VDSS sodba Psp 253/2006

Jedro

Tožena stranka je zaradi poslabšanja invalidnosti tožniku pravilno priznala pravico do nadomestila za invalidnost od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe o ugotovljenem poslabšanju invalidnosti. Zaradi pravnomočnega priznanja nove pravice je prav tako utemeljeno odločila, da tožniku preneha pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki mu je bila priznana s predhodno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in sklep tožene stranke št. 593160 z dne 17.1.2005 ter odločbo toženca iste številke z dne 19.1.2005 izreklo za nična (I. točka izreka). V II. točki izreka je preostali del tožbenega zahtevka, ki glasi:

„1. Odpravita se odločbi toženca št. ... z dne 29.10.2004 in št. ... z dne 5.9.2004 ter odločbi toženca št. ... z dne 29.10.2004 in št. ... z dne 21.9.2004.

2. Ugotovi se, da gre tožniku L.V. pravica do nadomestila za čas čakanja od 4.6.1996 dalje po odločbi toženca št. 28-593.160 z dne 7.10.1996.

3. Toženec je dolžan tožniku izplačati od 19.7.2004 dalje premalo plačane zneske nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, in sicer po 38.196,00 SIT na mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, to je od 30.10.2004 dalje do plačila, od 30.11.2004 dalje do plačila, od 31.12.2004 dalje do plačila, od 31.1.2005 dalje do plačila, od 28.2.2005 dalje do plačila, od 31.3.2005 dalje do plačila, od 30.4.2005 dalje do plačila, od 31.5.2005 dalje do plačila, od 30.6.2005 dalje do plačila, od 31.7.2005 dalje do plačila, od 31.8.2005 dalje do plačila in od 30.9.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Odpravita se odločbi toženca št. 0593160 z dne 18.1.2005 in odločba št. 28 0593160 1 z dne 29.11.2004.

5. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo“,

zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje oz. zoper odločitev v II. točki izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožniku prizna povračilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se mu je zdravstveno stanje od ugotovljene invalidnosti leta 1996 poslabšalo, zaradi dodatnih omejitev glede opravljanja drugega dela je prišlo do spremembe oz. poslabšanja invalidnosti. Odločitev je oprlo na 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka bi morala v odločbi z dne 28.6.2004, s katero je bilo odločeno o spremembah v invalidnosti, navesti, kakšne so posledice odločbe na pravice, ki tožniku pripadajo na podlagi leta 1996 ugotovljene invalidnosti. Sodišče ne more posegati v pravnomočne odločbe, ki niso predmet socialnega spora. Poleg odločbe, izdane 28.6.2004, pravno učinkujejo tudi odločbe, izdane na podlagi invalidnosti, ugotovljene 1996. leta, saj odločba z dne 28.6.2004 teh odločb ne odpravlja, razveljavlja ali spreminja po postopku, določenem v zakonu, kot zahteva 158. čl. Ustave RS. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do kolizije dveh pravnomočnih odločb. Prezgodaj je zaključilo, da je tožena stranka odločila na podlagi tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, pri čemer ni upoštevalo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti, da zavaruje pravice strank, kot ji nalaga 7. čl. ZUP. Napačno je razlagalo odločbo z dne 21.9.2004, s katero naj bi se tožniku obenem s priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost, ukinila pravica do nadomestila plače po odločbah, izdanih na podlagi invalidnosti, ugotovljene leta 1996, pri čemer je spregledalo, da odločba o prenehanju pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dne 5.9.2004 nima materialnopravne podlage za poseganje v predhodne pravnomočne odločbe, izdane od 1996. leta dalje in zato tudi ta odločba ni bila izdana v postopku, skladno s 158. čl. Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi kvečjemu lahko ugotovilo, da ima tožnik iz različnih podlag različne pravice, po načelu varstva pravic stranke pa bi moralo upoštevati tožnikovo diskrecijo, da uresničuje zanj ugodnejšo pravico. Sodišče prve stopnje se je oprlo izključno na 397. čl. ZPIZ-1, ne da bi upoštevalo prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. čl. Ustave RS ter obveznost iz 156. čl. Ustave RS. Tožnik zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004 – ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba ne utemeljuje, v čem naj bi sodišče prve stopnje zanemarilo obveznost po 156. čl. Ustave RS, ki ureja postopek za oceno ustavnosti zakona. Nikakršnih vsebinskih ali formalnih utemeljitev nima o neskladju predpisov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, z ustavo. V tej smeri je pritožba neutemeljena. Prav tako ni izkazano, v čem naj bi ravnanje sodišča prve stopnje bilo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov po 155. čl. Ustave RS in s čim naj bi bilo kršeno načelo pravnomočnosti iz 158. čl. Ustave.

