<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 198/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.198.2010
Evidenčna številka:VDS0005452
Datum odločbe:26.05.2010
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pokojninska osnova - nadurno delo - posebni delovni pogoj - vračilo prispevkov

Jedro

Plača za delo preko polnega delovnega časa, opravljenega v obdobju od 1970 do 1985, se v pokojninsko osnovo všteje le pod pogojem, da je bilo nadurno delo opravljeno kot poseben delovni pogoj, torej da je šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Ker obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravico na podlagi plačila prispevkov kasneje mogoče uresničiti ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni toženi zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št. ... z dne 28. 11. 2008 in odločba Območne enote ... št. ... z dne 17. 6. 2008, s katerima je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 581,97 EUR na mesec od 7. 7. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku ponovno odmeri starostno pokojnino z upoštevanjem osebnih dohodkov, doseženih za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1970 do 1985 po potrdilu delodajalca A. ... z dne 6. 2. 2002. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek, da se v primeru zavrnitve primarnega zahtevka toženi stranki naloži vračilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili plačani od osebnega dohodka, doseženega za delo preko polnega delovnega časa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila vsakokratnega zneska prispevkov dalje.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev postopka. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj se je nekaterim sodelavcem, ki so se upokojili pred letom 2004, osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa do leta 1985 všteval v pokojninsko osnovo. Kot potrditev utemeljenosti zahtevka navaja dokaz z zaslišanjem priče, ki ga je sodišče izvedlo v zadevi opr. št. Ps 1714/2001. Sodišče ni upoštevalo, da je od leta 1970 do leta 1974 delal kot intervencijski avtomehanik in je moral ukrepati ob izrednih dogodkih, ko se je vozilo okvarilo, da se je odpravila nevarnost za promet, kar pomeni izredni dogodek. Iz obrazca se vidi, da so bili prispevki od nadur plačani, s tem v zvezi je sodišče nepravilno upoštevalo izpoved M.B., ki je prevzel vodenje TOZD T. leta 1979 in je sprejel utečeno stanje. Po letu 1985 se je obračunavanje nadur spremenilo. Dnevnica je materialni strošek, od katerega se ne plačujejo prispevki. Oporeka zavrnitvi zahtevka za vračilo prispevkov s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 349/2007. Zaradi plačanih prispevkov bi njegova pokojnina morala biti višja. A. ... je bil od leta 1970 do 1980 enovita delovna organizacija, nato so se oblikovale temeljne organizacije. Sodišče bi kot priči moralo zaslišati E.T., ki je bila leta 1987 vodja skupnih služb ter D.V., ki je bila vodja pravne službe. Smiselno predlaga, da višje sodišče s spremembo izpodbijane sodbe zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi z izvedbo dokazov ob upoštevanju načela materialne resnice in preiskovalnega načela po 61. in 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Po temeljnih določbah ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena). Tožba mora po prvem odstavku 180. člena ZPP poleg določenega zahtevka obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Stranka mora po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožnik šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navaja nekatera dejstva, s katerimi utemeljuje zahtevek ter predlaga dokaze in obenem očita sodišču, da ni izvedlo dokazov, ki jih dotlej ni predlagal. To velja za predlagani dokaz z izpovedjo priče K.K., navajanje novih dejstev, da je od leta 1970 do leta 1974 delal kot intervencijski avtomehanik ter predlog za zaslišanje vodje skupnih služb in vodje pravne službe pri njegovem nekdanjem delodajalcu. Vseh navedenih dejstev oz. predlogov sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ker z njimi ni bilo seznanjeno, odločati pa tudi ni moglo o izvedbi šele v pritožbi predlaganih dokazov. Teh dejstev in dokazov pa ne more upoštevati tudi sodišče druge stopnje zaradi prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi, kot določa prvi odstavek 337. člena ZPP. Tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde navedenih dejstev ni mogel navesti oziroma predlagati dokazov do konca naroka za glavno obravnavo. S temi novimi dejstvi in dokazi tožnik ne more utemeljevati zahtevka.

Ker tožnik v tožbi, v vlogi z dne 11. 2. 2009 ter na naroku za glavno obravnavo 4. 2. 2010 z izjemo izpodbijanih odločb, fotokopije delovne knjižice, članka o upoštevanju plačila za nadurno delo pri drugem delodajalcu v pokojninsko osnovo, potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 6. 2. 2002 in ugotovitve, ki jo je pravna prednica tožene stranke o odmeri starostne pokojnine izdala tožnikovemu očetu, drugih dokazov ni predlagal, je sodišče prve stopnje po načelu, da je popolnoma in po resnici dolžno ugotoviti sporna dejstva, pravilno upoštevalo izpovedi prič, tudi zaposlenih pri tožnikovem delodajalcu, ki so jih podale v socialnih sporih opr. št. Ps 2321/2008 in Ps 883/2009.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno podlago za presojo, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa upošteva pri izračunu pokojninske osnove, ki je v 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.).

Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do 1985 urejali različni predpisi, ki so sicer urejali delovna razmerja. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Po drugem odstavku 45. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70) je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, primeroma je navedeno delo v ambulantah in bolnišnicah in drugo, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. Delo preko polnega delovnega časa je lahko trajalo samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da so se odvrnile ali preprečile škodljive posledice in ga je delovna skupnost lahko vpeljala samo v skladu s Statutom, ta pa se je moral ujemati z republiškim predpisom, ki je natančneje določal primere, v katerih je mogoče vpeljati ali odrediti tako delo in pogoje, pod katerimi je mogoče to storiti. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70), ki je začel veljati 28. novembra 1970, je v 4. členu določil, da delovna organizacija lahko, v skladu s svojim statutom, le izjemoma uvede delo preko polnega delovnega časa, poleg omenjenih primerov, kot jih je urejal TZDR, tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče v naprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Uvedbo takšnega dela, ko se je potreba pojavila, ker delovna organizacija ni imela ustreznih delavcev, je bila delovna organizacija dolžna javiti pristojnemu komunalnemu zavodu za zaposlovanje. Opustitev te obveznosti je bila sankcionirana kot prekršek po 2. točki prvega odstavka 9. člena zakona.

