VDSS sodba Psp 245/2010

Jedro

Tožnik, čeprav je uživalec invalidske pokojnine (v Sloveniji), ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker v Sloveniji nima stalnega prebivališča, oziroma nima dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 4. 12. 2008 in št. ... z dne 13. 2. 2009 ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu) na odpravo odločb toženca št. ... z dne 4. 12. 2008 in št. ... z dne 12. 10. 2009 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro od 14. 11. 2008 dalje, ter odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v času nastanka I. kategorije invalidnosti imel stalno prebivališče v Sloveniji. V postopku ni ugotovljeno, kako težko je poškodovan. Vztraja, da bi morala biti pri njem ugotovljena 100 % telesna okvara. Želi, da se postopek izpelje do konca in se zanj najde drug odvetnik. Spor se nanaša na ves čas, odkar je invalidsko upokojen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno odločilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 2. 2009 ter prvostopne odločbe z dne 4. 12. 2008, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Enako kot toženec v predsodnem postopku, je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nima stalnega prebivališča v Sloveniji oziroma dovoljenja za stalno bivanje. To izhaja iz listinske dokumentacije, potrdil pa je to tudi sam tožnik, ko je bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje.

V Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) (ki se uporablja v tem sporu glede na to, da je tožnik dne 14. 11. 2008 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo), je v 137. členu določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega.

Po tej določbi morajo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo biti kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji: da gre za uživalca ene izmed pokojnin in da ta potrebuje stalno pomoč in postrežbo ter tudi pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma dovoljenja za stalno bivanje, ki mora biti izpolnjen na dan uveljavljanja pravice.

Vse navedeno za konkreten primer pomeni, da tožnik, čeprav je uživalec invalidske pokojnine, pridobljene s sklepom toženčevega pravnega prednika, to je tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Območne enote ..., št. ... z dne 20. 5. 1991, od 1. 5. 1991, že iz razloga, ker ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma nima dovoljenja za stalno bivanje, ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 137. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti, ne da bi ugotavljalo, ali tožnik dejansko potrebuje pomoč in postrežbo drugega. Namreč v primeru, ko morajo biti izpolnjeni pogoji kumulativno, že ob neizpolnjenem enem pogoju, niso izpolnjeni pogoji za priznanje določene pravice in obstoj še drugih pogojev sploh ni potrebno ugotavljati.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjene procesne predpostavke zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 4. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je sicer zavrglo tožbeni zahtevek, namesto pravilno tožbo v delu in navedlo tudi dokončno odločbo z dne 12. 10. 2009, čeprav tožnik ni 2. 3. 2009 s tožbo izpodbijal tudi dokončne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je glede na 1. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku, kar velja za vse primere, ko se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom, odloča z upravnim aktom. Pomeni, da je socialni spor dopusten, če je tožba vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Torej je socialni spor dopusten zoper dokončno odločbo. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka, ki mora v socialnem sporu biti izpolnjena, sicer le-ta ni dopusten. V kolikor je tožba vložena zoper upravni akt, ki ni dokončen, procesna predpostavka ni izpolnjena, tožba pa preuranjena, zaradi česar jo je na podlagi 63. člena ter 75. člena ZDSS-1 potrebno zavreči, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba U 78/93
• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008
• VDSS sodba in sklep Psp 633/2008