Tožnik je bil s pravnomočno odločbo Območne enote v ... tožene stranke z dne 28.6.1996 od 4.6.1996 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerem je tožena stranka izdala dokončne odločbe, ki so skladno s 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) predmet sodne presoje, se je pričel s predlogom osebnega izbranega zdravnika, podanim 7.4.2004. Materialnopravno je predlog, podan po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), potrebno presojati skladno z določbami tega zakona, kot izhaja iz 391. čl. ZPIZ-1. Po 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1 lahko uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, kamor so uvrščeni invalidi II. in III. kategorije, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31.12.2002, pridobijo pravice po ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Osebni zdravnik v predlogu ugotavlja, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Poleg glavne bolezni, ki je bistveno vplivala na delovno zmožnost že ob ocenjevanju po invalidski komisiji (IK) dne 4.6.1996, je tožnik dodatno zbolel še za depresijo, boleznimi dihal, ulkusno boleznijo ter ortopedskimi težavami. Predvsem zaradi težav z dihali je IK ugotovila poslabšanje zdravja ter tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, pri čemer tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen pred nastankom invalidnosti, to je „obdelovalec lesa“, s polnim delovnim časom pa je zmožen za druga, lažja nenormirana fizična dela, z omejitvijo dela na višini, za stroji in povsod tam, kjer obstaja povečana nevarnost za poškodbe v primeru napada nezavesti, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s polnim delovnim časom. Po 1. odst. 163. čl. ZPIZ-1 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica. Enako je do 31.12.2002 določal prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 – ZPIZ). Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odst. 163. čl. ZPIZ-1). Odločba tožene stranke, izdana na podlagi omenjenega mnenja invalidske komisije dne 28.6.2004, s katero so bile tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, določene dodatne omejitve pri delu od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1.7.2004 dalje in s katero je odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost izdana posebna odločba, je postala 19.7.2004 pravnomočna. Na pravnomočnost odločbe ter na tej podlagi priznanih pravic pa je vezana tudi tožena stranka in je zato tožnika v skladu z ureditvijo pravic invalidov III. kategorije invalidnosti v ZPIZ-1, z dopisom dne 20.7.2004 pravilno pozvala, da vloži zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Ta pravica je urejena v 94. čl. ZPIZ-1 in jo zavarovanci po 3. odst. 397. čl. v zvezi z 2. odst. 163. čl. ZPIZ-1 pridobijo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, v tožnikovem primeru je to 1.7.2004, ker je po mnenju IK do spremembe v invalidnosti prišlo 21.6.2004. Upoštevajoč datum pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, tožena stranka, v skladu s tožnikovim zahtevkom, pravico do nadomestila za invalidnost priznala od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe o ugotovljenem poslabšanju invalidnosti, to je od 20.7.2004 dalje. Zaradi pravnomočnega priznanja nove pravice je tožena stranka z odločbo z dne 5.9.2004 utemeljeno odločila, da tožniku, ker je pridobil pravice po ZPZ-1, preneha pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, priznana z odločbo tožene stranke z dne 7.10.1996.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, ki izhaja iz odločbe z dne 29.11.2004, da je kljub odločbi o prenehanju pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev to nadomestilo v celoti prejemal še od 20.7.2004 do 30.9.2004, s čimer je nastalo preplačilo v znesku 91.177,00 SIT. Glede na spremembo pravice, pri čemer je nesporno, da je odločba o spremembi pravice postala pravnomočna in dokončna 19.7.2004 in s tem v smislu 2. tč. 262. čl. ZPIZ-1 tudi izvršljiva, je tožnik v času od 20.7.2004 dalje nadomestilo za čas čakanja na drugo delo neutemeljeno prejemal, saj mu je pravica do nadomestila glede na že omenjeno odločbo z dne 5.9.2004 prenehala. Oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora po 1. odst. 275. čl. ZPIZ prejeti znesek vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odst. omenjenega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

Glede na pravnomočno ugotovljeno poslabšanje invalidnosti in na obveznost tožene stranke, da na podlagi te spremembe odloči o pravicah v skladu z ZPIZ-1, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno in ob upoštevanju določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/79 s spremembami – ZUP) odločila o tožnikovih pravicah tako glede pričetka izplačevanja nadomestila za invalidnost, kot glede prenehanja pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, zaradi nastalega preplačila pa tudi o obveznosti vračila preveč prejetega denarnega nadomestila. Pravnomočni odločbi tožene stranke o ugotovitvi invalidnosti v letu 1996 in o priznanih pravicah s tem v zvezi, bi toženo stranko obvezovali le v primeru nespremenjenega dejanskega stanja. Pravnomočnost, kot je opredeljena v 158. čl. Ustave RS, se namreč nanaša le na nespremenjena pravna razmerja, ob spremembi dejanskih okoliščin, ki jih zavarovanec z novo zahtevo sam uveljavlja, pa ima tožena stranka v ZPIZ-1 zakonito podlago za odločitev o novih pravicah, ki gredo zavarovancem, ter tudi o času in načinu uveljavitve teh pravic.

Sodišče prve stopnje je zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb, pritožba zoper prvostopno sodbo ni utemeljena, v skladu s 353. čl. ZPP jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo .

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je stroške pritožbenega postopka, o katerih je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP, v skladu s 154. čl. ZPP dolžan trpeti sam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 61/2011
• VDSS sodba Psp 184/2012
• VDSS sodba Psp 625/2015