VDSS sodba in sklep Psp 480/2007

Jedro

Ker je tožnica vložila tožbo neposredno na sodišče in ni najprej uveljavljala pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri toženi stranki, je treba tožbo zavreči. Sodno varstvo bi bilo možno šele po zaključenem upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke v delu, ki se nanaša na III. kategorijo invalidnosti in v delu 3. odstavka 1. točke, ki se nanaša na nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4.2.2003 oziroma z dne 2.6.2004 in št. ... z dne 18.10.2002 in se zavarovanca A.S. kot delovnega invalida razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, z dnem 8.10.2002 s pravico do invalidske pokojnine od 1.11.2002 dalje in od 9.3.1991 dalje kot delovnega invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem fizično lažjem, psihično nezahtevnem delu, brez daljše hoje po neravnem terenu, pogostega vzpenjanja po lestvah in brez stalnega počepanja in poklekanja, s polnim delovnim časom od 9.3.1991 dalje ter da se tožencu naloži, da bo o odmeri in izplačevanju pokojnine in nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Obenem je s sklepom tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, da se odpravi odločba toženca opr. št. ... z dne 15.7.1991 in da se ugotovi, da je zavarovanec A.S. invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in ima pravico do zaposlitve na drugem fizično lažjem in psihično nezahtevnem delu, brez daljše hoje ne neravnem terenu, pogostega vzpenjanja po lestvah in brez stalnega počepanja in poklekanja s polnim delovnim časom od 9.3.1991 dalje ter da se izda odločba o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, zavrglo. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče sprejema izvedenski mnenji dr. T.R. in prof. dr. M.K. in šteje za dokazano, da je postal pokojni A.S. invalid zaradi bolezni in razmer, ki jih je utrpel v času prestajanja zaporne kazni. V izvedenskem mnenju je izkazano, da je postal pokojni A.S. invalid I. in III. kategorije invalidnosti zaradi posledic oziroma zdravstvenih težav, ki jih je utrpel v času prestajanja zaporne kazni. To je bilo vprašanje, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje in nanj sta izvedenca odgovorila z veliko stopnjo verjetnosti. Vztraja, da sodišče napačno tolmači 20. člen Zakona o popravi krivic (Ur. l. RS, št. 53/2005, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPK), saj se nobena bolezen ne razvije takoj. Izvedenec pa je izpovedal, da je bil rak odkrit v napredovanem stadiju šele avgusta 2000. Rak je nedvomno nastajal že v času zaporne kazni, prav tako tudi druge bolezni in psihične motnje, vendar pa se v času prestajanja zaporne kazni zdravju A.S. ni posvečalo nobene pozornosti. V zapor je šel zdrav. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, da se odpravi odločba z dne 15.7.1991 in se ugotovi, da je A.S. invalid III. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. Ne strinja se s tolmačenjem sodišča prve stopnje, saj je že v tožbi zahtevala, da se pokojnemu A.S. prizna III. kategorija invalidnosti kot posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu. ZPK pa tudi ne določa posebnega postopka za popravo odločitev in bi sodišče moralo o vseh zahtevkih odločiti s sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo z zamudno sodbo opr. št. Ps 1456/2004 z dne 23.6.2005, ki pa jo je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Psp 606/2005 z dne 23.6.2005 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer zaradi kršitve 7. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in neizpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. V sklepu je pritožbeno sodišče poudarilo, da gre za izpodbojno tožbo zoper dokončni posamični upravni akt (drugostopna odločba z dne 2.6.2004 ter z njo v zvezi prvostopenjska odločba z dne 18.10.2002), izdan v toženčevem postopku, v katerem je le-ta med drugim odločil, da je A.S. invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima od 1.11.2002 dalje pravico do invalidske pokojnine. Toženec je vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti na podlagi mnenj invalidskih komisij določil bolezen, ne pa poklicne bolezni po 2. odstavku 20. člena ZPK. Iz obrazložitve dokončne izpodbijane odločbe izhaja, da je toženec upošteval, da mora po navedeni zakonski določbi poškodba oziroma bolezen, ki jo je bivši politični zapornik pretrpel v času odvzema prostosti, nastati v času odvzema prostosti. Iz mnenj invalidskih komisij je zaključil, da bi bil pokojni zavarovanec zaradi bolezni (duševne motnje), ki naj bi se začele v času prestajanja zaporne kazni in obolenja hrbtenice, še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, če se ne bi leta 2002 pri njem pojavila bolezen pljuč, ki je bila vzrok za nastanek I. kategorije invalidnosti. Ker pa bolezen pljuč ni nastala v času odvzema prostosti, ni podlage, kot zaključuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da bi se po uporabi 2. odstavka 20. člena navedenega zakona štela za poklicno bolezen. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku predvsem moralo oceniti strokovno-medicinsko prepričljivost mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje o vprašanju, ali bi bil pokojni zavarovanec zaradi bolezni (duševne motnje in obolenja hrbtenice), kar naj bi se začelo v času prestajanja zaporne kazni, res še nadalje razvrščen samo v III. kategorijo invalidnosti ter če je bila samo v letu 2002 ugotovljena nova bolezen pljuč vzrok za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter tudi, kdaj se lahko, upoštevajoč dognanja medicinske znanosti in stroke, zaključi, da je ta bolezen nastala. Pri tem je seveda kot čas odvzema prostosti potrebno upoštevati obdobje od 12.4.1984 do 1.6.1989.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in izvedlo vse dokaze po napotkih pritožbenega sodišča.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bil pokojni A.S. spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti od 8.10.2002 zaradi karcinoma pljuč in zaključilo, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Takšna dokazna ocena pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Za zaključek, da je vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage v izvedenskem mnenju dr. T.R., v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje ter dodatnem pojasnilu zaslišanega člana invalidske komisije I. stopnje.

