<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 226/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.226.2010
Evidenčna številka:VDS0005459
Datum odločbe:03.06.2010
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:družinska pokojnina - starši - pogoj preživljanja

Jedro

Ker tožnica, ki je bila ob hčerini smrti starejša od 52 let, ni dokazala, da ji je pokojna hči, po kateri tožnica uveljavlja družinsko pokojnino, v koledarskem letu pred svojo smrtjo redno mesečno dajala sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic (37.387,04 SIT oziroma 156,00 EUR), ni izpolnjen pogoj preživljanja družinskega člana ob smrti zavarovanca, zato tožnica nima pravice do družinske pokojnine po pokojni hčeri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2008 in prvostopna odločbe št. ... z dne 12. 12. 2007 in da se prizna pokojni D.Ć. pravica do družinske pokojnine po pokojni hčeri S.Ć.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka, v kateri prosi za ugoditev pritožbi. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo, s katero ni bila priznana pravica do družinske pokojnine po pokojni hčerki, pri čimer je bilo pojasnjeno o možnosti vložitve pritožbe. Nadalje navaja, da se pri prvostopenjskem sodišču nahajajo vse listine in pisne izjave prič iz B., P., A. in dveh prič iz L.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP).

V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni hčeri. Ker je tožnica tekom postopka na prvi stopnji umrla, je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z določbami ZPP, nadaljevalo postopek s pokojničinim možem, kot dedičem, glede na 5. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), kjer je določeno, da se zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca pokojnine, podedujejo.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila hči pokojne, ki je umrla dne 4. 2. 2003, uživalka invalidske pokojnine po odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2001 od 1. 10. 2000 dalje. Dne 19.4.2007 pa je njena mati (pokojna tožnica) vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Iz spisa je nadalje razvidno tudi, da je pokojna hči živela v Republiki Sloveniji, medtem ko je njena mati živela v Republiki Srbiji.

Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah ZPIZ-1. V 3. alinei 1.odstavka 115. člena ZPIZ-1 je določeno, da po smrti zavarovanca iz 109. člena tega zakona, pridobijo pravico do družinske pokojnine tudi starši, ki jih je zavarovanec preživljal. Nadaljnji pogoji so določeni v 119. členu ZPIZ-1, po katerem starši, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti, pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so ob smrti zavarovanca dopolnili starost 58 let ali so bili ob smrti zavarovanca popolnoma nezmožni za delo. V skladu s 426. členom ZPIZ-1 je v prehodnem obdobju starostna meja za pridobitev pravice do družinske pokojnine v letu 2003 (dan zavarovankine smrti) za mater znašala 52 let. Glede na 3. odstavek 115. člena ZPIZ-1, ki določa, da Zavod odloči, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana, pa je potrebno upoštevati še Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana (Ur. l. RS, št. 50/00, s spremembami, v nadaljevanju Sklep). Po I. točki sklepa se, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-178/02-14, šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane iz prvega odstavka 115. člena ZPIZ-1, če družinski član ni zavarovan po zakonu, je imel oziroma še ima z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Nadalje sklep v VI. točki določa, da v primeru, če družinski član iz I. točke tega sklepa ni imel oziroma nima z zavarovancem ali upokojencem skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz navedene točke, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dejal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v tistem letu. Po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (Ur. l. RS, št. 17/2002), veljavnem v letu, pred nastankom zavarovalnega primera (2002), znaša osnova za odmero dodatnih pravic 75.020,30 takratnih SIT.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz navedb tožeče stranke in izvedenih dokazov ter v postopku zaslišanih prič, pravilno zaključilo, da starostni pogoj na strani pokojne matere sicer je izpolnjen, vendar pa tožeči stranki ni uspelo dokazati pogoja preživljanja družinskega člana ob smrti za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni hčeri. V skladu z zgoraj citiranim sklepom bi bil pogoj preživljanja, glede na to, da pokojna hči in njena mati nista nista imeli skupnega stalnega prebivališča, izpolnjen, v kolikor bi tožeča stranka dokazala, da ji je pokojna hči v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajala sredstva, najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic (37. 387, 04 takratnih SIT oziroma 156,00 EUR), kar pa, kot že rečeno, ni bilo dokazano. V zvezi z razlago besede „preživljati“ je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-178/02-14 z dne 12. 9. 2002, ki je pri presoji ustavnosti in zakonitosti Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane v osmem odstavku navedlo, da preživljati pomeni, dajati mu, kar potrebuje za življenje in da se pojem in obseg preživljanja presojata zlasti z vidika potrebnih denarnih sredstev. Tožeča stranka pa je zgolj pavšalno zatrjevala, da je pokojna hči pogosto hodila k njej in ji nudila materialno in denarno pomoč, pri čemer ta pomoč konkretneje ni bila opredeljena niti ni bilo navedeno, da bi pokojna hči le-to dajala redno mesečno. V sled pomanjkljivi trditveni podlagi o dejansko nudeni pomoči s strani pokojne hčere, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 212. člena ZPP, v katerem je navedeno, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sicer zaslišalo tudi priči M.M. in B.O., ki pa o dejstvu nudenja pomoči s strani pokojne konkretneje nista vedela izpovedati. Priča B.O., pri kateri je pokojna živela tri leta, to je do leta 2002, je vedela zgolj, da je pokojna občasno hodila k staršem z avtobusom in jim je tudi kaj dala, podrobneje pa o tem ni vedela povedati. V zvezi s pisnimi izjavami prič, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZPP, ko le-teh ni upoštevalo v dokazne namene, saj gre za listine v tujem jeziku, katere prevoda v slovenski jezik tožeča stranka ni predložila, kar je sicer že pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na zgoraj citirani 212. člen ZPP pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaslišanje prič le dokazno sredstvo, ki je namenjeno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so bila že zatrjevana, ne pa temu, da se dopolnjuje pomanjkljiva trditvena podlaga.

Kot že rečeno je sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek in glede na trditveno podlago tožeče stranke glede nudenja materialne in denarne pomoči s strani pokojne hčere, brez konkretnejših opredelitev glede višine sredstev in pogostosti dajanja te pomoči, pravilno zaključilo, da pogoj preživljanja družinskega člana ob smrti glede na citirani sklep v zvezi s določbami ZPIZ-1 ni izpolnjen, zaradi česar torej niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni hčeri.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 5, 115, 115/1, 115/1-3, 119, 426. Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana člen 1, 6. Sklep o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (2002) člen 2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjYw