<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 239/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.239.2010
Evidenčna številka:VDS0005463
Datum odločbe:09.06.2010
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pravna podlaga - pravice iz invalidskega zavarovanja - nadomestilo za invalidnost - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu

Jedro

Ker se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za tožnika začel po uveljaviti ZPIZ-1 (1. 1. 2003), predstavljajo pravno podlago za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja določbe ZPIZ-1 in ne določbe prej veljavnega ZPIZ, kljub temu da je invalidnost pri tožniku nastala v času veljavnosti ZPIZ (9. 10. 2002). Tožnik ima zato kot invalid III. kategorije, ki ni več zmožen opravljati svojega dela pod splošnimi pogoji, temveč so pri delu potrebne določene omejitve, pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 in ne do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu iz 133. člena ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 10. 3. 2006 in št. ... z dne 30. 8. 2006. Nadalje je razsodilo, da ima tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila za invalidnost od 5. 12. 2005 dalje ter da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.112,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja s pravnomočno odločbo št. ... z dne 23. 5. 2003. Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 9. 10. 2002 dalje. Ker gre za pravnomočno priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, sodišče v omenjeno odločitev ne more poseči. Pravica je bila tožniku priznana po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ). Sodišče tako nima podlage za priznanje pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) in sicer glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju datuma nastanka invalidnosti pred 1. 1. 2003. Pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja je potrebno izhajati iz tistih predpisov, ki so veljali oziroma so se uporabljali v času nastanka invalidnosti (v spornem primeru je datum nastanka invalidnosti 9. 10. 2002). Pravico do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 je možno priznati zgolj v primerih, če je tožniku „priznana“ invalidnost po novem ZPIZ-1, kar pa pri tožniku ni primer, saj ni razvrščen v kategorijo invalidnosti po določbah ZPIZ-1, temveč je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen po določbah ZPIZ in mu je bila po navedenem zakonu tudi priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo. Ni dopustno, da se o „razvrstitvi“ odloči po ZPIZ, o pravici do nadomestila pa po določbah ZPIZ-1. Pravica do nadomestila iz 94. člena ZPIZ-1 in pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo sta nezdružljivi. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 bi tožniku lahko šle samo v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti po 1. 1. 2003, kar pa pri tožniku ni podano. Glede na navedeno po mnenju toženca tožniku ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost po novejšem predpisu, torej po ZPIZ-1. Toženec nadalje še navaja, da je bilo predmet upravnega postopka (predsodnega postopka) odločanje o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sam postopek je bil uveden po napotilu iz odločbe, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Ta del izreka je tudi postal pravnomočen, kar pomeni, da tudi iz tega razloga ne bi bilo možno odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Sodišče je torej odločilo o vprašanju, ki ni bilo predmet predsodnega postopka. V takem primeru bi moralo zahtevo zavreči, upoštevaje 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1). Posledično bi moralo sodišče zavrniti tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, pri čemer toženec še opozarja, da je sodišče neutemeljeno priznalo 50 točk urnine za narok, saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 12. 10. 2007 ne izhaja, da bi narok trajal več kot pol ure.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 30. 8. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 10. 3. 2006, s katero je toženec odločil, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 5. 12. 2005 dalje.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z odločbo št. ... z dne 8. 12. 2003 tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, brez fizičnih obremenitev, ne na terenu, v okviru njegove strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj, s polnim delovnim časom od 9. 10. 2002 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, odločeno s posebnima odločbama.

Toženec je svojo odločitev oprl na 1. odstavek 134. člena ZPIZ, kjer je bilo določeno, da je nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Toženec je ugotovil, da je tožnikova plača na drugem ustreznem delu večja od pokojninske osnove in da zaradi tega nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Sodišče prve stopnje je enkrat že odločilo v zadevi in tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca ter da se tožniku prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, zavrnilo. Odločitev je bila potrjena tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 888/2007 z dne 23. 1. 2008. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS s s sklepom, opr. št. VIII Ips 165/2008 z dne 5. 10. 2009 prvostopenjsko in drugostopenjsko sodno odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču Vrhovnega sodišča je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. V sklepu opozarja, da se je postopek v sporni zadevi začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika in sicer dne 5. 2. 2003. Odločba št. ... pa je bila izdana dne 23. 5. 2003, ki je bila sicer kasneje odpravljena in je toženec o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja odločil z odločbo št. ... z dne 8. 12. 2003. Po stališču revizijskega sodišča je pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja podana v določbah ZPIZ-1. Ker se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1 oziroma pred 1. 1. 2003, po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1, ki se izrecno nanaša le na te primere, torej primere iz 1. odstavka 391. člena ZPIZ-1. S pravnomočno odločbo toženca je bilo ugotovljeno, da tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožen opravljati svoje delo pod splošnimi pogoji, temveč so pri delu potrebne določene omejitve, zato mu je bila tudi priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. ZPIZ-1 omenjene pravice ne pozna, temveč v primeru, ko delovni invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, pridobi pravico do premestitve (91. člen ZPIZ-1). Skladno z 92. členom istega zakona ima zavarovanec iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1, ki dela na novem delovnem mestu, pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1. Med strankama očitno ni sporno, da je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu „svetovalec II za gojenje in načrtovanje gozdov“ in to delo začel opravljati s 5. 12. 2005. V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 4. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 5. 12. 2005 dalje. Upoštevaje 2. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je tožencu naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v pravnomočno odločbo, kot to navaja toženec v pritožbi, saj sodišče ni niti presojalo niti ni poseglo v pravnomočno odločbo o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti z dne 8. 12. 2003. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o nezdružljivosti pravic po ZPIZ in ZPIZ-1. Tako po ZPIZ kot po ZPIZ-1 delovni invalid III. kategorije pridobi pravico do nadomestila zaradi „razporeditve“ oziroma „ premestitve“ na drugo delovno mesto, le pogoji za pridobitev pravic so urejeni različno.

Glede višine odmerjenih stroškov postopka, pa je že sodišče prve stopnje samo izdalo sklep o popravi sodbe, opr. št. Ps 2512/2009 z dne 30. 3. 2010, s katerim je popravilo 4. točko izreka tako, da znesek priznanih stroškov tožnika, namesto 1.112,56 EUR, znaša 1.084,74 EUR. Toženec zoper omenjeni sklep o popravi sodbe ni vložil pritožbe, temveč je zgolj posredoval vlogo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje v popravnem sklepu sicer pravilno ugotovilo, da ni bilo podlage za priznanje urnine, vendar bi bilo potrebno po mnenju toženca stroškovni del izreka v celoti zavrniti. Ker je sklep o popravi sodbe postal pravnomočen, le v tem primeru pritožbeno sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi še samo ponovno poseglo v odločitev o stroških postopka. Glede uspeha v sporu pa je odločilno, da je tožnik z zahtevkom v celoti uspel in je zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno naložilo tožencu povrnitev dosojenih stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 91, 92, 94, 391. ZPIZ člen 133, 134.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjY0