VDSS sodba Psp 232/2010

Jedro

Odvetnik, ki dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do delne (starostne) pokojnine. Ker tožnica v času do izdaje dokončne odločbe odvetniške dejavnosti ni opravljala v skrajšanem delovnem času in ni zahtevala spremembe zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 12. 2007 in št. ... z dne 6. 9. 2007 ter da se tožnici prizna pravica do delne starostne pokojnine od 16. 12. 2005 dalje ter da ji je toženec dolžan odmeriti delno starostno pokojnino in ji izplačati že zapadle zneske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na napačno pravno podlago, torej na 2. odstavek 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu ZPIZ-1). Navedena določba se namreč po mnenju tožnice ne nanaša na delno pokojnino, saj navaja pogoje za pridobitev pravice do polne pokojnine ob sočasnem prenehanju obveznega zavarovanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, spor je v tem, ali je v obdobju, za katerega zahteva delno pokojnino, opravljala svojo odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Tožnica se je res prijavila v skrajšan delovni čas 20 ur tedensko šele 7. 9. 2009, vendar je dejstvo, da je toženec šele v pritožbenem postopku navedel, da tožnica ni predložila prijave o tem, de dela polovični delovni čas. Toženec namreč tožnici kategorično zavrača pravico do delne pokojnine zato, ker je samozaposlena, ne pa zato, ker ni predložila navedenega potrdila. Ob vložitvi zahteve za delno upokojitev toženec tudi ni zahteval nobenega potrdila, iz česar je sklepati, da tudi toženec delne upokojitve ni vezal na predložitev potrdila o prijavi v skrajšanem delovnem času, niti kakršnegakoli potrdila Odvetniške zbornice Slovenije. Dejstvo, da se tožnica ni prijavila v zavarovanje s polovičnim delovnim časom, ne more dokazovati tega, da tožnica tudi dejansko ni delala tako, kot zatrjuje, torej s polovičnim delovnim časom od 16. 12. 2005 dalje. S tem v zvezi je pravočasno predlagala izvedbo dokazov o dejanskem opravljanju dela s polovičnim delovnim časom, vendar jih je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče torej ni izvedlo odločilnih dokazov, ki jih je ponudila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 13. 12. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 9. 2007, s katero je bilo odločeno, da se zahteva tožnice, da se ji prizna pravica do delne pokojnine, zavrne. Sodišče prve stopnje je enkrat že odločilo v zadevi in sicer pod opr. št. Ps 254/2008 z dne 23. 1. 2009. Tožnici je priznalo pravico do delne pokojnine od 16. 12. 2005 dalje. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Psp 147/2009 z dne 26. 8. 2009 navedeno sodbo po pritožbi toženca razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču je naložilo, da ugotovi, ali in od kdaj dalje tožnica opravlja odvetniško dejavnost z največ polovico polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter od matične evidence pridobilo podatke, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica v obvezno zavarovanje vključena kot samostojna podjetnica posameznica od 19. 12. 2005 dalje za delovni čas 40 ur na teden (dopis z dne 14. 9. 2009). Tudi iz dopisa Odvetniške zbornice z dne 8. 9. 2009 izhaja, da se je tožnica s 15. 12. 2005 izbrisala iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije. Ponovno se je vpisala v imenik odvetnikov z 19. 12. 2005 in opravlja odvetniški poklic v L. Tudi tožnica sama v pritožbi poudarja, da se je res prijavila v skrajšani delovni čas 20 ur tedensko šele 7. 9. 2009.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pri presoji potrebno upoštevati 1. odstavek 58. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Skladno s 1. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravica iz obveznega zavarovanja pridobi, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje zavarovanja (2. odstavek 156. člena), za pridobitev pravice do delne pokojnine pa je potrebna sprememba v zavarovanju, torej namesto za poln delovni čas je potrebna vključitev v zavarovanje za čas, krajši od polnega. Tožnica ni niti zahtevala spremembe zavarovanja, razen tega pa tudi iz odločbe Odvetniške zbornice ne izhaja, da bi tožnica odvetniško dejavnost v spornem obdobju opravljala v skrajšanem delovnem času. V tem primeru torej niso izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZPIZ-1 za priznanje pravice do delne starostne pokojnine in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je bilo predmet presoje dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše novote na samo rešitev sporne zadeve nimajo nobenega vpliva. V primeru kasnejše spremembe dejanskega stanja ima namreč tožnica možnost, da vloži novo zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine pri tožencu.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče ugotavljati dejansko opravljanje odvetniške dejavnosti s polovičnim delovnim časom od 16. 12. 2005 dalje pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 določeno, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Nastanek pravnega razmerja sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje (3. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Ker je do spremembe glede obsega zavarovanja prišlo šele s 7. 9. 2009, kar je razvidno iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije (priloga sodnega spisa A/7) in pa obrazca o prijavi in odjavi (M-1/M-2 v prilogah A/5 sodnega spisa), so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko opravljanje dela s polovičnim delovnim časom. Če je tožnica začela delati s krajšim delovnim časom od polnega, bi v tem primeru morala zahtevati spremembo prijave v zavarovanje in tudi pridobiti odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, kar pa tožnica ni storila in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede pritožbenih navedb, da toženec ob vložitvi zahteve od tožnice ni zahteval predložitev nobenega potrdila in da torej svojo odločitev ni vezal na predložitev potrdila o prijavi v zavarovanje v skrajšanem delovnem času ter na potrdilo Odvetniške zbornice Slovenije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je toženec v predsodnem postopku pravico do delne pokojnine zavrnil iz razloga, ker je štel, da tožnica kot samozaposlena ne more pridobiti pravice do delne pokojnine. Glede na tako materialnopravno stališče toženec ni ugotavljal izpolnjevanja ostalih pogojev in torej ni zahteval predložitve dokumentacije, ki jo omenja tožnica. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je potrebno pravno praznino ustrezno zapolniti na način, da imajo tudi samozaposleni pravico do delne starostne pokojnine, vendar le v primeru, če je izpolnjen pogoj, da opravljajo dejavnost največ s polovico polnega delovnega časa, kar pa v sporni zadevi ni bilo podano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 896/2007
• VDSS sodba Psp 354/2012
• VDSS sodba Psp 17/2011