V izvedenskem mnenju je dr. T.R. res menil, da je nastanek pljučnega raka pri A.S. mogoče v precejšnji meri povezan s škodljivimi dejavniki, ki jim je bil izpostavljen v zaporu in sicer stresne situacije, verjetna (ne pa dokazana) izpostavljenost azbestnim prašinam in verjetno pospešeno intenzivnejše kajenje in tudi glede na to, da je bil rak odkrit v napredovanem stadiju avgusta 2000. Z veliko verjetnostjo je tudi menil, da je večletna zaporna kazen vzročno povezana morda ne v celoti, lahko pa večji del, z nastankom glavne bolezni. Vendar pa tega, da bi bil pri pokojnem rak odkrit v času prestajanja kazni (od 12.4.1984 do 1.6.1989) ali da bi za to bolezen obolel ali zbolel in jo pretrpel v času odvzema prostosti, v mnenju ni zaslediti, niti tega, da se je ta bolezen začela razvijati v času zaporne kazni, za kar se smiselno zavzema pritožba, ko pravi, da se nobena bolezen ne razvije takoj. Izvedenec je le menil, da je zaporna kazen v večjem delu (ne pa v celoti) v vzročni zvezi s pokojnikovim obolenjem, kar pa ne pomeni, da je pljučnega raka, zaradi katerega je bil A.S. spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti, prestal v času odvzema prostosti.

Tudi zaslišan specialist nevropsihiater dr. V.Ž. (član invalidske komisije II. stopnje) je izpovedal, da iz razpoložljive dokumentacije ni zaslediti, da bi že v času prestajanja zaporne kazni obstojali zametki pljučnega raka. V zvezi z odpustnico z dne 16.6.1989 in ugotovitvami v njej pod 4. alinejo RTG P/C je izpovedal, da ni šlo za kakšne zametke raka, ampak za prebolevanje bronhitisa, morda pljučnice, ne pa raka.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v 2. odstavku 20. člena ZPK. Ta določa, da se šteje kot poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen, poškodba oziroma bolezen, ki jo je bivši politični zapornik pretrpel v času odvzema prostosti.

Takšno dejansko stanje, ki ga določa citirana določba ZPK, torej, da bi tožnik prebolel karcinom pljuč v času odvzema prostosti in da bi se mu ta bolezen štela kot poklicna bolezen, tudi po oceni pritožbenega sodišča pri pokojnem A.S. ni bilo podano. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na I. kategorijo invalidnosti in presojo odločb toženca z dne 18.10.2002 in z dne 2.6.2004 pravilno zavrnilo, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na III. kategorijo invalidnosti, saj za vsebinsko obravnavanje zadeve v tem delu procesna predpostavka ni izpolnjena. Edina pravilna odločitev je, da se tožba v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe toženca z dne 15.10.1991 v zvezi s III. kategorijo invalidnosti in nadomestilom plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavrže, kot je sodišče prve stopnje pravilno odločilo s sklepom.

Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je glede na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku. Socialni spor pa ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno (2. odstavek te določbe). Ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno (75. člen ZDSS-1).

Glede na citirano pravno podlago je torej uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tudi postopek za odpravo odločb, možen šele po zaključenem upravnem postopku, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ni pa mogoče teh pravic uveljavljati neposredno s tožbo pri sodišču. Pritožbena navedba, da je tožnica že s tožbo uveljavljala odpravo odločbe toženca z dne 15.7.1991, na pritožbeno rešitev zadeve nima nobenega vpliva oziroma samo potrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v tem delu za neposredno tožbo.

Ker pa je sodišče prve stopnje kljub pomanjkanju procesne predpostavke zadevo vsebinsko obravnavalo in zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se zavarovanca A.S. razvrsti od 9.3.1991 dalje kot delovnega invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni (oziroma poklicne bolezni) s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem, fizično lažjem, psihično nezahtevnem delu, brez daljše hoje po neravnem terenu, pogostega vzpenjanja po lestvah in brez stalnega počepanja in poklekanja s polnim delovnim časom in tožencu naloži, da o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in ker je v tem delu tožbo s sklepom še zavrglo tako, da je o istem zahtevku ponovno odločilo, ponovna odločitev o istem zahtevku pa ni dopustna, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke v delu, ki se nanaša na III. kategorijo invalidnosti in v delu 3. odstavka 1. točke, ki se nanaša na nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, razveljavilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in ta del sodbe le razveljavilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (glede I. kategorije invalidnosti in sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnica v pretežnem delu s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 365/2019
• VDSS Sklep Psp 371/2019
• VDSS Sklep Psp 235/2019