih citiranih določb ZZVZZ in Pravil, dolžna izplačati nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, in to ne glede na sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 56/2003-11 z dne 29.10.2003. Omenjena sodba je bila izdana v zvezi z ugotovitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je bila tožnica, kot delavka, na njeni podlagi reintegrirana v delovno razmerje pri tožencu, kot delodajalcu. Sodba je bila tako izdana za ureditev medsebojnih spornih razmerij med tožnico in delodajalcem, in na razmerje med tožnico in toženko, glede na meje subjektivne pravnomočnosti sodbe, ne more vplivati, učinkuje samo med pravdnima strankama in se s pravnomočno sodno odločitvijo dokončno vzpostavi pravno razmerje med strankama. Citirana sodba na razmerje med tožnico in toženko ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni še 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, to je do 18.08.2003. Ker je bila tožnica, skladno s citiranimi določbami, od dne 20.07.2003 do dne 18.08.2003 upravičena do prejemanja nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, toženka ni imela pravne podlage za drugačno odločitev. Tožena stranka je odločbo z dne 18.05.2003 izdala na podlagi določbe 84. člena ZZVZZ in 256. člena Pravil, iz katerih pa ne izhaja pristojnost tožene stranke, da bi za nazaj spreminjala urejena pravna razmerja. 84. člen ZZVZZ namreč določa, da o pravici do nadomestila, pogrebnine, posmrtnine, povračila potnih stroškov, pridobitvi, spremembi ali izgubi lastnosti zavarovane osebe, pravici proste izbire zdravnika in drugih pravic iz tega zakona ter drugih zahtevah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odloča na I. stopnji območna enota zavoda in na II. stopnji direkcija zavoda. 256. člen Pravil pa določa, da se za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja upravni postopek ter organ, ki je pristojen za odločanje v postopkih za uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. 1. in 4. točka 3. odstavka citiranega člena sicer določata, da območna enota zavoda na I. stopnji in direkcija zavoda na II. stopnji odloča o pravici do nadomestila plače, izgubi pravice do nadomestile plače ali zadržanja nadomestila plače, vendar iz teh določb ne izhaja pristojnost tožene stranke, da bi z odločbo za nazaj posegla v že pridobljene pravice tožnice, kar še dodatno potrjuje stališče pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage za odločitev, da tožnica od dne 20.7.2003 do dne 18.8.2003 ni bila upravičena do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela.

Pritožba tožnika tako ne more biti utemeljena niti v delu, kjer navaja, da bo lahko tožnica na podlagi dveh izvršilnih naslovov pridobila nadomestilo plače za isto časovno obdobje, in sicer od delodajalca, na podlagi citirane sodbe Delovnega sodišča v Kopru, in od tožene stranke, na podlagi izpodbijane sodbe. Glede na citirane predpise, toženka nima pravice terjati izplačanega nadomestila plače od tožnice, saj ji je bila le-ta izplačana povsem pravilno in zakonito, zato tožnica ni bila brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega (190. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01-v nadaljevanju: OZ). Skladno s citiranimi predpisi je imela tožnica pravico do nadomestila plače, toženka pa je imela dolžnost, da ji to nadomestilo izplača, zato toženka ni bila oškodovana. Sicer pa ima toženka možnost, da se glede povračila nadomestila plače tožnici obrne na delodajalca tožnice.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob uporabi 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004- v nadaljevanju ZDSS-1) hkrati odločilo, da nosi tožnica svoje stroške odgovora na pritožbo sama, saj z njim ni bistveno pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 186/2009
• VDS sodba Psp 493/2004
• Sodba VIII Ips 58/2002