V kasnejši pravni ureditvi, v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77) je bila enako ves čas poudarjena izjemnost dela preko polnega delovnega časa in urejenost takšnih primerov v splošnih aktih, ki so morali biti v skladu z zakonom. Tudi po določbah teh predpisov se je nadurno delo izjemoma in za omejeno dobo lahko uvedlo, če je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov in če je bilo potrebno, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvaro na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljen surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je pričel veljati 31. 7. 1982, je bilo delavcem omogočeno, da izjemoma in za omejeno dobo delajo preko polnega delovnega časa tudi v primerih, če splošni družbeni interesi in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. Možnost uvedbe takšnega dela preko polnega delovnega časa sta tedaj npr. določala 23. člen Zakona o rednih sodiščih in 50. člen Zakona o javnem tožilstvu (oba Ur. l. SRS, št. 10/78) za primere, ko je nujnost zadeve in narava dela terjala, da se delo opravi zunaj rednega delovnega časa.

Iz izpovedi prič v socialnih sporih opr. št. Ps 883/2009 in Ps 2321/2008, sodišče je zapisnike o zaslišanjih pridobilo in prebralo po uradni dolžnosti, izhaja, da delo avtomehanikov in voznikov v A. ..., kljub delavniku, ki je tudi presegal z zakonom določeno polno število ur, ne more šteti kot izjemno in nepredvidljivo. Niti tožnik niti priče v omenjenih socialnih sporih niso navedle konkretnih dogodkov izjemnosti, kot so jih določale omenjene določbe zakonov, s katerimi so bila urejena delovna razmerja. Iz izpovedi zaslišanih prič ter tožnikovih navedb ne izhaja, da mu je bilo delo preko polnega delovnega časa konkretno odrejeno zaradi izjemnih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti in so obenem pomenili nevarnost za ljudi in premoženje oziroma varnost prometa oziroma bi prekinitev takšnega dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Prometni tehnik C.G., ki je bil pri tožnikovem delodajalcu zaposlen od leta 1970, od leta 1976 do 1997 pa na delovnem mestu dispečerja, je potrdil, da je bila organizacija dela voznikov v naprej znana, vključno z odsotnostjo. Priče in tudi tožnik niso navedli nobenega konkretnega primera dela preko polnega delovnega časa, ki bi ga bilo zaradi izjemnosti, nepredvidljivosti in možnosti povzročitve materialne škode ali nevarnosti za življenje in zdravje možno natančno določiti kot poseben delovni pogoj.

Pravilnost odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje pa zlasti potrjuje izpoved priče M.B., ki je bil tudi zaposlen pri tožnikovem delodajalcu od leta 1972 do 1994. Pojasnil je, da je bila plača obračunana na osnovi prevoženih kilometrov in so se od navedenega obračuna odvajali prispevki. Sistem nagrajevanja je temeljil na obračunu prevoženih kilometrov. Po potnem nalogu je bila delovna obveznost voznika 8 ur vožnje dnevno, na tem je temeljil obračun, po navedenem času pa voznik vožnje ni smel nadaljevati, če pa jo je, je bila to njegova odločitev, ki ni bila v zvezi s plačilom. V primeru nujnih voženj so zaradi pravočasnega prispetja do cilja na posamezno vozilo razporedili dva voznika.

Glede na izvedene dokaze tožnikovo delo po potrdilu delodajalca z dne 6. 2. 2002 ni bilo poseben delovni pogoj. Tožnik kot dokaz ni predlagal splošnih aktov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so delavci, v skladu z zakonom, določili primere in pogoje v katerih bi bilo mogoče tožnikovo delo po potrdilu z dne 6. 2. 2002 šteti kot poseben delovni pogoj. Tudi, če je splošni akt takšne primere določal, pa je moral biti izpolnjen zakonski pogoj nepredvidljivosti in izjemnosti, česar tožnik za noben določen primer ni zatrjeval.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da primerjava izračuna pokojninske osnove z drugimi sodelavci ni mogoča, ker se višina plač in obdobje iz katerega so vzete, upošteva za vsakega delavca posebej in zanj ugotavlja izpolnjevanje pogojev.

Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo podredni zahtevek za vračilo prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. ZPIZ-1 ne določa pravne podlage za vračilo prispevkov v primeru, ko posamezni zavarovanec zaradi neizpolnitve pogojev ne more pridobiti določene pravice. V sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja noben predpis ni določal, da je dolžan nosilec zavarovanja v primeru neuveljavitve pravic plačane prispevke vrniti. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu delu financiranja. To pomeni, da sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanje prispevkov, ne glede na to, ali je pravico na podlagi plačila prispevkov kasneje mogoče uresničiti, ali ne. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo v sodbah opr. št. Psp 274/2001 z dne 7. 3. 2003 in Psp 244/2006 z dne 8. 3. 2007, potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 349/2007 z dne 23. 2. 2009.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 3, 3/1, 407. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 45, 45/2. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje za delovno razmerje (1970) člen 4, 9, 9/2. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Zakon o delovnih razmerjih (1977) člen 79, 80, 81.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjUz