VDSS sodba Psp 896/2007

Jedro

Tožnik, ki izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino in opravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, ima, ob upoštevanju enakega obravnavanja zavarovancev in po načelu enakosti pred zakonom, pravico do delne pokojnine, kljub temu da zakon pravice do delne pokojnine za samozaposlene po poteku roka za odpravo neustavnosti, ki ga je ob ugotoviti neskladja 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 z ustavo določilo ustavno sodišče, ni uredil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 9. 2006 in št. ... z dne 15. 12. 2005 in tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 12. 2005 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku vse, že zapadle zneske delne pokojnine tudi izplačati, na zapadle zneske delne pokojnine pa obračunati tudi zakonske zamudne obresti, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60. dneh po poteku 30-dnevnega roka ter mu povrniti stroške postopka v višini 502,82 EUR, v roku osmih dni po pravnomočnosti te sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v konkretnem primeru takšna odločitev sodišča, ko je pri odločanju neposredno uporabilo Ustavo RS nepravilna. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 in meni, da je določbi 1. odstavka 58. člena in 2. odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), do odprave ugotovljenega nesoglasja z Ustavo RS potrebno uporabljati še naprej, kar pa pomeni, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonite podlage, ko se je v razlogih sodbe oprlo neposredno na Ustavo, saj je s takšno odločitvijo preskočilo zakonodajalca ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvenega odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni določila. Čeprav je Ustava RS neposredno uporaben pravni vir, je večina njenih določb nadgrajena z zakonsko ureditvijo. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave RS. Iz citiranih določb Ustave RS je torej razvidno, da toženca zavezuje pri odločanju zakon in ne Ustava RS. Zato sta bili z izpodbijano sodbo kršeni določbi 50. in 4. odstavka 153. člena Ustave. S takšno razsodbo je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijani odločbi toženca še vedno temeljita na še veljavnih določbah ZPIZ-1. Zaradi vsega navedenega toženec nasprotuje tudi plačilu zakonih zamudnih obresti in povračilu stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je spor ali tožnik, ki se je kot odvetnik ponovno zaposlil za polovico polnega delovnega časa, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne pokojnine. Toženec je v predsodnem postopku takšno tožnikovo zahtevo zavrnil na podlagi določbe 58. člena v zvezi z določbo 8. člena ter na podlagi 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 zavrnil tudi zahtevo za izplačevanje polovice pokojnine.

Po določbi 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne starostne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa. Glede na določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, pa se uživalcu pokojnine, ki ponovno pridobi lastnost zavarovanca, izplačuje polovico pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Določba 58. člena in enako 178. člena ZPIZ-1 daje torej pravico do delne pokojnine oziroma do izplačevanja polovice pokojnine le tistim, ki so v delovnem razmerju oziroma zaposleni največ s polovico delovnega časa.

Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 je do takšne ugotovitve prišlo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Hkrati pa je ugotovilo, da ta kriterij ne more biti razumen za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih iz 15. člena ZPIZ-1, da jim ne daje pravice do delne pokojnine. Vendar citiranih določb Ustavno sodišče Republike Slovenije ni razveljavilo ali da bi jih razlagalo tako, da veljajo tudi za samozaposlene. Ustavno sodišče Republike Slovenije je štelo, da gre za primer iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju ZUstS) in zakonskih določb ni razveljavilo, ampak je naložilo zakonodajalcu, da neustavnost odpravi v določenem roku.

Ker je rok 3. 8. 2007, do katerega bi zakonodajalec moral zakon ustrezno dopolniti, že potekel in zakon pravice do delne pokojnine za samozaposlene še ni uredil, gre za pravno praznino, ki jo je sodišče dolžno skladno s 3. členom Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in 56/2002, v nadaljevanju ZS) zapolniti na podlagi veljavnih predpisov, ki urejajo podobne primere oziroma je dolžno uporabiti splošna pravna pravila. Torej je sodišče vprašanje, ali je tožnik, ki se je kot odvetnik ponovno zaposlil za polovico polnega delovnega časa in v zvezi s tem pogoje zaposlitve oziroma delovnega razmerja z največ polovico delovnega časa, dolžno presojati na podlagi veljavnih predpisov.

Glede vprašanja zaposlitve samozaposlenih oziroma odvetnikov, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v identični zadevi opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 20. 2007 in sicer, da je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Po 2. odstavku 1. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami; v nadaljevanju ZOdv) se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic in kot je določeno v 1. odstavku 22. člena tega zakona, ga mora opravljati dejansko in stalno. Z zakonom ni predpisan delovni čas ne za odvetnika, ne za opravljanje odvetniške dejavnosti. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, v kakšnem obsegu in v kakšnem času. Pomeni, da se svobodno odloči, da bo opravljal odvetniško dejavnost oziroma zaposlitev s polovico polnega delovnega časa.

Glede na vse navedeno, ob upoštevanju določb 58. člena in 178. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju enakega obravnavanja zavarovancev in po načelu enakosti pred zakonom ter namen, ki ga zasleduje ZPIZ-1, da se zavarovancem omogoči, da status zavarovancev čim dlje ohranijo in so zavezanci za plačilo prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. V tožnikovem primeru namreč tudi ni sporno, da izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 18. 7. 2005 pa je razvidno, da tožnik od 1. 8. 2005 odpravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa.

Ker pritožba glede priznanih zakonitih zamudnih obresti in njenega izplačila ter stroškov postopka, nima razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo v tem obsegu preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 in tožniku priznalo odškodnino v višini zakonitih zamudnih obresti, tako kot je odločeno v 2. odstavku 3. točke izreka. Pravilno v skladu s 154. člen Zakona o pravnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pa je tožencu glede na uspeh v pravdi, naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 232/2010
• VDSS sodba Psp 354/2012
• VDSS sodba Psp 17/2011