VDSS sklep Psp 236/2010

Jedro

Dokazni predlog za odreditev hrambe SMS in MMS sporočil mobilne telefonije ni pravno pomemben za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, temveč je lahko pomemben le za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti za delo. Iz tega razloga je v sporu, v katerem delodajalec (tožnik) uveljavlja le ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, predlog za zavarovanje tega dokaza, podan s strani zavarovanke (stranskega intervenienta na strani tožene stranke – zavoda) neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranska intervenientka na strani tožene stranke sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stranske intervenientke za zavarovanje dokazov s tem, da se družbi M. d.d. odredi hramba podatkov, natančneje poslanih kratkih SMS in MMS sporočil na mobilni telefonski številki stranske intervenientke ... in ..., prispelih iz telefonskih številk prenosnih telefonov številka ..., ..., ... in ... Zavrnilo je tudi zahtevo, da se družbi M. d.d. naloži, da navedenih podatkov ne sme izbrisati ali kakorkoli drugače uničiti, pri čemer naj sklep o zavarovanju dokazov velja do pravnomočne odločitve v tem socialnem sporu ter da pritožba ali ugovor ne zadržita izvršbe.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila stranska intervenientka ter predlagala, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da predlogu za zavarovanje dokazov ugodi. Navaja, da se v socialnem sporu presoja intervenientkina zdravstvena zmožnost za delo. Vsebina spora je priznanje njenih pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Bila je začasno nezmožna za delo zaradi nadlegovanja oziroma „mobinga“ s strani tožeče stranke. Prav zaradi nadlegovanja na delovnem mestu je predlagala izdajo sklepa o zavarovanju dokazov, s katerim naj sodišče družbi M. d.d. naloži hrambo podatkov o opravljenih zvezah z mobilnimi telefoni v zvezi s pošiljanjem MMS in SMS sporočil. O zatrjevani nezmožnosti za delo bo potrebno pridobiti izvedensko mnenje specialista psihiatra, za kar je odločilno ugotoviti vzrok zdravstvenim težavam stranske intervenientke. Gre za vprašanje vzroka nezmožnosti za delo, kar je prav zatrjevani mobing oziroma nadlegovanje. Kot izhaja iz dopisov družbe M. d.d. je operater dolžan hraniti podatke o opravljenih zvezah 24 mesecev po datumu komunikacije. S tem je izkazana nevarnost, da se dokaz z vpogledom v omenjena MMS in SMS sporočila kasneje ne bo mogel izvesti. Predlog stranske intervenientke za zavarovanje je zato utemeljen. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sklep izdalo po pravilni in popolni ugotovitvi dejanskih pravno pomembnih okoliščin in s pravilno uporabo materialnega prava ter določb postopka.

Na področju zdravstvenega zavarovanja je socialno sodišče po točki 2. a) prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) pristojno odločati o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in plačevanju prispevkov za to zavarovanje. V postopku za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s sprem.) odločajo zdravniki oz. komisije, ki jih imenuje upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (prvi odstavek 81. člena ZZVZZ). Tožeča stranka v tem socialnem sporu zahteva odpravo odločb imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije ter zatrjuje, da je bila stranska intervenientka nezmožna za delo v času od 10. 5. 2008 do 17. 11. 2008, od 16. 3. 2009 do 28. 6. 2009 in od 30. 6. 2009 do 17. 11. 2009, kot izhaja iz zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2009 (list. št. 70 v sodnem spisu). Natančneje je tožbeni zahtevek tožeča stranka opredelila na naroku 9. 2. 2010 (list. št. 103 v sodnem spisu).

T.A. se je, kot stranska intervenientka, z vlogo z dne 20. 11. 2009 pridružila toženi stranki, kar po prvem odstavku 199. člena ZPP pomeni, da je dolžna izkazati pravni interes, da se tožbeni zahtevek v tem socialnem sporu zavrne oziroma, da uspe tožena stranka, ki je v skladu s pristojnostjo odločala o začasni nezmožnosti intervenientke za delo. V vlogah in tudi v pritožbi navaja, da je bila za delo nezmožna, kar pomeni, da njen pravni interes ni enak interesu tožene stranke, ki je z izpodbijanimi odločbami odločila, da je bila intervenientka zmožna za delo, zato ni jasno iz kakšnih razlogov se ji je pridružila, saj iz njenih navedb ne izhaja pravni interes, da tožena stranka v tem sporu zmaga.

Pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je po 2. točki drugega odstavka 13. člena ZZVZZ nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela. Višina nadomestila je, kot določa 31. člen ZZVZZ, odvisna od vzroka začasne zadržanosti od dela in sicer znaša 100 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu in še v nekaterih drugih primerih, v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni pa nadomestilo znaša 90 % osnove. Stranska intervenientka sicer z zahtevkom ne more razpolagati, v teku pravde ima po prvem odstavku 201. člena ZPP pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružila. V postopku intervenientka ni niti navajala, niti postavila zahtevka, da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela ugotovi poklicna bolezen ali poškodba pri delu, nasprotno, s pridružitvijo toženi stranki izkazuje enak pravni interes kot toženka, to je, da se ugotovi, da so odločitve tožene stranke zakonite in da je bila v spornih obdobjih za delo zmožna.

Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je predlagano zavarovanje dokazov za samo presojo o intervenientkini zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo v spornem obdobju, nepomembno. Zdravstvena zmožnost za delo je strokovno medicinsko vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti z izvedbo ustreznih dokazov, predvsem s pridobitvijo izvedenskega mnenja (243. člen ZPP), kar je tožeča stranka predlagala že v tožbi. Dokazovanje po prvem odstavku 213. člena ZPP obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloči sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Nadlegovanje oziroma „mobing“ je lahko vzrok in lahko prispeva k začasni zadržanosti od dela, ni pa ta dokaz pravno pomemben za samo ugotovitev dejstva nezmožnosti za delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za dokaz, ki za presojo v tem socialnem sporu ni pomemben, zato je predlog za zavarovanje takšnih dokazov utemeljeno zavrnilo. Dokaz s hrambo SMS in MMS sporočil mobilne telefonije (pri čemer je telefonska številka ... tako oddajna, iz katere naj bi bila sporočila poslana, kot sprejemna številka stranske intervenientke) ne pomeni dokazovanje pravno pomembnih dejstev za ugotovitev začasne popolne ali delne nezmožnosti za delo. Predlagane dokaze, enako velja za zavarovanje dokazov, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne in v sklepu navede razlog zavrnitve. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo (ne)pomembnost predlaganih dokazov za odločitev v socialnem sporu in zato utemeljeno predlog za zavarovanje zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 366. člena v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo.

Ker intervenientka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da stroške pritožbe nosi sama.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 105/2003
• VSC sklep Cp 164/2003
• VDSS sklep Psp 266/2013