<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 826/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:PSP.826.2007
Evidenčna številka:VDS0005759
Datum odločbe:13.12.2007
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:odškodnina - zakonske zamudne obresti - priznanje pravice za nazaj - pravica do predčasne pokojnine

Jedro

Tožnik je v sodnem postopku tožbeni zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine umaknil, tako da je zavod ni bil dolžan izplačati za nazaj in ni mogoče govoriti o prikrajšanju in o škodi, ki bi tožnika upravičevala do odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 8,812.540,54 SIT oziroma 36.774,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 8,812.540,54 SIT od 9.8.2002 do 31.12.2006 in od zneska 36.774,08 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje pa do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je naziranje sodišča prve stopnje zmotno. Navaja, da je toženec tožniku pokojninsko dobo priznal v odprtem postopku predčasne upokojitve. Izplačilo razlike, od katere uveljavlja zakonske zamudne obresti, predstavlja zneske, za katere je bil prikrajšan v posledici zavrnitve predčasne pokojnine. S priznanjem delovne dobe in izpolnitvijo pogojev za starostno pokojnino, je predčasna pokojnina izgubila na svojem pomenu, zaradi česar je prišlo do umika tovrstnega tožbenega zahtevka. Takšno ravnanje tožnika zato ni mogoče tretirati kot ravnanje, zaradi katerega v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženca v smislu 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom, s katerim je zahteval, da mu je toženec dolžan plačati 8,812.540,54 SIT s pripadajočimi obrestmi, enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 489/2006 z dne 6.4.2006. V tem postopku je obravnavalo utemeljenost tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine v vtoževani višini, po 289. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), povsem enako določbo pa vsebuje 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1. Ni pa zadeve obravnavalo po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 in tudi ni ugotavljalo, ali obstajajo elementi iz te določbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 489/2006 z dne 8.3.2007 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki in sicer, da utemeljenost tožbenega zahtevka presodi še po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Med drugim je naložilo tožencu, da presodi, kakšen pomen ima utemeljenost uveljavljenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini zakonitih zamudnih obresti, obračunanih od neizplačanih zneskov predčasne pokojnine dejstvo, da je tožnik na glavni obravnavi dne 27.3.2000 umaknil oziroma skrčil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na predčasno upokojitev, ker mu je bila z odločbo toženca z dne 19.5.1999 priznana starostna pokojnina.

V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Takšno stanje, določeno v citirani določbi, pa v konkretnem primeru, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni podano, tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku na tej podlagi izplačati odškodnino v višini zamudnih obresti, pa neutemeljen.

Nedvomno je, kar je pritožbeno sodišče poudarjalo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Psp 489/2006 z dne 8.3.2007, pomemben element, določen v citirani določbi, da je v zvezi z izdajo neustrezne odločbe izključeno ravnanje zavarovanca, pa tudi delodajalca ali tretje osebe. Vendar je enako pomembno tudi to, da je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj, bodisi na podlagi odločbe druge stopnje ali sodne odločbe. V nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o prikrajšanju in o škodi ter zaradi neizplačanih dajatev uveljavljati odškodnino. Prav ta element v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Ni sporno, da je tožnik na glavni obravnavi dne 27.3.2000 umaknil oziroma skrčil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na predčasno pokojnino, zaradi česar je pritožbeno sodišče na pritožbo toženca s sklepom opr. št. Psp 175/2000 z dne 8.3.2002, sodbo sodišča prve stopnje z dne 27.3.2000 spremenilo tako, da je razveljavilo drugostopno odločbo toženca, opr. št. ... z dne 28.3.1994 v izreku pod točko II 1. in 2. odstavek in prvostopno odločbo v 2. točki izreka, torej le v delu, ki se nanaša na pokojninsko dobo, ne pa tudi v delu, s katerim je toženec odločil, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine. Tako je ostala v veljavi odločitev toženca, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine. Ne z drugostopno odločbo toženca z dne 28.3.1994 (in ne s prvostopno odločbo z dne 29.11.1993), prav tako pa ne s prvostopno sodbo opr. št. Ps 616/94 z dne 27.3.2000 ali z drugostopno sodbo, opr. št. Psp 175/2000 z dne 8.3.2002 ni bilo odločeno, da je toženec dolžan tožniku plačati denarno dajatev oziroma konkretno predčasno pokojnino za nazaj. Dejstvo, da je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 18.6.2002 kljub takšnim odločitvam v citiranih sodbah tožniku priznal predčasno pokojnino vse od 27.1.1994 in odločil, da se mu izplačuje do oziroma od 29.2.1996 in mu jo v določenem znesku dejansko tudi izplačal, ne da bi bil to dolžan na podlagi drugostopne odločbe, sodne odločbe (tako kot določa 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1) ali druge odločbe, pa ne daje podlage v določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, da bi se tožniku priznala odškodnina v višini zamudnih obresti, kot jo vtožuje v obravnavanem primeru.

Neutemeljene in neupoštevne za pritožbeno rešitev zadeve so pritožbene navedbe, da je toženec tožniku priznal delovno dobo kot pokojninsko in zavarovalno dobo v odprtem postopku predčasne upokojitve in da predstavlja odškodnina zneske, za katere je bil tožnik prikrajšan v posledici zavrnitve predčasne upokojitve.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 165. člena odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 276, 276/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4Nzg4